Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zaradi Aljaževega stolpa

Nedeljski dnevnik, 03.10.2018
Očak nas je edini združeval

 

»Meščan, ki je šel takrat v gore, je v Ljubljani vstopil na vlak, sprevodnik ga je ogovoril v nemščini, na izstopu v Mojstrani ga je pričakal napis kraja v nemščini, imena gostiln so bila v nemščini, tudi ceniki ...«

 

 

 

 

 

torek, 9. oktober 2018, ob 23:05, Franci Savenc, ogledov: 64

Nedeljski dnevnik - Katja Petrovec: ... je Triglav postal slovenski nacionalni simbol

KAKO JE TRIGLAV ZARADI ALJAŽEVEGA STOLPA POSTAL SLOVENSKI NACIONALNI SIMBOL

Očak nas je edini združeval

Aljaž je vedel, da ni dovolj le stolp, ampak je treba omogočiti, da pridejo gor množice - Partizani so izruvali mejni kamen, ga vrgli v globino in rekli: »Tu nikoli več meje!«

Katja Petrovec

Slovenci in gore, zdi se, da je to eno, da so nam bile kot narodu na južni strani Alp položene v zibko. Na njih je zrasla naša identiteta, se kasneje s propagando še utrdila in danes ponosno jezdimo na tem valu ter se razglašamo kot alpski narod, priden, delaven in klen. A na vrhu vseh teh gora kraljuje Triglav, očak vseh Slovencev, naša »sveta« gora, nacionalni simbol in kulturni spomenik državnega pomena. Močni nazivi so to in velike zgodbe se skrivajo v ozadju. Teh pa ne bi bilo, če ne bi bilo moža, ki je ob koncu 19. stoletja naredil nekaj, ob čemer so vsi obnemeli. To je bil župnik z Dovjega, Jakob Aljaž, ki je za drobiž kupil vrh Triglava in tam postavil najvišje zavetišče na naših tleh, Aljažev stolp. Niti v sanjah si takrat ta drzni mož ni mogel misliti, kaj bo poteza pomenila za slovenski narod, kakšne »bitke se bodo bile« na vrhu in predvsem, kako tesno spojena bosta Triglav in Aljažev stolp. Kot popkovina matere in otroka, zato danes, ko sta po 123 letih zaradi obnove stolpa prvič razdvojena, to dojemamo malce čustveno. Kajti Triglav je postal Aljažev stolp in Aljažev stolp Triglav, oba skupaj eno in največji simbol Slovencev.

Vse je bilo nemško

Z zgodovinarjem Petrom Mikšo, ki na ljubljanski filozofski fakulteti raziskuje novejšo slovensko zgodovino, se vrnemo v sredino 19. stoletja, čas prebujanja narodov in leto 1895, ko je Jakob Aljaž postavil stolp. »Takrat so imeli Nemci pri nas monopol nad vsem, finančno, gospodarsko, politično, tudi jezik je bil nemški. A obenem je šlo za obdobje, ko je začelo meščanstvo odkrivati prosti čas in hoditi v hribe, Nemci pa so si začeli prilaščati naše, slovenske gore. To so počeli tako, da so postavljali koče in s tem markirali prostor za svojega. Do koče si prišel hitro, moral si kupiti zemljo, ki pa ni bila draga, a imeli so jo razni nemški verski in finančni skladi, kar pomeni, da so Nemci lažje prišli do nje,« pripoveduje ozadje postavitve Aljaževega stolpa Mikša.

Pod Triglavom so ob koncu 19. stoletja stale le nemške koče. Planika se je imenovala koča Marije Terezije, Staničeva Dežmanova koča, Kredarice še ni bilo. Zasluga, da ta stoji, je, mimogrede, prav tako Aljaževa. »Meščan, ki je šel takrat v gore, je v Ljubljani vstopil na vlak, sprevodnik ga je ogovoril v nemščini, na izstopu v Mojstrani ga je pričakal napis kraja v nemščini, imena gostiln so bila v nemščini, tudi ceniki, gostilničarje govoril nemško, v hribih so bili kažipoti in koče nemški... In če je bila tam gneča, so imeli Nemci pri spanju prednost pred Slovenci. Nemci so tako Triglav jemali za svojega, govori na odprtju koč pa so bili nekako takšni, 'Očak Triglav, varuj svoj nemški narod,« pove Mikša.

