Janez Pikon: Zimsko športno in turistično središče s tekmovanji v Bohinju, med leti 1908 - 1969, športna arena »Pr' treh hruškah.« 
Široki pašnik Pr' treh hruškah (Šroče laze, na pašniku so desetletja rasle tri velike hruške) so domačini in športni zanesenjaki v tistem času uporabili za prvo obsežnejšo sankaško in smučarsko dejavnost v Bohinju. Na primernem terenu nad pašnikom Šroče laze (Pr' treh hruškah) so že v letu 1908 zgradili Sankališče Bevedere, kasneje v letu 1920 pa Žižkovo skakalnico, leta 1934 ta malo 25 metrsko skakalnico, leta 1957 tudi Smuk progo s Koble in leta 1958 še Umetno sankališče Bohinj. Domačini in drugi športni navdušenci so prihajali iz vseh krajev po Kranjskem in iz vse Slovenije, do prvega sankališča je že takrat vozil Beli vlak, tudi iz Trsta. Takratni časniki so na široko pisali o zimski pravljici na zasneženih pobočjih, južno nad Bohinjsko Bistrico, nekako takole. »Odveč je pisati o njega krasoti, kljub temu, da Bohinj še vse premalo poznamo, kot zimsko letovišče prvega reda in kot najbolj krasna zimskošportna postojanka.«
Sankališče Belvedere: 1. športno prizorišče v letu 1908. Sankališče Belvedere se tako otvori prve dni januarja v letu 1909. Deželna zveza je veliko vlagala v zimski turizem. Ocenila je, da so zanj najprikladnejše razmere v Bohinju, kjer so pričakovali zlasti dosti Tržačanov. Dunajska deželna zveza je posredovala pri obisku znanega sankaškega strokovnjaka dr. Rzihe, ki je pomagal poiskati primerno traso, kjer v sezoni leta 1908 - 1909 zgradili Sankališče Belvedere, ki ga je trasiral inž. Maks Prelovšek iz Ljubljane. Čim več športnega užitka in pohitite na lepi zimski dan k nam, so takrat vabili časniki. Slovesno so ga odprli začetek januarja v letu 1909. Merilo je 2100 metrov. Na sankališču so postavili tudi okrepčevalnico in nekoliko višje ob sankališču še opazovalnico (ob damskem ovinku). Sankališče je prinašalo občasni zaslužek večjemu številu domačinov od odraslih, ki so sankališče vzdrževali ali prevažali turiste kot fijakarji do otrok, ki so turistom nosili sanke. Sanke si je bilo mogoče tudi izposoditi. Tako so v zimski sezoni 1909 - 1910 našteli v sedmih nedeljah z lepim vremenom kar 2000 obiskovalcev z južnih krajev. Vsako nedeljo jih je razveseljevala vojaška godba.
Žižkova skakalnica: 2. športno prizorišče v letu 1920. Nova smučarska skakalnica ob Sankališču Belvedere je bila zgrajena na pobočju južno ob pašniku Pr' treh hruškah in je bila prva v Bohinju, tudi na Kranjskem. Takratni smučarski zanesenjak Ciril Žižek je z nekaj vojaki iz prve svetovne vojne najbolj zaslužen za novo skakalnico. Preko umetne skakalnice je v letu 1921 takratni senior Joža Pogačar, član SK Ilirija iz Ljubljane, vse tri skoke opravil v brezhibni pokončni drži in dosegel rekordni skok in prvi državni rekord 9 metrov. Močno napredni Bohinj, ne glede na zvrst in razmišljanje.
Smučarska skakalnica: 3. športno prizorišče v letu 1934. »Ta malo« 25 metrsko skakalnico so nekoliko višje zgradili Tomaž Godec in zavzeti domačini iz domačega športnega društva sredi tridesetih let v prejšnjem stoletju. Kasnejša leta pa smo jo takrat zagnani bistrški mulci vedno vzorno vzdrževali, ter na njej redno vadili. Absolutni rekord skakalnice je v lasti domačina Ivana Rabiča, njegov 27 m dolg skok, ki ga je izvedel v januarju leta 1963, ni nihče več izboljšal. Skakalnica je na ogled ob smučišču Kobla 1, saj se tesno združuje s smučiščem. Velja omeniti tudi Slavka Avsenika, ki je leta 1951 v Bohinju na tej 25-metrski skakalnici treniral 16 bohinjskih fantov. Vaški mulci smo na jesenovih dilcah doskočili tudi do osebnih rekordov, to so izjemni spomini!
