Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

S knjigo v gore - 3

PZS, 19.03.2020, ob 9. uri
S knjigo v gore (3) Čez rob: Zadnja pot

Kratka zgodba Zadnja pot je iz knjige Čez rob
Vladimirja Habjana (Planinska založba PZS, 2011)
.

torek, 24. marec 2020, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 754

Čez rob - Vladimir Habjan: Zadnja pot
... Bineta Hočevarja, v katerem utegnete prepoznati vzorce ...

... karakterjev Eda Deržaja, Tineta Miheliča in Pavla Kunaverja.

Močno ga je stisnilo v prsih. Bolečina je bila neznosna. Kar sesedel se je in komaj lovil sapo.
Potne srage so mu v trenutku pritekle na čelo. Tako je torej to, je pomislil. Je doletelo tudi njega. Torej se ji bo po dolgem času lahko pridružil. Spet bosta skupaj ...
Bolečina ni in ni hotela popustiti. Dihal je hitro in plitvo. Že je mislil, da ga bo zmanjkalo. Potem je bolečina nenadoma popustila. Kakšno olajšanje. Spet je lahko zadihal. Počasi se je spravil k sebi. Obrisal si je potno čelo. Dvignil je pogled. Kje je? Čepel je na gruščnatem pobočju z redkimi balvani, med katerimi je bila posejana nizka gorska trava, že bolj rjava kot zelena. Iz mrčaste doline, nad katero se je vlekla meglena tančica, so se v strme stene, ki so objemale dolino, kot lovke zarivali ruševnati hrbti. Nazobčani vrhovi so kipeli navzgor, tja v sinjemodro nebo, in se skorajda dotikali neba, po katerem so se sprehajale drobne bele ovčice. Med visokimi ostricami je valovila prostrana gorska planota, ki jo je prekrival prvi sneg in prinašal pridih hladne jeseni, že bolj zime. Na koncu doline, za malim sedlom, je snop močne svetlobe vabil v toplejše kraje, tam je jesen še vedno prevladovala, bila močnejša.

Razgledal se je. Čez pobočja je vijugala stezica. On pa je rad ubiral svoja pota, tista brez stez, brezpotja. Tik za njim je stala stena. Ne prav težavna, a vendarle stena. Dobro jo je poznal. Pogosto je bil v njej. Tu ne bo ostal. Če bo le mogel, si bo poiskal drugo mesto. Lepše, bolj odročno. Stena ga je spet vabila k sebi ...

Janezu je zazvonil telefon.
»Halo?«
»Zdravo, tu center. Je to načelnik?«
»Ja.«
»Imamo pogrešano osebo. Rabili bi vašo pomoč.«
»Seveda. Za koga gre in kje je pogrešani?«
»Bine Hočevar. Njegov avto je ostal v dolini Vrata. Moral bi priti že včeraj nazaj, pa ni.«
»Ni mogoče, Bine Hočevar, legendarni plezalec, pisatelj in slikar?«
»Tako je.«
»Je kaj znanega, kam naj bi šel, je komu kaj povedal?«
»Žal ni.«
»Je pustil kak listek v avtu?«
»Kolikor je meni znano, ni, bom pa še preveril.«
»Prosim, dajte. Bom uredil, da gremo čim prej na pot. Se še javim. Zdravo.«

Ni mogoče, je razmišljal Janez. Bine, legenda, ki je v svojem času dvignil meje plezanja, ki je znal s sočno in lepo besedo privabiti v stene mnoge druge, ki je znal s peresom pričarati ne samo goro, pač pa skorajda njeno dušo. Kar ni mogel verjeti. Spomin mu je ušel v mlada leta, ko je še kot zelenec srečeval Bineta po kočah in na vrhovih in kako ga je od daleč spoštljivo opazoval. Kako je bil ponosen, ko je lahko prvič z njim spregovoril! In kako mu je že precej kasneje po svojih težkih plezalnih turah hodil poročat, kje je bil in kako mu je šlo in ga je Bine z radovednimi in iskrivimi očmi pozorno poslušal. Sčasoma sta postala prava kolega. Pa saj to ni bilo težko, Bine je bil neskončno prijazen možak. Zdaj pa pogrešan ... Čim prej morajo na pot!