Ni si težko predstavljati, da se je v takem ozračju in ob novem zakonu, ki je dovoljeval nacionalna gibanja in društva, začel preporod naroda tudi pri nas. Leta 1893 smo dobili prvo nacionalno društvo, ki je bilo po naključju ali ne, planinsko (SPD). Industrijska revolucija in železnica sta omogočili lažji dostop do gora, v gore je začelo zahajati vse več Slovencev, krepilo se je delavstvo, ki je ob nedeljah, ko je imelo čas, začelo zahajati v gore. Svoj lonček je pristavila še propaganda, ki je razglašala, da je dobro in zdravo iti na zrak. »V hribih so se začeli srečevati Slovenci in Nemci,« razlaga Mikša, »vsi pa so želeli na Triglav, ker je najmarkantnejši in najvišji. Simbolike kot danes še ni imel, naši planinci so razmišljali le, da nam bodo Nemci vzeli Triglav.

Slovensko planinsko društvo je nato postavilo Vodnikovo kočo na Velem polju, toda nemške koče so bile še vedno višje. Tudi pri tem je šlo za prestiž, kdor je bil višje, je bil glavni. Potem pa je prišel Jakob Aljaž, ki je z Dovjega vsak dan gledal na Triglav in ga je kot velikega domoljuba strašno motilo, da njegovi farani ne opazijo te germanizacije, in postavil na vrhu Triglava, ker višje pač ne gre, zavetišče Aljažev stolp.«

Markiral prostor kot slovenskega

Temu, kaj je pomenila takrat postavitev stolpa na vrhu Triglava, danes komaj najdemo primerjavo. »Ko je Jakob Aljaž prišel z vizijo o stolpu, je bilo to podobno kot trojanski konj, rad rečem. Nemci so obvladovali triglavsko pogorje, mi nismo imeli nič, Triglav pa je bil srce vsega in potem ga je Aljaž odkupil. Na vrhu bi lahko postavil kar koli, križ, kipec Marije, a on se je odločil za simbol, ki je bil hkrati zavetje za štiri do pet ljudi, razgledna točka in Faradayeva kletka. Takrat mu nihče ni mogel očitati, da je to simbol slovenstva, čeprav ‘je to kasneje postal,« odgovarja Dušan Škodič, pisatelj in velik poznavalec slovenske gorske zgodovine, o čemer že vrsto let piše za Planinski vestnik.

Tudi Mikša priznava, da je naredil Aljaž s stolpom nekaj tako močnega, česar se prej ni nihče spomnil. »Nemcem se je zdelo samoumevno, da je vrh Triglava njihov, toda Aljaž je z njegovim nakupom markiral ta prostor kot slovenski. Tudi v knjigo in svoje spomine je zapisal, da je stolp postavil za zavetje in da združuje vse Slovence, ki živijo pod Triglavom, ne le za Kranjce, ampak tudi Štajerce in Slovence prek Mure,« dodaja Mikša.

Lahko torej rečemo, da se je z Jakobom Aljažem rodil Triglav kot simbol slovenstva? Mikša odgovarja: »Vsekakor. Triglav ne bi bil Triglav v današnjem pomenu, če ne bi Aljaž postavil na vrhu stolpa. Šele z njegovim dejanjem in bojem proti germanizaciji je dobil Triglav to simbolno vlogo. A po drugi strani Aljaž ne bi postavil stolpa, če ne bi bil Triglav najvišji vrh te zemlje.«

S postavitvijo Aljaževega stolpa so postavili temelje, ki so sčasoma privedli do tega, da lahko danes okličemo Triglav za našo »sveto« goro, da od vsepovsod, kamor gremo, z očesom iščemo le enega, našega očaka. Da romamo na njegov vrh in izpolnjujemo rek, nisi pravi Slovenc, če nisi bil na Triglavu. Da ga ni planinca, ki se na vrhu ne bi fotografiral s stolpom v ozadju. Da poskušamo biti čedalje izvirnejši in vlačimo na vrh vse mogoče, od lestev, motorjev, potapljaških oblek, žara, bazenov in še kaj. Zakaj ne na Kongresni trg ali na morje, ker je Triglav pač najvišji, najpomembnejši, najprestižnejši, jasno reče Peter Mikša.

