Matjaž Čuk: Izgubljen v pragozdu ...
Pot se je pričela spuščati. Že dolgo nisem videl nobene oznake. Ni mi všeč, saj vem, da moram prečiti pobočje in se potem povzpeti na prelaz. Pot pa še kar naprej vodi navzdol in ko zagledam hiše velike vasi Salija tik pod seboj, vem, da ne bo prav.
Tri ure že hodim in nisem srečal še nikogar. Vem, da se bom moral znajti sam. Pot je nekje nad menoj, a na slepo si ne upam navzgor, saj bi lahko zašel. Torej nazaj. Nazaj do zadnje modro bele oznake. Skoraj pol ure se vzpenjam, ko na skali zagledam modro puščico, obrnjeno v smer, odkoder prihajam. No lepa reč! To puščico sem videl. Še malo grem nazaj in na drevesih opazim modre pike ter ozko, zaraščeno stezico, ki vodi rahlo navzgor. Upam, da bo prava ...
Pot se izgublja, džungla je zaraščena in kar naenkrat se mi zdi, da ni ničesar več ...
Ups, adrenalinsko! Saj tukaj niti nazaj ne bi znal več! Poskušam na več mestih. Neprehodno. Končno le najdem nekaj podobnega stezi, saj zdi se mi... Da se nekako hoditi in s strahom ji sledim, da ne bi bilo kar naenkrat spet vsega konec. A stezica vodi dalje, mislim celo, da je za spoznanje bolj široka. Končno iz bujnega rastja pridem v gozd, kjer je steza razločnejša. Še vedno pogrešam oznake, upam, da bom slej ko prej naletel nanje. Svet postane strmejši in končno jo le zagledam - modro belo oznako.
Oddahnem si. Bolje je. A pot še zdaleč ni razločna. Mnogo je stranskih potk, a vsaj oznake so sedaj pogostejše. Pod strmimi stenami prečim daleč v levo in končno se svet odpre. Ozka stezica se vzpne čez strme trave in me pripelje na prelaz Thadako Danda (2648 m).
Utrujen se sesedem na počivališče. Ups, tole pa ni bila šala! Zadovoljen, da mi je uspelo, sedim in občudujem nagubane bele oblake, ki obetajo dež. A so tako lepi, da jim posvetim nekaj dragocenih minut. Kljub temu da tvegam, da me bo ujelo neurje.
Pot s prelaza je tako široka, da bi se po njej lahko peljal avtobus, če bi se znal peljati po stopnicah. Nešteto stopnic namreč vodi navzdol. Pripeljejo me do ceste, ta pa do poti, po kateri se vzpnem na greben in po njem v vas Nangi.
Matjaž Čuk