Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vrhovi nad Pokljuko

   
četrtek, 19. marec 2020, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 801

Silvo Baznik: Osamitev na poteh je značilnost današnjega časa. 

Sam se peljem na Pokljuko. Po dobri uri vožnje ustavim na skoraj praznem parkirišču na Rudnem polju, kjer trojica pohodnikov stopa po cesti in dvojica teče na tekaški progi. Ob meni ni nikogar, ko stopim na smuči in naredim prve korake na gozdni cesti.

Skozi gozd pridem do zaprtega smučišča, kjer v daljavi vidim pohodnike in turnega smučarja, ki se vzpenjajo po zgornjem delu smučišča. Prečim smučišče in stopim v gozd. Rob gozda skoraj nima snega, nato pa ga je dovolj za vzpon in morebitno kasnejše smučanje. Prečim številne dolinice in grape, sneg je ponekod že ojužen, drugod je še nekaj pršiča, hodim mimo podrtih dreves in ob grebenu, ki se spušča proti dolinici nad smučišče odvijem proti severu. Macesni zamenjajo smreke, višje se gozd razredči in zagledam vrh Viševnika, ki izgine iz pogleda z naslednjimi koraki po trdem snegu, ko se bližam Kačjemu robu in redki macesni popestrijo pogled na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe v daljavi. Blizu a vendarle daleč so Veliki in Mali Selišnik, Debeli vrh in Mrežce. Med njimi in menoj so lepo zasnežene številne vzpetine in dolinice.

Na prelomu pobočja sije toplo sonce, a ko zapiha, je takoj hladno in nič se ne obiram. Z robu se spustim v dolino pod pobočji Viševnika, kjer ne piha. Spodaj obrnem na sever in med vzpetinami se povzpnem pod Draški rob, kjer obrnem na vzhod in pridem pod pobočje Velikega Selišnika. Sneg je vseh vrst in zato nataknem na vezi še srenače, a hitro ugotovim, da jih ne bi potreboval. Prečim pobočje, kjer že nekaj ruševja gleda iz snega, naredim nekaj serpentin pri vzponu na rob grebena, ki me popelje na razgledni 1952 metrov visoki vrh. Že vso pot hodim sam in tako je tudi na vrhu. Snamem kože s smuči, sedem na sedalno podlogo, se odžejam in nato pokličem hči, ki se ravno pripravlja na spust z Zvoha. Pogovor hitro zaključiva in prepustim se pogledom po okoliških vrhovih. Le nekaj obiskovalcev vidim na Mrežcah in Viševniku.

Naredim kopico fotografij in nato stopim na smuči. Z vrha naredim par zavojev in nato sledi prečni smuk in za konec še nekaj zavojev in že sem nad Solnicami z obilico snega na severni strani. Ponovno namestim kože na smuči in odpešačim proti zahodu in pod Vrhom Draškega roba pričnem vzpon po še vedno trdem snegu. Z nekaj prestopanj pridem na višino 1979 metropv, najvišjo točko Draškega roba s čudovitim pogledom na Viševnik, Mali Draški vrh, Vernar, Kanjavec, Triglav, Rž, Rjavino, Luknjo peč in dolino Krme, Debeli vrh in Veliki Selišnik, ki kaže svojo severozahodno prepadno in strmo pobočje.

Po kratkem odmoru stopim na smuči in na rahlo omehčanem snegu naredim lepe zavoje in prismučam v dolino, kjer ponovno nalepim kože na smuči in odkorakam na rob krnice med Viševnikom, Srenjskim prevalom in plazovitim Malim Draškim vrhom. Malce se spustim, prečim plazovino in pričnem vzpon po strmem pobočju na Srenjski preval, kjer se na višini 1959 m odpre pogled na dolinico Jezerca, nad katero so Ablanca, Studorski preval in oba Draška vrhova. Prav tako na drugi strani prelaza odlično vidim oba presmučana vrhova, Draški rob in Veliki Selišnik.

Sonce in vzpon terjata osvežitev s čajem iz termovke. Temu dodam še nekaj grižljajev hrane in nato pripravim vse potrebno za smučanje. Na trdi podlagi je nekaj pršiča in vse skupaj nudi smučarske užitke v zavojih. Nižje odvijem pod Viševnik, prečim v rahlem spustu pobočje in v dolini prilepim ponovno kože na smuči in se povzpnem na Kačji rob, kjer ponovim vajo. Kože romajo v nahrbtnik, trdno zapnem čevlje in smučam. Po nekaj zavojih se ustavim in razmišljam ali smučati v smeri vzpona ali na Zlate vode. Ko pogledam Plesišče, dileme ni več. Po pobočju, kjer je sonce dodobra ojužilo sneg, prismučam pod Plesišče. Še zadnjič danes namestim kože na smuči in pričnem vzpon. Letna pot na sedelce je razbrazdana od številnih gazi in zato grem bolj levo v gozd in naredim novo smučarsko gaz na 1790 metrov visoki razglednik. Stopim s smuči in se ozrem na Viševnik, ki ima že kopne predele, a kljub temu je še možno nižje z grebena odsmučati proti Plesišču. Vidim nekaj pohodnikov, ki se spuščajo po pobočju. Pod menoj je planina Konjščica, nad katero so Močile in greben do Ablance. Lepo je viden Veliki Draški vrh, za katerim je Tosc in na drugi strani gore vidim še vrh Triglava. Panorama odpira pogled na pokljuške gozdove s planino Zajavornik, za njimi so Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Pogled drsi po Jelovici in zajame južnobohinjske gore ter zaključi krog okoli Plesišča.

Po daljšem odmoru stopim na smuči in z vrha grem v gozd ter med drevesi naredim nekaj lepih zavojev, da spodaj pripeljem na Zlate vode in s podrsavanjem v ozkem žlebu pridem v malce širšo dolinico in nato na vrh smučišča, kjer je smuka odlična, a se je že treba izogniti ponekod tanki plasti snega. Spodaj odpeljem na gozdno cesto in mimo kasarne ob ograji prismučam do parkiranega avtomobila.

Dan v samoosamitvi je minil in čas je, da se vrnem v domače okolje.
 

Oznake: smuTurno
eXTReMe Tracker