Smuk proga s Koble: 4. športno prizorišče v letu 1957. Uvodne tekme na novi smuk progi so bile prvič izvedene dne 24. in 27. januar 1957 in še naslednja velika smučarska tekmovanja, ki še bolj navdušijo bohinjsko mladino za smučanje. Nova smuk proga je bila zgrajena 15 let pred Smučiščem Kobla in je bila nam domačinom poznana kot (ta stara smuk proga). Izredno zahtevna, zaradi doseganja velikih hitrosti že v zgornjem strmem predelu (hank) tudi strah vzbujajoča in obenem zelo cenjena proga za smuk med takratnimi zelo hrabrimi bohinjskimi smukači in tekmovalci iz številnih smučarskih klubov po Sloveniji. Strmi in zahodno poševni prehod z Medečneka (Medjov rovt) je strmina hitro prešla v oble in varljive grbine s številnimi daljšimi skoki do spodnjih Bistrških rovtov. Strmo pobočje preko ceste ob Planinski koči dr. Janeza Mencingerja (karavla) so najboljši smukači kar preskočili z zelo visokim terenskim skokom, ki ni bil krajši kot 30 metrov. Razgledni greben preko Gregorčevega rovta in nižje, ter zahodno ob Sankališču Belvedere so najboljši smukači prevozili v nizki preži vse do cilja Pr' treh hruškah. Že sobotna dokaj atraktivna tekma v smuku za mladince in mladinke je ob novo smuk progo privabila številne ljubitelje alpskega smučanja. Novica o izjemnih vožnjah mladih smukačev se je hitro razširila po Bohinju, tako so nedeljsko tekmo članov in članic obiskale množice gledalcev, željnih videti, kar so jim pripovedovali znanci in prijatelji o sobotni tekmi. Bilo je kaj videti, številni so si tekmo v smuku ogledali na cilju Pr' treh hruškah, nekateri na razglednem grebenu Gregorčovga rovta, celo do štarta v Medečnek (Medjov rovt) so se povzpeli.
Umetno sankališče Bohinj: 5. športno prizorišče v letu 1958. Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so trdni temelji, že ustanovljenega Sankaškega kluba Bohinj s številnim članstvom, ki je naraščalo, podprli dolgoletno željo vseh v klubu o izgradnji prvega Umetnega sankališča v Bohinju. Takratni člani upravnega odbora Sankaškega kluba Bohinj so bili France Bajt, Stanko Hodnik, Ludvik Šuligoj, Peter Jensterle, Milan Pivk in Ivan Robič. Zelo smo bili neučakani in smo takoj prijeli za delo (pripoveduje Ludvik Šuligoj, glavni pobudnik in eden najbolj zaslužnih, da se je izgradnja sankališča Bohinj začela, do zaključnih del, kakor tudi do številnih tekmovanj, ki so se odvijale na omenjenem sankališču), ogledali smo si teren višje Pr' treh hruškah, po katerem naj bi bila zgrajena nova Sankaška proga Bohinj. Postavljena naj bi bila zahodno od bivšega že opuščenega (vzrok: nepravilna homologacija) Sankališča Belvedere, ter ob cilju takrat še kako zahtevne in po državi zelo poznane smuk proge, ki je vodila mimo Planinske koče dr. Janeza Mencingerja po Gregorčevem rovtu do cilja med sankališči Pr' treh hruškah. Dogovor in izgradnja sta vneto stekla, za vpeta in hitra sankaška jekla. Gradnja Umetnega sankališča v Bohinju se je začela v letu 1958. Že ustanovljeni sankaški klub si je zadal nalogo, da zgradi novo umetno sankaško progo.
Vir: Ludvik Šuligoj, Stanko Hodnik in Viki Mencinger,
časnik »SPORT,« Ljubljana, leto 1921,
Bilten za 5. gorenjski smučarski zlet, 24. - 27. januar 1957,
Gorenjska smučarska podzveza in Smučarski klub Bohinj
Janez Pikon