Težko se je premikal. Sleherni korak mu je predstavljal neznosen napor. Naslonil se je na vsako skalo in lovil sapo. Le s težavo je uspel vsrkati dovolj zraka. Kje so časi, ko je lahko kot ptiček poletel v breg? Takrat mu razdalje niso predstavljale nikakršnega problema. V mladih letih je bil športnik od glave do pete. Takle kos poti bi preskakljal tudi po rokah, morda celo po eni sami. Vedno pa je bil zagledan v gore. Občudoval jih je že kot otrok, ko ga je oče prvič popeljal v ta čarobni svet. Takrat so ga popolnoma osvojile. To je bila ljubezen na prvi pogled. Tako ga ni osvojila še nobena druga. Gore so bile najtrajnejše ljubezensko razmerje njegovega življenja. Postal in ostal jim je zvest, vse do ... no, ja, do tega dneva.

Že kmalu pa jih ni le občudoval, pač se je pognal prav v njena nedrja, v stene in grebene. Sprva se jih je loteval previdno, z veliko spoštovanja. Spomin mu je ušel v čas, ko se je prvič navezal na plezalno vrv. Ni bilo daleč od kraja, kjer je stal zdaj. Pravi gorski biser, čudežno brezpotno kraljestvo Julijcev. Smer ni bila tako težka, zmogel jo je brez težav. Vrv mu je predstavljala varnost. Prvič je slišal petje klina, ki je odmevalo od mogočnih sten. Prvič se je pod njim odpirala grozeča globina. Pa je zmagala mladostna vihravost in igrivost in že je stal na vrhu sredi gorskih vršacev, kamor ne vodi nobena pot, le s plezanjem prideš tja gor. Veliko radost je občutil takrat. Svobodo in zadoščenje. Spojil se je s tem svetom, postal je njegov del. Vedno bolj ga je potem vleklo v stene, v vedno težje, višje in bolj pokončne. V sebi je odkril pravo strast, spoznal je, da ima talent, srkal je vedno več znanja, vedno pogumnejši je postajal. Iz neukega zelenca se je razvil v virtuoza gibanja in vertikale.
Potem se je postaral. Čeprav je bil v duhu še vedno mladenič, telo ni več zmoglo. Prišla so leta, jesen ... Takšna je pač pot življenja. Spet je pogledal tja gor. Mu bo sploh uspelo priti tja, kamor si je zamislil?

Prvi reševalci so že prispeli. Bili so hitri. Glas o tem, koga bodo iskali, je šel od ust do ust. Običajni pogovor je zamrl, vsi so se zavedali veličine in avtoritete pogrešanega in upali na uspešno iskanje. Bine je bil pravi vzornik. Človek nespornih kvalitet. Prijatelj, vedno pripravljen pomagati, vedno si je vzel čas za pogovor, z njim se ni bilo možno skregati. Tega se zaveš šele takrat, ko se zdi, da ga ni več, da je odšel za vedno. Pogosto smo v svoji majhnosti zagledani in zaverovani v svoj prav in smo se pripravljeni prepirati za drobnarije. Bine pa se s tem ni ukvarjal, videl je dlje kot drugi. Zato so ga hodili spraševat vsi, da jim je dajal nasvete, ideje, predloge. Gore je namreč poznal do obisti. Bil je načitan, poznal je najbolj skrite kotičke, pravi gorski erudit. Pa je bil v tem velikem poznavanju smešno neroden in skromen, pogosto prav siromašno opremljen in oblečen. S temi malenkostmi se ni ukvarjal, ni mu bilo pomembno, kako izgleda, pač pa kaj ima v sebi.
Reševalci so zložili opremo in se pripravljali na iskanje. Janez je vodil in koordiniral aktivnosti, usmerjal ljudi, dajal naloge in pogosto govoril po telefonu. Veliko jih je potrdilo udeležbo, kar je tudi nujno, saj jih je potreboval čim več. Sodelovanje sta potrdili tudi enota gorske policije in vojska.
Ni minila ura in že so se odpravili. Predhodnica štirih je odšla že prej. Če bi ga slučajno kje našli, je nujna čim prejšnja prva pomoč. Janez jim je dal nalogo, dve ekipi bosta pregledali okolico dveh najbolj obiskanih markiranih poti v dolini. Že prej so se dogovorili za radijski kanal, ki so ga še preverili. Javljanje na pol ure ali po potrebi.