Meja 2,55 metra od stolpa

Drugi vrhunec, ki je krepil slovensko narodno zavest, je nastopil med obema vojnama, ko so Italijani s tajnim londonskim sporazumom dobili velik del slovenskega etičnega ozemlja. Nemška nevarnost je res izginila, a prišla je italijanska. Od leta 1918 do 1924 se namreč ni vedelo, kje bo potekala rapalska meja, bo Triglav jugoslovanski ali italijanski. »Leta 1923 so bila čustva zaradi meje najbolj razgreta, saj so pri Snežniku Italijani porinili mejo dva kilometra proti Jugoslaviji, s tem pa utrdili vrh in postavili tam vojaško opazovalnico. Enako bi se lahko zgodilo s Triglavom, komisija na terenu si je celo zelo prizadevala, da bi Italijani dobili vrh. A na koncu je šla meja po vrhu, ki je postal dvolastniški, Aljažev stolp pa je ostal 2,55 metra na jugoslovanski strani. Na tistem mestu je vse od leta 1924 do 1944 stal mejnik številka deset,« razlaga Škodič.

Leto 1944 je bilo spet prelomnica za Triglav, saj je v Trenti nastalo manjše svobodno ozemlje. Kot spomni na tiste dogodke Peter Mikša, so se iz Zadnjice na vrh podali partizani in simbolično je na Triglavu zavihrala slovenska zastava. A še pomembnejše je njihovo dejanje, saj so izruvali mejni kamen, ga vrgli v globino in rekli: »Tu nikoli več meje.«

Po drugi svetovni vojni, v času druge Jugoslavije, smo Slovenci vzeli gore za svoje, saj smo se tako razlikovali od drugih narodov Jugoslavije. »Stvari so bile takrat jasno razdeljene in usmerjene, tudi športi, mi smo dobili smučanje in planinstvo. Že med obema vojnama je Ljubljana dobila zimsko športno zvezo in kasneje planinsko zvezo Jugoslavije, drugih pomembnih zvez nismo imeli. Naša politika pa je to zagrabila in usmeritev je šla v gorske športe. Ko so prišli uspehi, evforija z Bojanom Križajem, Podarim-dobim, Planico, smo na tem gradili. Vse to so bile manifestacije slovenstva, vezane na gore, slovensko identiteto in Slovencev kot gorskega naroda,« pojasnjuje Mikša.

Z osamosvojitvijo Slovenije smo dodali zadnji kamenček v mozaiku te skoraj sto let dolge zgodbe Triglava, ki se je končno zapisal kot naš in najvišji v slovenski državi. To pa je bil vse do danes, ko so se lotili obnove Aljaževega stolpa, tudi zadnji veliki trenutek evforije okoli Triglava. »Delal sem analizo najbolj znanega slovenskega oglasa 'Slovenija, moja dežela'. Spot se začne in konča v gorah, vmes se gore pojavijo še trikrat ali štirikrat, celo markacija se pokaže. Pol spota so torej gore. Čas pred osamosvojitvijo je bilo namreč obdobje, ko smo Slovenci kazali, kaj smo. Gorski narod, narod z alpsko identiteto, Slovenci in gore smo torej eno. Jasna izpeljava torej je, da dobimo Triglav v grb in prek njega v zastavo. Zakaj? Ker Triglav identificira Slovence in jih je vseskozi najmanj razdvajal.« pravi Peter Mikša. ■

Oznake: ZGO

Komentiraj (1):

Franci Savenc, nedelja, 15. marec 2020, ob 18:53

Posnetek ki naj bi prikazoval top na Triglavu v času rapalske meje, je v resnici nastal na Mangartu leta 1939. Napako je zadrešil podpisovalec fotografije, ki je je prinesel ali samo (narobe) označil v Planinskem muzeju. Fotografija je bila vzeta iz filma, ki so ga v propagandne namene posneli Italijani leta 1939.
V okviru rednega pregledovanja arhivov različnih italijanskih institucij smo v Zgodovinskem društvu Rapalska meja našli video gradivo Instituta Luce (L’Unione Cinematografica Educativa - ustanovljen leta 1924 z namenom produkcije propagandnega gradiva), ki prikazuje podvig italijanskih alpincev pri prenosu gorskega topa na vrh Mangarta.
Film je datiran 9. avgusta 1939, kar je leto dni po dokončanju Mangartske ceste (1938). Film prikazuje le del celote, saj prvi in zadnji del manjkata, vseeno pa se lepo vidi, da gre za isto vrsto gorske havbice Škoda 7,5 cm kot na sliki, ki jo hrani Slovenski planinski muzej. To se vidi na 1.45 minuti posnetka, ko prenašajo zaščitni del, ki da topu značilen videz.
Komentar je posredovalo Zgodovinsko društvo Rapalska meja

eXTReMe Tracker