Janez Pikon: Mikavno nasprotje med zelenečim bukovjem in bleskom zasneženih gora spada med čare pomladi v Bohinju. 
Nizke in dokaj sončne poljane širokega pašnika, ki se vleče vzdolž in južno nad Bohinjsko Bistrico. Blago se vzpenjajo, kot nekakšno vznožje Spodnje Bohinjskih gora. Goličave poživljajo značilne leskove žive meje in manjši gozdiči. Sprehod čez te razgledne, sončne poljane ob vznožju velikanov je eno najlepših bohinjskih doživetij prav času, kakršen je v tem času. Na poti čez pašnik Rebro se ti drug za drugim prikažejo vsi okoliški vrhovi. Prelepo je tu, tudi v zgodnji pomladi, ko v senčnih zakotjih ležijo še zadnje krpe snega, prisoje pa so polne cvetja.
Svojo zgodbo v preteklosti smo pisali tudi mi, številne generacije domačinov, tako poleti kot v zimskem času. Prvo nogometno igrišče je bilo zgrajeno po drugi svetovni vojni na pašniku tako na Rebru, kot »Pr' treh hruškah.« Še vedno so žive zimske radosti vaške mladine vseh generacij, spomini iz tistega časa so nepozabni, ki so povezani tudi s pašnikom Rebro, južno na Bohinjsko Bistrico.
Rebro in vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne, ko je bil Bohinj med prvo svetovno vojno (leto 1915 - 1917) pomembna baza v zaledju Avstro-Ogrske vojske. Bohinjska železnica je bila najvažnejša pot za oskrbovanje severnega dela Avstro-Ogrske 5. armade na Tolminskem mostišču, to je na delu bojišča med Mrzlim vrhom nad Tolminom in Lomom na Banjšicah. Novozapadli in globoki sneg prekriva grobove na vojaškem pokopališču 1. svetovne vojne na Rebru. Bele gomile tiho spomnijo naključnega popotnika na številna mlada življenja s 'Špitala' prenesena v prezgodnje grobove položena. Simetrije grobov na griču le tem ne opraviči beli križ in vtisnjenih imen.
V Zoisovem gradu je bila poljska bolnišnica številka 1506 (feldspittal no. 1506) v njej so zdravili ranjence. Kužne bolnike pa je sprejemala rezervna bolnica »balassa szarmat« (reserve spittal balassa szarmat), tako imenovani »Špital« pod Rebrom na Bohinjski Bistrici.
Na pokopališču je 297 označenih grobov. V njih počivajo vojaki vseh narodov takratne monarhije, 202 vojaka sta pripadala pehoti, 55 vojakov je pripadalo tehničnim oddelkom in različnim službam, 19 je bilo topničarjev, za 12 vojakov ni podatka in še 9 ruskih ujetnikov.
Prvomajska budnica z možnarji: Bliža se 1. maj in ponovno bodo počili možnarji možnaristov Malega vojnega muzeja ob 5. uri zjutraj. Tokrat bo (mogoče) že 38. prvomajska budnica, ki jo izvaja skupina 19 bohinjskih možnaristov, čeprav vsakič niso vsi vključeni pri izvedbi budnice.
V Bohinju je že od nekdaj tradicija streljanja z možnarji in ta tradicija izhaja še iz železarskih časov. Še pred drugo svetovno vojno so z možnarji streljali tudi za Veliko noč, vendar ima budnica za delavski praznik daljšo tradicijo. Streljanje z možnarji je v dobrih 160. letih izvajalo več ekip in več vodij streljanja. Bila so tudi obdobja strelskih prekinitev za določen čas, še zlasti sta na streljanje vplivali obe svetovni vojni, vendar šteje, da so se ohranili tako tradicija kot tudi možnarji. Sedanja ekipa možnaristov strelja za prvomajsko budnico že 38 let in le eden od ekipe je možnarist že od samega začetka. Najstarejši možnar je iz leta 1858, največji »Sant Nikolo« je iz leta 1865, najmlajši v uporabi pa je 44 kg težak možnar, narejeni leta 2001. Možnarje je svoj čas imela tudi srenska fara oziroma mežnarija v Srednji vasi.
Tradicijo streljanja z možnarji v Bohinju želimo obdržati, zato k dejavnosti vabimo tudi mlajše člane, ki bi se želeli vpisati v društvo in jih »smodniški dim« pritegne, ne odbija. Vsem, ki pa jih hrup streljanja ob zgodnji uri na praznik dela moti, pa se opravičujemo in ne želimo zamer
Vir: Pano s podatki ob vojaškem pokopališču na Rebru
in Janko S. Stušek, Društvo mali vojni muzej, Bohinjska Bistrica
Janez Pikon