Facebook - Matevž Lenarčič: ... upajmo le, da družbena umiritev predstavlja tudi vzpostavitev novega družbenega ravnovesja
KONCNO!!! Imamo dovolj časa, kar se nam je še pred dobrim tednom zdelo nemogoče. Občutek, da nas vse prehiteva, da moramo biti vedno na preži, da kaj ne zamudimo, da nam stvari uhajajo iz rok, se počasi izgublja.
Svet se umirja, upajmo le, da družbena umiritev predstavlja tudi vzpostavitev novega družbenega ravnovesja. Tako kot narava po neurju. Nabor stvari, ki jih resnično potrebujemo za zadovoljno življenje se drastično krči, dojemanje lastnega ugodja se spreminja s spremenjeno normalnostjo. Pravzaprav sploh ni tako slabo, vsaj za večino od nas, ki imamo vsaj minimalno eksistenco.
Seveda ni vsem enako, recimo zdravnikom v javnem zdravstvu, zdravstvenemu osebju, in vsem tistim, ki morajo kljub povečani nevarnosti vsak dan na delo. Živijo v povsem drugačni normalnosti.
Za večino je torej dovolj časa za samorefleksijo. Pomembnost samospraševanja je za družbo v obratnem sorazmerju s posameznikovem družbenem statusu, materialnem bogastvu.
KAKO NAPREJ, ko se strah pred virusom poleze. Ekonomisti nas bodo silili v prejšnje stanje, politiki bodo zahtevali normalizacijo v pretekle tirnice, skrb za kapital, ki menda zagotavlja delovna mesta (žal jih tudi uničuje), gospodarska rast bo ostala sveti gral napredka, potrošniki pa romarji, ki prostrirajo na poti iskanja svetega grala.
Naprej torej v nove tekme, nove zmage, nove podvige, nove tehnologije, čim hitreje, da nadoknadimo zamujeno. Veliko ljudi na tem edinem planetu, kjer lahko preživimo se zaveda, da takšna politika vodi v kolaps naravnega in posledično tudi družbenega sistema. Resnične spremembe se bodo pričele, ko bo teh ljudi dovolj za vpliv na globalno politiko.
Zato je zdaj čas, ker pač po sili razmer imamo dovolj časa, da se zamislimo in si zastavimo vprašanja. Kaj je pravzaprav POHLEP, in kdo so pohlepneži. So to samo tisti, ki se ne morejo upreti denarju, ali so pohlepni tudi vsi tisti, ki jih žene vedno višje, vedno hitreje, vedno ... Pohlep po zmagi, pohlep po lepoti, pohlep po znanju, pohlep po biti boljši od vseh ostalih ...
Pohlep seveda ne more prinesti splošnega družbenega zadovoljstva, saj je zmagovalcev prekleto malo, poražencev pa prekleto veliko. Vrhunski športni blagovni produkti tipa Dragić, Dončić, Oblak, Kopitar ... imajo dovolj časa, da se vprašajo, od kje dobijo lastniki “športnih” korporacij denar, da jih lahko tako ekscesno nagrajujejo. Kakšen denar je to? Na Googlu je dovolj informacij. In kako živi večina nekdanjih športnih kolegov, ki so pač zaradi spleta okoliščin ostali v podeželskih ligah?
Politiki imajo čas, da se vprašajo, zakaj so sploh politiki, so reševalci vplivnežev, kapitala, ali so uslužbenci državljanov, ki jih plačujejo. Bodo v krizi reševali privatni kapital z izgovorom reševanja delovnih mest, ali bodo reševali njihove prave delodajalce, državljane.
Vsakomur je lahko jasno, da se privatni kapital v krizah ne bo vračal iz davčnih oaz, ali iz vrednostnih papirjev, kaj šele iz nepremičninskih naložb ali premičnin.
Znanstveniki, raziskovalci imajo čas za samospraševanje o spregi gospodarstva in znanosti. Je to res edini garant napredka znanosti, ali zgolj ustvarjanja množice produktov, ki zgolj poganjajo obstoječi predatorski ekonomski sistem? V času razrahljanih etičnih in moralnih pogledov na razvoj znanosti so informacije o napredku na področju genetike, mikrobiologije, umetne inteligence, nevronskih mrež, robotizacije, prav strašljive. Zlorabe so mogoče prav povsod.
Ker upanje umre zadnje, resnično upam, da bodo odločevalci na globalnem nivoju spregledali in končno uničili prave viruse v obliki najbogatejših zemljanov, državljanov, ki v resnici hromijo družbo in uničujejo planet. In upam, da bomo ljudje čim manjkrat nasedli narcisoidnim, psihopatskim voditeljem, vplivnežem, ki nas hočejo prepričati, kot npr. Bezos, lastnik Amazona, ki je ustanovil dobrodelno fundacijo za pomoč stotisočem zaposlenih v njegovi korporaciji, ki ga je naredila za najbogatejšega zemljana.