NeDelo - Grega Kališnik: ... se svet ne bi podrl
S Saro Jaklič, 27-letno Kranjčanko, našo najuspešnejšo alpinistko preteklega leta o izolaciji, hribih okoli Kranja, raznolikosti ljudi in plezalnih podvigov, o nevarnosti, smrti, gorečnosti in prilagajanju.
Saro Jaklič in Marija Jeglič, kranjsko-ljubljanska naveza najuspešnejših slovenskih alpinistk zadnjih dveh let, je na odpravi na norveškem otoku Senja še pred epidemijo novega koronavirusa kljub muhastemu vremenu preplezala več zahtevnih smeri.
Izstopata prvenstveni kombinirani ledno-skalni smeri Postrv na suhem in Slepeče luči, kar je nov vrhunski dosežek ženskega alpinizma.
Z Marijo Jeglič sta na odpravo na Norveško ušli zadnji hip, pred izbruhom pandemije.
V bistvu sva jo dobro odnesli. Po elektronski pošti so naju iz Slovenije spraševali, kako je na Norveškem, ali se bova lahko vrnili, da je pri nas zelo resno. A razen na letališčih sva bili od dogajanja kar precej izolirani.
Sta ob misli na težave z vrnitvijo čutili nelagodje?
Niti malo. Če bi morali tam ostati, bi pač morali. A o tem sploh nisva govorili.
Kaj pa sami vzponi, sta bili zadovoljni z opravljenim?
Seveda sva bili zadovoljni, med drugim sva preplezali dve prvenstveni ledno-skalni smeri, imeli pa sva kar precej slabega vremena.
S čim sta si krajšali čas, kadar nista mogli plezati?
Veliko več, kot sva pričakovali, sva turno smučali. Ampak tudi to ni bilo nič hudega.
Sta bili daleč od civilizacije?
Ne, tako visoko na severu so naselja, mesta majhna, do sten sva imeli lahko pol, lahko štiri ure, odvisno tudi, ali je zapadel nov sneg, zaradi katerega nama je dostop lahko vzel dvakrat več časa. Nisva pa spali v šotoru, ampak v hostlu, ves čas na istem mestu.
Vrnili sta se v popolno izolacijo, izredne razmere v Sloveniji.
Za tiste, ki smo se vrnili s severa, ni bilo odrejeno testiranje, a ker sva z Marijo obe zaposleni v zdravstvu, sva to opravili samoiniciativno.
Delali ste torej ves ta čas, hribov pač ni bilo. S čim ste jih nadomestili?
Spoznala sem vse mogoče hribe v svoji občini, kjer še nikdar nisem bila ...
Težko je iti prek tega, da je v nekaterih delih populacije tveganje veliko, samo zase, ne glede na druge, pa težko rečem, da me skrbi.
Imate pa srečo z občino, kranjsko.
Pa toliko nesreče, da nimamo nobenega primernega naravnega plezališča. A se da tudi doma marsikaj narediti, več vadiš za moč, krepiš mišice, ki niso strogo plezalske, mogoče bomo po karanteni za nekatere stvari še bolje pripravljeni kot doslej.
Primarno ste alpinistka, kaj pa športno plezanje?
Če hočeš dobro plezati v skali, moraš imeti za seboj tudi veliko športnega plezanja. Vsaj trikrat na teden sem v dvorani ali naravnem plezališču. Če hočeš splezati težaven del v visokogorju, moraš biti v plezalnem vrtcu sposoben splezati vsaj za dve stopnji zahtevnejši detajl. Torej, športno plezanje je pogoj za vrhunske dosežke v visokogorju.
Kakšne smeri so vam najbližje v alpinizmu?
Mislim, da skalne, poleti. Starejša ko sem, večjo težo dobivajo tudi zimske smeri, s kompleksnostjo, višino, več gre časa, več je zgodbe, več je priprav.
Ste tudi gorska tekačica.
