Matjaž Čuk: Turist in njegov vodič na romarski poti na goro Poon Hill ...
Ob vodnjaku sredi vasi je razpotje. Leva pot vodi rahlo navzgor, desna pa navzdol.
Odločim se za desno. Kot velikokrat v življenju - napačno. Pri prvi hiši vprašam za pot. “Uta” odgovori mlado dekle. Torej tja. Vrnem se sto metrov nazaj do razpotja, se malo dvignem, nato se pot spusti v dolino.
Danes nisem videl še nobene oznake na poti. Ta del prehodi le malokdo, zato se bom moral znajti sam. Spust do lesenega mostu je kratek, zato pa je vzpon na drugi strani strm in dolg. Skoraj navpično pobočje varno premaguje široka, skrbno nadelana pot. Strmina se po pol ure unese, a še vedno se dvigam. Končno je tu rob, greben, ki me bo pripeljal v glavno dolino.
Pot navzdol je slabša in manj vidna, a brez težav mi uspe priti v vas Khibang. Tu ne najdem izhoda iz labirinta vaških ulic in spet moram vprašati. Prijazno dekle mi pokaže pravo pot.
Stopim na prašno makadamsko cesto. Ta me sedaj pripelje v veliko vas, Sikha. Prišel sem na turistično “avtocesto”, kar mi dokazujejo številni veliki hoteli in množica turistov.
Ura je dvanajst. Čas je za kosilo.
Pri sosednji mizi sedita Španec in Nepalec. Nepalca vprašam za pot v Swanto. A odgovori mi Španec, zelo samozavestno. “Moj vodič ve vse. Spodaj ob potoku pere oblačila. Ko bo prišel, ga bom vprašal.”
Medtem mi prinesejo kosilo. Makaronov ni prav veliko, a so okusni. Ko srebam še zadnje požirke vročega čaja, pride prej omenjeni vodič.
V lepi angleščini me ogovori:
“Odkod prihajaš?”
“Iz vasi Tikot.”
“Kje pa je to?”
“Tu blizu, za dvema grebenoma.”
“In kam greš?”
“Danes do vasi Swanta.”
“Kje pa je to???”
Hm, hmm, ne vem kako bo odslej Španec gledal na svojega “vsevednega” vodiča ...
V vasi, malo naprej, kjer bo konec teh finih hotelov, bom vprašal domačine.
Matjaž Čuk