Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Plezalni centri

Ljubljana, glasilo MOL
Publikacije: marec 2020, XXV, št. 2



 

petek, 13. marec 2020, ob 05:28, Uredništvo G-L, ogledov: 804

Ljubljana - Miha Štamcar: ... so dodana vrednost za mesto

Športno plezanje se je razvilo iz prostega plezanja, ki sta ga v Slovenijo prinesla Iztok Tomazin in Borut Bergant konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Prosto plezanje je popolnoma prevzelo predvsem Tomazina, ki je hitro dobil veliko posnemovalcev, kot so Franček Knez, Janez Skok, Lidija Painkiher, Tadej Slabe, Andrej Kokalj, Nuša Romih, Tomo Česen, Srečo Rehberger in Ines Božič. Razvoj tekmovalnega športnega plezanja se je začel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, prvo mednarodno tekmovanje pa je bilo organizirano leta 1985 v Bardonecchi pri Torinu. Štiri leta pozneje so bile prve tekme za svetovni pokal v težavnostnem plezanju, hitrostno plezanje so uvedli 1998, leto pozneje pa še balvansko. V njem na naravnih balvanih blesti tudi Urh Čehovin, 42-letni Ljubljančan. Veliko njegovih balvanskih problemov še nima ponovitve. V njegovi zbirki je več kot dvajset balvanskih problemov z oceno Fb 8a+ ali več, tudi legendarni The End v Starem gradu pri Zalogu z oceno Fb 8c.

Z Urhom Čehovinom sva se dobila – kje drugje kot v Bolder Sceni, ki jo je tudi sam pomagal ustvariti. Ker je veliko na poti, sva potrebovala kar nekaj časa, da sva se uskladila za termin pogovora. Presenetila me je predlagana zgodnja ura, saj je bila sobota. Toda pozneje sem ugotovil, da je bil že ob deveti uri dogovorjen za trening z Izraelcem Orom Minielyjem, ki se pripravlja na novo sezono.

Zanimanje za športno plezanje je v zadnjem času vse večje. Kje se to še najbolj odraža?
Včasih smo bili slovenski plezalci v športnem plezanju bolj v ozadju, v zadnjem obdobju pa smo v tem športu postali velesila. Zdaj je tudi svet spoznal, da delamo zelo dobro, da imamo veliko znanja in da z majhnim bazenom naredimo veliko, kar se jim zdi neverjetno. Mislim, da je podobno tudi v drugih športih. Ker imamo zdaj v športnem plezanju tudi dobre plezalne centre, je zanimanje za nas še toliko večje. Ena od idej je organizacija mednarodnih kampov, tako da bi tekmovalci hodili k nam trenirat. Z avstrijskim trenerjem Ingom Filzwieserjem želiva svoje znanje predajati naprej, kajti če znanje, ki ga imaš, ohranjaš le zase, nisi nič naredil. Moraš ga dati naprej, kajti le tako lahko tudi kaj pridobiš.

Se vlaganje v plezalne centre posredno splača tudi glavnemu mestu Slovenije?
Če drugega ne, se to pozna na številu nočitev, kajti ljudje so začeli v Ljubljano hoditi tudi zaradi športnega plezanja. Mislim, da je čas še za kakšno dvorano, saj so takšni plezalni centri dodana vrednost za mesto. Trenutno so v Ljubljani štirje, poleg Bolder Scene so še v Štepanjskem naselju, Balvanija na Vojkovi cesti in Športnoplezalni klub Andreja Kokalja. Določene stvari smo si med centri razdelili, vsi smo prijatelji, delamo za dobro drug drugega. Zavedamo se, da če bo imela Balvanija dobre plezalce, bomo imeli vsi nekaj od tega: več ko bo plezalcev, bolje bo za vse. Plezanje je nasploh šport, ki ima v primerjavi z drugimi športi zelo malo osipa, tako da je zdaj v plezališčih že gneča, in če bo šlo tako naprej, zdajšnje kapacitete ne bodo zadostovale.

To najbrž govorite iz lastnih izkušenj. V mlajših letih ste trenirali gimnastiko – kako to, da ste se preusmerili v plezanje?
Gimnastika je po mojem odlična osnova za športno plezanje. Pa tudi sicer je gimnastika za otroke zelo primerna, saj dobijo koordinacijo, gibljivost, občutek za telo… S plezanjem pa sem se spoznal bolj ali manj naključno, privabila me je prijateljica, ki je hodila na alpinistični tečaj v PD Ljubljana Matica. Ker sem bil majhne rasti, sem imel težave v eni od smeri, ki bi jo moral preplezati v razkoraku, zato sem se je lotil z druge strani, ki je bila ocenjena na VII-, česar takrat seveda nisem vedel. Takrat so videli, da imam talent, in ko so na OŠ Jarše naredili umetno steno, sem zapustil gimnastiko in alpinizem ter se preusmeril v športno plezanje.

