Delo - Miha Mežnar: Če bomo ob koncu epidemije omejili število žrtev koronavirusa, hkrati pa šteli žrtve kolektivne psihoze, nismo bili uspešni.
V zadnjih dneh, ko se je v naši regiji začelo povečevati število bolnikov z boleznijo covid-19, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje, in tudi tistih s hudo potekajočo pljučnico, ki potrebujejo intenzivno zdravljenje, smo morali temeljito spremeniti organizacijo dela tako v urgentnih ambulantah kot na navadnih in intenzivnih oddelkih. V bolnišnici že dolgo ne potekajo redni programi, nekatere oddelke smo povsem izpraznili in naredili prostor za potencialne bolnike s covidom-19. Ustvarili smo rezervni intenzivni oddelek, na katerem so vse postelje opremljene s sistemi za nadzor življenjskih funkcij in aparatom za umetno predihavanje. Dodatne kapacitete tako omogočajo zdravljenje približno osemkrat toliko bolnikov, kot jih zdravimo trenutno. V danih razmerah je to verjetno največ, kar se da v organizacijskem smislu narediti v sklopu priprav na morebitni črni scenarij. Za tako uspešne priprave je treba priznati zasluge strokovnemu vodstvu, menedžmentu bolnišnice in tudi politikom.
Pridružite se Delovi viber skupnosti
Spremljajte naše vsebine tudi prek aplikacije viber!
Taka reorganizacija pa skriva tudi pasti. Opažamo, da v tem obdobju zdravimo veliko manj bolnikov z drugimi hudimi akutnimi boleznimi, kot so težko potekajoči srčni infarkti, možganske kapi, življenje ogrožajoče okužbe, huda poslabšanja kroničnih bolezni ... Statistično se zdi zelo malo verjetno, da teh bolnikov trenutno pač ni. Bojimo se, in to se žal občasno kaže tudi v vsakdanji praksi, da bolniki kljub hujšim težavam ne poiščejo strokovne medicinske pomoči – iz strahu pred koronavirusom! V zadnjih dneh smo obravnavali veliko primerov srčnih infarktov, ko so bolniki iz strahu pred okužbo poiskali pomoč prepozno, zato z zdravljenjem nismo mogli več ublažiti posledic. Žal so se posamezni taki primeri končali s smrtjo.
Ujeti pravo ravnovesje med prilagoditvijo ukrepov epidemiji in ohranitvijo določenih navad in pravil je gotovo zahtevna naloga. Vendarle se zdi, da stopnjevanje represivnih ukrepov s prepovedjo gibanja zunaj občine bivanja kot tudi objavljanje apokaliptičnih scenarijev, ki naj bi se zanesljivo zgodili, in različnih novic, namenjenih stopnjevanju negativnega razpoloženja, ne vodita v pravo smer. Že zdaj se kažejo tudi negativne posledice: slaba volja, strah, medsebojno obtoževanje, ščuvanje proti sočloveku. Bistveno pomembneje bi bilo ljudi izobraziti o tem, kaj je varen način preživljanja prostega časa (ali na primer varen način nakupovanja) in kaj ne. To pa je naloga stroke in ne politike. Slednja mora stroki omogočiti, da priporočila slišijo vsi državljani. Izključevanje strokovnjakov zaradi nestrinjanj s politiko trenutno ni sprejemljivo.
Sam spadam med najbolj obremenjene zdravstvene delavce v sedanjih razmerah. Delam 12-urne izmene vsak drugi dan, izmenjaje dan – noč. Z ekipo sodelavcev večino časa v službi preživim zaprt na oddelku, neposredno izpostavljen potencialno smrtonosnemu virusu, ves čas v popolni zaščitni opremi. Med nami ni malodušja ali slabe volje, vsi svoje delo radi opravljamo in nihče med nami ni pomislil, da bi se zaradi strahu za lastno zdravje morda umaknil. Na srečo smo ostali »normalni«, tako odnosi med člani tima kot odnosi med nami in bolniki so ostali pristni, človeški. »Morala« je na visoki ravni. Ne moremo pa zanikati, da je delo fizično in psihično precej napornejše kot v normalnih razmerah.
Po eni od takih izmen sem včeraj šel od doma na bližnji hrib, kar je zame sicer redna oblika rekreacije, v teh razmerah pa tudi ventil za sprostitev. Ker živim v geografsko gledano zelo majhni občini (kakor tudi večina sodržavljanov), sem že na poti do izhodišča (ki je sicer dobrih pet minut z avtomobilom oddaljeno od doma) zavestno kršil vladni odlok o prepovedi gibanja. Na izhodišču pa me je čakalo še eno neprijetno presenečenje. Planinska pot (na kateri tudi sicer zelo zelo redko srečam kakega pohodnika) je bila fizično (z oviro iz traku) zaprta, zraven pa je bilo pritrjeno obvestilo o občinskem odloku, ki ljudem prepoveduje gibanje po gozdni poti! Ker gre za lahko pot, na kateri je možnost poškodbe približno enaka kot pri sprehodu po pločniku, spada ta odlok najbrž v sveženj ukrepov za preprečevanje okužbe s koronavirusom. Ne bom razglabljal o zakonitosti takšnega odloka, ker se na to ne spoznam, je pa tak ukrep preprosto škodljiv in neumen, s prav ničimer pa ne pripomore k omejitvi epidemije.
Zunaj je čudovita pomlad in gibanje v naravi (seveda ob upoštevanju prepovedi zbiranja večjega števila ljudi) ima tako za posameznika kot za družine samo ugodne učinke. Določene aktivnosti so nujne za ohranjanje normalnosti, za sprostitev napetosti in tesnobe. Če bomo ob koncu epidemije omejili število žrtev koronavirusa, hkrati pa šteli žrtve kolektivne psihoze, nismo bili uspešni.
Kot aktivnega državljana bi me zelo motilo, če bi me na poti na rekreacijo (kjer sem sam ali z družino) ali po zasebnih opravkih ustavljali policisti z vprašanji, kam sem namenjen. Zaradi zaprtja lokalov in prepovedi druženja ter glede na to, da državljani zgledno upoštevajo pravila, ni prav nobene potrebe po stopnjevanju policijskega nadzora v državi. Ukrepi v to smer, stopnjevanje policijskih pooblastil, aktivacija vojske ... ustvarjajo nepotrebno napetost in stopnjujejo strah prebivalcev. Tega državljani ne potrebujemo in nočemo! Zato, spoštovani odločevalci, politiki, župani ... ostanite zdravi in (zdravo) pamet v roke!
Asist. Miha Mežnar je dr. med. specialist interne in intenzivne medicine.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.