Nekdanja, ne tekmujem več tri, štiri leta, težko je gorski tek usklajevati s plezanjem, težko odločanje med športoma pa je razrešila poškodba kolena. Saj še tečem, težko pa bi opravljala zahtevne treninge.
Od kod športna naravnanost?
Že moji starši so se spoznali v alpinistični šoli, moj stari ata je bil gorski vodnik. Trenirala sem športno plezanje, na plastiki, oče mi je predlagal, naj se vpišem v alpinistični odsek, a tam so bili vsi resni, zame stari, pa jaz ne bi ravno na pivo z njimi hodila ... No, v drugem letniku faksa pa sem začela plezati ... Nagovoril me je oče, ki še vedno pleza, športno in včasih alpinistično, mami športno.
Kako gledate na nevarnost okužbe, tako v plezališčih kot sicer?
Skrbi me, bolje, mar mi je, ker delam z majhnimi otroki, in če bi se okužila jaz, bi se lahko oni. Težko je iti prek tega, da je v nekaterih delih populacije tveganje veliko, samo zase, ne glede na druge, pa težko rečem, da me skrbi. Tu je še poplava različnih informacij ...
Imate po Norveški letos še kakšen alpinistični načrt?
Norveška je bila letošnji glavni projekt, v zdajšnjih razmerah pa bo tako in tako moralo vse malo počakati.
Kje vam je najprijetneje alpinistično plezati, v Sloveniji in nasploh?
V Sloveniji mi je najlepše pod severno steno Špika, jugovzhodna stena Rušice, za svet je pa vprašanje pretežko, vsaka stena ponuja kaj privlačnega. Zelo ljubi so mi Dolomiti.
Nevarnost, strah v hribih?
Vedno prisotna. O nevarnosti vedno več razmišljam, najnevarnejše se mi zdi poplezavanje brez varovanja na izpostavljenem terenu. Ali pa sestopanje, ko si utrujen, greš po neki poti, večinoma nenavezan. V sami smeri so trenutki, ko je varovanja malo ali je slabo in ti je težko. Vsekakor moraš plezati veliko pod svojo ravnjo. Težavnost smeri mora biti precej pod tvojimi mejnimi zmožnostmi.
Težavnost smeri v gorah mora biti precej pod tvojimi mejnimi zmožnostmi.
Gora, plezanje nasploh vam pomeni?
Način življenja.
Kaj vas poleg tega še pritegne?
Ljudje na splošno, njihova raznolikost, prilagajanje, sobivanje z drugimi v nekem kakovostnem življenju.
V navezi je pomembnejše, da se s soplezalcem, soplezalko dobro razumeta ali da sta plezalsko čim bolj enakovredna?
Najbolje je oboje. Če ni enakovrednosti, ni enake gorečnosti za dosego cilja.
Vi ste najuspešnejša slovenska alpinistka lanskega, Marija Jeglič predlanskega leta. Največ plezata skupaj?
Kar veliko plezava skupaj, razen če je katera poškodovana. V času, odkar se ukvarjam z alpinizmom, sem spoznala veliko soplezalcev, vendar ne bi šla v hribe z vsakim od njih. Poleg tega, da se značajsko ujameš, se moraš ujeti tudi v plezalnih ciljih.
Lani julija je po vajinem vzponu na pakistanski šesttisočak Tahu Rutum v baznem taboru umrl Janez Svoljšak, vaš partner. Smrt najbližjega odvrača od gora?
Vsak to doživlja drugače, mene Janezova smrt ni odvrnila, nekako se moram zamotiti in hribi mi pri tem pomagajo. Ko pa se je ob sestopu januarja smrtno ponesrečil Grega Lačen, nekaj časa nisem mogla v hribe. Saj vzponi so, a ni vedno vse super, mnogokrat obrneš, pa tega nihče ne ve. Veliko se pleza, veliko se tudi ne pleza.
Si brez plezarije predstavljate življenje?
Zelo težko. Ampak če bi se zgodilo, človek se marsičemu prilagodi.
Svet se brez gora ne bi podrl?
Zagotovo ne.