Že je ležal na travnatem pomolu sredi stene. Kakšno razgledišče! Vedel je, da tam ležijo tudi gamsi, saj je bila trava na več mestih potlačena. Torej pravo mesto zanj. Naprej ne bo šel več. Tu je njegov cilj, do sem je vodila njegova, zadnja pot ...
S pogledom je objel venec gora, ki jih je tako neizmerno ljubil, se jim z vsem srcem posvečal in jih vse življenje zvesto obiskoval. Iz globoke doline je rasla visoka in strma stena s hrbti, stebri in razi, v katere so se rezale globoke grape in žlebovi, prekinjeni z valovitimi sistemi polic, v nebo so se zaganjali mnogi špiki in stolpi, med katerimi so bile ostre škrbine in globoka sedla. Kako čudovito lep svet!
Kje vse nista plezala z njegovo Ano. Tu, ravno v tej steni se je odvijala tudi njuna drama. Tega se je spominjal, kot bi se zgodilo včeraj in ne pred več desetletji. Plezala sta novo, prvenstveno smer. Linijo sta si začrtala že v dolini. Dan je bil kot nalašč za plezanje, lep, stabilen. Takrat sta bila mlada, pogumna in odločna. Do zgornjega dela stene jima je šlo kot po maslu, potem pa ju je ustavila strma zajeda. Stena je bila odprta, izpostavljenost velika, varovanje slabo. Preplezal je nekaj metrov in zabil klin. Pa ni najbolje zapel. Saj veliko možnosti za varovanje niti ni bilo. Nad njim je bil neznan svet, oprimki neznatni. Potegnil se je za klin. Držal je. Potem se je splazil še višje. V tako gladki plošči dotlej še ni plezal. Stal je na majcenih stopih, z rokama se je komaj še držal. Rešilni oprimek je bil tik nad njim, ga bo dosegel? Potem pa se spomni samo še padanja. Klin se je izpulil. Poletel je mimo zgrožene Ane gotovo dvajset metrov globoko. Tik pred spodnjo polico ga je zadržala vrv in se mu globoko zarezala v trup. Ana je bila prisebna. Če ga ne bi zadržala, bi šla v globino oba ...

Takrat še ni bilo takega varovanja, kot ga imajo danes, ko vso silo prevzame železje, tehnika. Takrat so varovali še z golimi rokami. Anine so bile povsem požgane od sunka vrvi! Pa še k sebi ni prišel toliko časa! Zato ga je morala držati celo večnost. Že nekajkrat je pomislila, da ji ne bo uspelo, da ji bo teža iztrgala iz rok dragoceno breme, pa je vedno znova stisnila zobe in potrpela. Potem je le počasi prišel k sebi in se končno prijel skal, da je teža pritiska popustila. Neverjetno, kaj je takrat zadržala in zdržala Ana! Od kod je jemala tolikšno moč? Kaj vse je človek sposoben narediti v takih trenutkih? Čeprav je imel zaradi padca, udarca v glavo in nezavesti kot sir preluknjan spomin, se je zdaj dobro spominjal vsega. Ana ga je potem mukoma meter za metrom po vrvi dolgo časa spuščala v spodnji del stene, kjer so jima prišli nasproti na pomoč reševalci.

Ta izkušnja se jima je boleče vtisnila v spomin. Še posebej zato, ker jima potem mnogi niso verjeli. Niso verjeli, da je mogoče preživeti tako globok padec in da ga je lahko Ana zadržala s svojimi močmi in tako dolgo. Saj je bilo takrat to res težko razumljivo. Kdor je že padel, mu ni bilo več pomoči. Pa da bi ženska imela tako moč, kje neki. V časopisih so ju obtoževali laži, napadi so se kar vrstili. To ju je silno potrlo. Ni pa ju odvrnilo od plezanja in uživanja v gorah, vse dokler ...
... dokler se neke jeseni Ana ni poslovila.

Dan je bil pri koncu. Niso ga našli. Čeprav so jim na pomoč prišli še reševalci sosednje postaje in čeprav so prečesali skorajda vse poti v okolici. Pa ne samo to, pregledali so tudi pobočja pod potmi, kamor bi lahko Hočevar zdrsnil in padel. Pa so nekatera kar strma, tako da so se morali na posameznih mestih celo varovati z vrvjo. Nič. Cel dan nikakršne sledi. Prihajali so novi in novi reševalci, celo prostovoljci. Bineta so poznali vsi. Janez jih je razdeljeval v skupine in jim odrejal območja in poti. Nekaj se jih je odpravilo tudi v plezalne smeri, v tiste, kjer bi bilo najbolj verjetno, da bi se jih Bine lotil. Pa so se vsi razočarani vračali. Nekateri tudi pozno ponoči.
Potem je od nekod prišla informacija, da so ga videli na poti proti bližnjemu sedlu. Torej se bodo naslednji dan vsi usmerili v ta predel. Janez je zvečer sklical sestanek vseh reševalcev. Natančno so se dogovorili, kje bo kdo iskal. Spet so se razdelili v skupine in si porazdelili območja. Po dolgem obdobju lepega jesenskega vremena se je obetalo slabo vreme. Pred sabo so imeli le še dan jasnine. Časa torej ni bilo na pretek.