Dolga leta ste bili del slovenske reprezentance. Kako to, da ste se od reprezentance poslovili prav takrat, ko so športno plezanje sprejeli v družino olimpijskih športov?
V reprezentanci sem bil deset let in prišel je čas za nove izzive. Občutek imam, da če sem nekje predolgo, začnem stagnirati, zato sem ocenil, da je bolje, če se umaknem. Mislim, da sem dal vse od sebe, in prav je, da novi ljudje prinesejo novo energijo. Vesel sem, da je športno plezanje postalo olimpijski šport, vendar mi več kot olimpijska medalja pomeni to, da je Janja Garnbret lani zmagala na vseh tekmah v balvanskem plezanju za svetovni pokal. To je skorajda nemogoče ponoviti.

Zdaj je tudi svet, spoznal, da delamo zelo dobro.

Slovenija je vedno imela vrhunske plezalke in plezalce, toda prav Janja Garnbret je naredila pravi bum v športnem plezanju.
Res je. Danes ljudje vedo, da obstaja športno plezanje, vedo tudi, da obstajajo tri discipline, Slovenci pa smo po naravi takšni, da če imamo dobre rezultate, smo tako ali tako vedno zraven. Dejstvo je, da smo tudi v preteklosti imeli odlične plezalke, ki so bile vse po vrsti vrhunske, denimo Martina Čufar, Maja Vidmar, Natalija Gros ali Mina Markovič, ampak ne spomnim se, da bi bile tako prepričljive, kot je Janja. Tudi v mednarodnem merilu ni bilo še nobene plezalke, ki bi bila v preteklosti tako dobra. Ko je bila še mladinka, so komentatorji zanjo dejali, da je dekle, ki nikoli ne pade. Vse smeri vedno spleza do vrha. Ima zelo zanimiv karakter, vedno je zelo realna in pragmatična, predvsem pa hitro rešuje probleme in ne komplicira. Vse težave rešuje na preprost način in zagotovo bo na olimpijskih igrah med največjimi kandidatkami za medaljo.

Njeni uspehi so tudi velika reklama za samo športno plezanje, ki je primerno tako za najmlajše kot tudi starejše. In kaj nekdo, ki bi se želel ukvarjati s športnim plezanjem, poleg volje še potrebuje?
Nekdo, ki pride v našo dvorano, kjer imamo balvane, ne potrebuje prav veliko. Dovolj je, da ima s sabo plezalke, vrečko za magnezij, majico in hlačke. In to je to. Najprej mu pokažemo, kako se pleza, kako se pade na blazino, na kaj moramo biti pazljivi. Za težavnostno plezanje je malo bolj komplicirano, ker je treba več pozornosti nameniti tudi varnosti, zato vsakemu najprej predlagamo, da se včlani v alpinistično društvo, kjer naredi začetni tečaj plezanja. Traja največ dva meseca, naučijo pa te osnove vseh vrvnih tehnik, osnove plezanja, osnove varnosti, kako varovati drug drugega, na kaj je treba paziti. Če to delaš pravilno, je potem ta šport zelo varen, če pa delaš narobe, je zelo nevaren. Ampak tudi pri težavnostnem plezanju oprema ni tako zelo draga. Ob vsem prej omenjenem potrebujete še pas, vrv in komplet za vpenjanje, kar skupaj pomeni približno 500 evrov.

Omenili ste, da obstajajo tri discipline športnega plezanja. Katere so glavne značilnosti in razlike?
Pri hitrostnem plezanju je smer ves čas ista, postavljena je bila pred približno 15 leti, tekmovalcem je zelo všeč in se nič ne spreminja. Stena je visoka 15 metrov, svetovni rekord je 5,48 sekunde, kar je približno tri metre na sekundo. Malo bolj zahtevno za razumevanje, a še vedno zelo preprosto, je težavnostno plezanje. Stena je visoka od 15 do 17 m, v naravi tudi do 40 m, in višje ko prideš, boljši si. Če na vrh priplezata dva ali več, odloča čas.
Najbolj zakomplicirano od vseh treh disciplin pa je balvansko plezanje. Tu imamo vrhove in cone. A končno odločitev odloča število preplezanih vrhov, nato število doseženih con, potem pa še, v kakšnem številu poskusov je plezalec te vrhove oziroma cone dosegel. V kvalifikacijah je običajno pet balvanskih problemov, v finalu so štirje. V kvalifikacijah je treba probleme preplezati v petih minutah, v finalu v štirih.

Oznake: BIB, PLE
eXTReMe Tracker