Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zagovor hoje

Varuh spomina. (Fotografija: Borut Peršolja)Razgledi - Borut Peršolja: Razmislek in ugovori ob preganjanju hoje v obdobju koronavirusa.

Ostanimo pri vtisu, ki ga naredi hoja, ki »prebudi občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih
(Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum.)

Vlada je 20. marca letos, zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19), izdala Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi na javnih shodih in javnih prireditvah ter drugih dogodkih na javnih krajih v Republiki Sloveniji. Z odlokom, ki v zaostreni obliki še vedno velja, »se do nadaljnjega prepoveduje gibanje in zbiranje ljudi na javnih krajih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepoveduje dostop na javna mesta in površine v Republiki Sloveniji.«

Varuh spomina. (Fotografija: Borut Peršolja)Vsakomur je razumljivo, da je vlada z generalno, splošno prevencijo, na začetku dogajanja, ko je širša javnost takrat še odprtih ust (in brez zaščitnih mask) spoznavala koronavirus in smo glede preprečevanja okužbe rabili streznitveni stres, želela vplivati na naše prihodnje vedenje. Generalna prevencija je učinkovita le na ravni »vse ali nič.« Pri tem sta hočeš/nočeš vedno prisotna tako negativen (zastraševanje) kot pozitiven učinek (utrjevanje pravil), pri čemer se zdi, da smo pri javnozdravstveni problematiki manj občutljivi za vse druge vidike pravic.

V času, ki je sledil, smo se o koronavirusu lahko temeljito poučili. Izdana so bila temeljna priporočila o ohranjanju razdalje, o samoizolaciji, o nošenju zaščitnih mask in rokavic … Jasno je bilo tudi sporočilo, da so drastični ukrepi nujni, da pridobimo čas zdravstvenemu sistemu in delavcem v njem, da se pripravijo na epidemijo.

Številni smo ostali doma, veliko jih je izgubili delo, službo in zaupanje. Začela se je bitka s časom, družine so žalovale za prvimi umrlimi.

* * *

Prvi del ture ponavadi predstavlja vzpon. Če gre vse po sreči, dosežemo vrh, počijemo in se razgledamo. Sledi (ponavadi) zahtevnejši del (zaradi utrujenosti), to je spust in varna vrnitev v dolino.

* * *

Čas, imenujmo ga razgledni, smo slabo, številni pa tudi popolnoma napačno izkoristili.

PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) niti malo ni odlašala: čeprav prostovoljska, čeprav strokovna, čeprav civilno družbena organizacija, je v svojstvu planinske organizacije zaprla planinske koče, kasneje pa tudi številne planinske poti. Niti malo ji ni zastal korak, nit malo ni predahnila, temveč je – tako kot v času žleda, prevzela oblastno vlogo.

S podobno težavo se že vrsto let sooča druga nevladna, čeprav humanitarna organizacija, ki deluje v gorah: Gorska reševalna zveza Slovenije. Dve desetletji večinskega financiranja s strani države sta jo postavili v položaj podaljšane roke države. Namesto da bi finančni profesionalizaciji sledila tudi enako dosledna operativna raven, GRZS z navidezno solidarnostjo z gorniško bratovščino (ki pa ji ob skorajda vsaki, medijsko zanimivi nesreči, nemudoma obrne sočutni hrbet in raje pokaže s prstom, ki ni nujno kazalec), skuša prikriti razpoke med besedami in dejanji.

Poenostavimo njuni vlogi:
PZS je tista, ki ljudem odpira vrata v gore. GRZS je tista, ki ljudem vrata v gore zapira.

Popolnoma jasno je – po odcepitvi GRZS od PZS pa tudi očitno –, da si ti dve organizaciji s cilji in metodami delovanja pretežno nasprotujeta (enotni sta le v tem, da Nacionalnega programa varnosti v gorah ne potrebujemo). To je normalno stanje stvari v Alpah. A ne v Sloveniji.

Dve strokovni organizaciji, obe s stoletno tradicijo, s skupnimi koreninami in poznavanjem istih gora, se nista odločili, da bi v kriznih razmerah opravili test sorazmernosti. Da bi ločili izlet od ture, da bi členili sredogorje od visokogorja, da bi začutili prisoje od osoj, da bi prepoznali pohodništvo od gorništva.

Da bi dali prednost gojzarju pred supergami in nahrbtniku pred naritnikom.

/Pravno načelo sorazmernosti je namenjeno omejevanju prekomernih posegov v pravice posameznika. Sorazmernost prevprašuje, ali je ukrep primeren za dosego zastavljenega cilja, ali je nujen v tej meri, da ne obstaja milejše sredstvo za dosego cilja, ter sorazmeren v ožjem smislu, ki pomeni tehtanje dveh pravic./

Približno 15 % prebivalstva, ki po raziskavi Slovenskega javnega mnenja redno zahaja v slovenske gore, je ostalo brez zagovornika hoje, plezanja, smučanja. Nihče od tistih, ki bi nam moral stati ob strani, ni razumel lastne vloge, še manj pa tisočletnega sporočila hoje, v teh zahtevnih razmerah.

In to tiste hoje, ki se jo da v območju najmanjšega tveganja izvajati v sklopu splošnih priporočil, ki jih je izdal Nacionalni inštitut za javno zdravje (16. 3. 2020).

In to tiste hoje, ki utrujenemu zdravstvenemu osebju edina (številni so se morali odreči zavetju doma in bližine domačih) polni baterije. In jih dela ljudi s srcem.

* * *

Ostanimo doma. Ostanimo povezani.

(Nadaljevanje in konec o tem, kako smo se odzvali različni posamezniki, pa v jutrišnjem prispevku.)

2 komentarjev na članku "Zagovor hoje"

Bojan Leskošek,

Bistroumno in duhovito. In, žal (vsaj v tistem delu, o katerem lahko jaz sodim), tudi resnično.


Primož Auersperger,

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45945

Novosti