Brez Ane si življenja ni znal več predstavljati, neprestano je mislil nanjo. Spomin mu je spet ušel v njegova rosna leta. Spoznal jo je na Dunaju, v tujini, stara je bila komaj šestnajst let. Ko jo je prvič zagledal, je takoj vedel, da bo njegova žena. Zaljubila sta se, zasnubil jo je. Ana, krhka, a sila trdna mladenka, je privolila. Njune poti so se združile in ostale povezane več desetletij. Skupaj sta vzgojila tri otroke in vsem vcepila ljubezen do gora. To je bila njuna skupna točka, pa seveda gore in plezanje. Skupaj sta odkrivala stene in grebene, iskala nove, še nepoznane, prvenstvene smeri, segla tudi v gore za mejo, skupaj raziskovala nove doline, nova gorovja. Njune poti so bile združene tudi v ustvarjanju in raziskovanju, skupaj sta pisala knjige in članke za revije, skupaj predavala, fotografirala ...

Trajalo je kar precej časa, da se je pobral, da je imelo življenje smisel tudi brez nje. Vrnil se je k ljubim goram. Te so bile najboljše zdravilo. Z vso vnemo se je posvetil pisanju in slikanju. Gore so mu pomenile najbolj intenzivno umetniško pobudo. Njegovi opisi niso bili navadni, tako kot so jih pisali drugi, pač pa občudujoča pesniška povabila v gorski svet, pravi spev goram. Z njimi je odkrival zastrte lepote, ki jih pogosto nismo utegnili ali sploh znali videti. Silne skalne gmote so pri njem oživele in nas neubranljivo uročile. Tako kot pisano besedo je znal vihteti tudi svoj čopič. Ker je gore občutil tudi neposredno, kot plezalec, z dotikom, jih je tako pričaral tudi v ognjevitih, drznih podobah. V njih začutiš razpoloženje gora, skorajda njihova čustva. Slike razkrivajo najrazličnejša občutja v gorah, od jesenskih megel in bele zime do pomladne živosti barv in poletne vročine. Mnoge prikazujejo njihovo zasanjano samoto. In v to se je Bine tudi pogreznil. Umaknil se je z običajnih poti in zavil na obrobje, hodil je sam. Če je že koga srečal, je bil še vedno stari prijazni Bine, ni pa več iskal človeške bližine.

Po celodnevnem iskanju ga še vedno niso našli. Prišli so novi reševalci. Pa nič. Neverjetno, kot bi se pogreznil v noč. Zdaj je vse že pošteno skrbelo. Kje bi lahko bil? Pogovori so potihnili, ljudje so hiteli po opravkih in le mrko gledali predse.
Janez, ki je vseskozi odločno vodil akcijo, se je še sam podal po poti, kjer naj bi hodil Bine. Od stalne aktivnosti, nenehnega komuniciranja, dajanja nalog in spremljanja dogajanja se skorajda ni mogel več zbrati. Šele ko je zavil za vogal in so glasovi potihnili, je končno našel nekaj miru. Počasi je korakal po vijugasti poti in razmišljal. Kje bi lahko zgrešili, kje bi še lahko bil? Saj so iskali povsod tam, kjer naj bi hodil. Če mu je zdrsnilo in je padel po pobočju, bi ga našli, saj so prečesali vsako grapo več sto metrov navzdol. Pot ga je pripeljala do travnatega hrbta, od koder se je pogled odkril na pretežni del nadaljnje poti. S spodnjih pobočij je bilo slišati glasove reševalcev, ko so se pogovarjali med sabo. Dan se je počasi poslavljal. Če ga danes ne bodo našli, jih bo skoraj gotovo prehitela zima. V daljavi so v nebo kipeli bližnji vrhovi. Je še kje kak kraj, kamor niso pogledali?

Poskušal se je vživeti v Binetovo dušo, poskušal je razmišljati kot on. Kam bi šel on? Zanj je bilo značilno, da je s poti vedno zavil nekam drugam, na stranpoti. Kam bi se torej tu podal? Kaj pa če ... Kaj pa če ni spodaj, pač pa zgoraj?
S pogledom je nemudoma prečesal vsa pobočja nad potjo. Sprehajal se je nad gozdiči, posekami, travami, melišči, balvani in skalnimi pobočji ... Glej, tam nekje iz strmega pobočja, že stene, štrli nekakšen razgledni pomol! Kdo ve? Pospešil je korak.

❉  ❉  ❉

Rdeče bukovje je žarelo v blagem jesenskem soncu, redki macesni so bili že zlatorumeni. Rahel veter je vlekel skozi dolino in nosil duh gora. Jesen. Tako kot takrat, ko se je poslovila Ana. Kako jo pogreša, je pomislil. Bil je povsem pomirjen. Pri srcu mu je bilo toplo, v obraz ga je prijetno grelo. Nasproti je stala mrka in mračna stena. Jeseni je pač tako. Pa vendar mu je dala toliko veselja in zadovoljstva. Kako lepo je življenje, kaj mi je pravzaprav manjkalo, je pomislil? Veliko so mu dale gore. V tem svetu se je našel, to je bil njun svet. Od nekod je veter prinesel jesensko listje. Zazrl se je v nebo. Na modrini so ga pozdravljale ovčice, znanilci poslabšanja vremena. Pa za to mu ni bilo več mar.
Zdaj se mu je zazdelo, da nad njim leti orel. Saj ni mogoče, si je mislil. Saj sem ne pridejo več. Včasih že, danes pa zelo redko. Da ni samo črna kavka? Ne more biti, prevelika ptica je. Torej je res orel.
Potem je naenkrat poneslo še njega. Dvignil se je nad travnike in melišča. Saj letim, je pomislil! In res, letel je nad steno, kjer je še maloprej ležal in se razgledoval po dolini. Zakrožil je nad bližnjimi grebeni, krenil čez bližnji vrh, potem pa se v strmem spustu pogreznil nazaj v dolino. Zdelo se mu je, da se bo na njenem dnu razletel, potem pa ga je tik pred steno potegnilo navzgor, ravno tam, kjer sta plezala z Ano. In naenkrat je pred njim zrasla tudi njena podoba. Tista, ko je bila še čisto mlada, ko sta se komaj spoznala. Vsa mladostna in nedolžna mu je pomahala in mu govorila. Pozdravljena, ljubezen moja, mu je rekla in ga vabila k sebi.
Prihajam, že prihajam, ji je odgovoril ...

Od hitenja je bil Janez precej zadihan. Še pred nočjo mora priti tja. Videti je bilo tako blizu, pa ni bilo. Zagnal se je v zadnji breg. Še malo. Prisopihal je pod steno. Nad njim je stal skalni pomol, do katerega bo moral splezati. Nekaj metrov zahtevnega sveta. In se je pognal. Z nekaj spretnimi gibi je bil hitro gor. Pred robom se je ustavil, za trenutek povesil glavo in spet lovil sapo. Potem je premagal še zadnji previs in pogledal za rob ...
... Tam je ležal. Na razglednem travnatem pomolu sredi sten. Z obrazom, zazrtim tja nekam v nebo. Spokojno, kot da drema. Torej je res tu ... Že ga je hotel dregniti, da bi se zbudil, ko se je ovedel, da ... Po malem ga je že pokrivalo jesensko listje. Na obrazu je zaznal rahel nasmešek.

Knjiga Čez rob je osma knjiga v zbirki Med gorskimi reševalci. Gre za leposlovno delo, za petnajst kratkih zgodb, v katerih je glavna tematika gorsko reševanje, pa tudi alpinizem in splošne planinske teme. Avtor Vladimir Habjan je v knjigi poskušal opisati zahtevne, nevarne in težavne razmere, v katerih pogosto rešujejo, in s tem izpostaviti tudi humanitarno in prostovoljno dejavnost gorskih reševalcev. Knjiga je obenem vabilo v naravo, v gorski svet.

"Zgodbe, ki jih držiš v roki, te bodo vodile v neki poseben svet. Svet, ki ga morda nisi vajen. Svet, kjer ni televizije, filmov, računalnikov in interneta, kjer pot ni tlakovana, ni hitrih avtomobilov, ni betona, cest in javne razsvetljave, ni finih restavracij, kjer ti strežejo. Odšel boš v neki drug svet, kjer ne boš srečal prav veliko ljudi, kjer boš pil vodo iz gorskega izvira, kjer boš jedel tisto, kar boš prinesel s sabo, kjer na poteh ne boš imel markacij, kjer bodo pred tabo strme pregrade in stene, kjer so neobičajno prostrani razgledi, kjer ima narava svojo dušo in kjer boš morda spoznal, kje so tvoje meje. Narava skriva svoje lepote in takrat, ko se odloči, da jih razkrije, moraš biti pripravljen, da jih ujameš." (odlomek iz avtorjevega prologa)

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker