Večer v nedeljo - Zvezdana Bercko: Seveda ne dobesedno, ampak v skladu s pregovorom Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.
V slovenski šoli v Manangu pod Anapurnami se je v 35 letih skoraj tisoč Nepalcev usposobilo za gorske vodnike.
Panorama je dih jemajoča. Veriga Anapurn ustvarja naravni amfiteater, nad modro-zelenim jezercem se dvigata ostenji Anapurne III (7555 metrov) in Anapurne IV (7535 metrov). Na drugi strani doline se vzpenja vrsta pet- in šesttisočakov. In če se povzpnete samo malo na pobočja nad Manangom, uzrete kar tri osemtisočake: naravnost pred sabo 8091 metrov visoko Anapurno I, ki je bila leta 1950 prvi osvojeni osemtisočak v zgodovini himalajizma, na vzhodu se dviga 8128 metrov visoki Manaslu, na zahodu se na modrem nebu odslikava sneženi vrh 8167 metrov visokega Daulagirija. Še nedavno je po Mananški dolini potekala izjemno priljubljena in že kar preveč obiskana trekinška pot okoli Anapurn. Nato so zgradili cesto in pohodniki so se preusmerili na druge poti.
Tistih, ki bi zavili le nekaj korakov s poti do jezera, ob katerem stoji osamljena stavba, že prej ni bilo veliko. Danes ni sploh nikogar. Preprosta kamnita stavba, ki je bila ob zgraditvi ena največjih v celi dolini, je na milost in nemilost prepuščena viharjem. Pa se je v njej zadnjih 40 let pisala himalajska zgodovina. S slovenskimi alpinisti in alpinističnimi inštruktorji v glavni vlogi.
Vizija Aleša Kunaverja
Začetki slovenske šole za gorske vodnike v Manangu v Nepalu segajo v čas, ko se je v Himalaji začelo pisati novo poglavje gorniške zgodovine. Osvojeni so bili že vsi osemtisočaki in tudi večina drugih pomembnejših vrhov, alpinistične odprave so svoje cilje začele iskati v težkih stenah. S tem se je spremenila vloga domačinov.
V času osvajanja osemtisočakov so bili zlasti pripadniki ljudstva Šerp vodilni člani tujih odprav, saj so bili vajeni življenja na teh višinah in tudi edini so poznali dostope pod gore. Ko pa so tudi zahodnjaki bolje spoznali Himalajo, so domačine potrebovali le še kot nosače. Tega dela so se oprijeli še pripadniki drugih ljudstev, tudi tistih iz nižinskih predelov Nepala, a za vse nosače se je prijelo ime šerpe. Ker jih večina ni imela ustreznega znanja, nekateri sploh ne izkušenj z visokogorjem, bili so tudi slabo opremljeni, veliko jih je hodilo kar bosih, je bilo žrtev med šerpami veliko. Že v poznih 60. in nato v 70. letih so zato v Nepalu začeli opozarjati na to, da bi domačini, ki sodelujejo na tujih odpravah, morali pridobiti osnovna znanja iz alpinizma. A nihče ni naredil nič. Dokler se v Himalaji ni pojavil Aleš Kunaver."Leta 1968, med odpravo na Anapurno, sta Aleš Kunaver in dr. Jože Andlovic zaskrbljeno gledala trojico šerp, ki si niso znali natakniti derez in niso znali uporabljati cepina. Aleš se je tedaj odločil, da je treba v Nepalu ustanoviti šolo, ki bo neukim domačinom dajala alpinistično znanje. Vendar, kako zgraditi šolo v dolini na koncu sveta, kamor je treba vsako vrečo cementa prinesti na hrbtu sedem dni hoda daleč?! Misel se je zdela utopična, a prijatelji so poznali Aleša kot vizionarja, ki uresničuje svoje vizije," je zapisano na spletni strani, posvečeni Alešu Kunaverju, slovenskemu alpinistu, pobudniku in gonilni sili zgodnjih slovenskih uspehov v Himalaji.
Kunaver, ki je bil sicer predviden za vodjo prve slovenske (tedaj uradno še jugoslovanske) odprave na Everest, najvišji vrh sveta, se je zagnano lotil projekta izgradnje šole za šerpe, kot se je sprva imenovala. Sam je tudi izbral lokacijo ob jezeru v bližini Mananga. Po pogodbi s financerjem so morala biti gradbena dela na šoli zaključena leta 1979. A potem je za isto leto prišlo težko pričakovano dovoljenje nepalskih oblasti za vzpon na Everest. Aleš je nenadoma stal pred najtežjo dilemo v svojem življenju: Everest ali šola v Manangu? Osem mesecev pred odhodom odprave se je odločil za šolo. "Everest je cilj, Manang pa je poslanstvo! Odprava je ob koncu zaključena, šola pa je nekaj trajnega," je ob tem dejal.
Prva varna stopnica
Tisto leto so naši alpinisti stopili na vrh Everesta, le tri mesece kasneje je v še ne povsem dograjenem šolskem poslopju potekal prvi tečaj za domačine. Na njem so sodelovali trije slovenski inštruktorji: Danilo Cedilnik, Nejc Zaplotnik in zdravnik Jože Andlovic.
Danilo Cedilnik je ob 40-letnici šole v Planinskem vestniku zapisal, da je že leta 1975 na povabilo Aleša Kunaverja začel pripravljati učni načrt, ki je temeljil na našem alpinističnem začetnem tečaju in delno na programu za gorske vodnike. "Kasneje, ko se je projektu pridružil Nejc Zaplotnik, sva skupaj nadaljevala. Naredila sva učbenik, jaz sem veliko ilustriral in naredil plakate z glavnimi poudarki. Glavne teme so bile: orientacija, prva pomoč, vremenoslovje, plezanje v kopni skali, plezanje v snegu in ledu, sidrišča, varovanje, gibanje na ledeniku, improvizacija transporta, organizacija odprave."
Nepalci so namreč, čeprav že stoletja živijo v deželi najvišjih gora na svetu, o gorništvu vedeli le malo ali sploh nič. V Himalaji domačini pač nikoli niso v gore hodili za zabavo in rekreacijo, nanje so se začeli podajati šele, ko so tja prišli zahodnjaki, in tudi takrat skoraj izključno zaradi kruha, preživetja. Čeprav so bili nekateri že pred tem udeleženci alpinističnih odprav, jih je večina v slovenski šoli prvič v življenju držala v rokah cepin, hodila z derezami, se srečala s skalnim in lednim plezanjem, s hojo po ledeniku, se prvič povzpela na zasnežen himalajski vrh ... Z znanjem, ki so ga pridobili v slovenski šoli, so prestopili prvo varno stopnico na svoji gorniški poti.
Po Kunaverjevi smrti v helikopterski nesreči novembra 1984 je dvanajst let šolo v Manangu vodil Peter Markič, za njim pa Bojan Pollak, oba vrhunska alpinista in himalajca. Šolanje domačinov v slovenski šoli pod Anapurnami se je nadaljevalo še 35 let. Čeprav je bila državna finančna pomoč ukinjena, je bilo vse sodelovanje in vodenje popolnoma v slovenskih rokah. V tem času se je v šoli zvrstilo 43 slovenskih inštruktorjev alpinizma in 14 zdravnikov prostovoljcev, ki so bili pripravljeni porabiti svoj dopust in uporabiti lastno opremo, da so lahko brezplačno predajali svoje znanje bodočim nepalskim vodnikom. Zadnjih šest let naši inštruktorji na tečaju sicer niso več sodelovali, saj se je uspešno sodelovanje med Planinsko zvezo Slovenije in nepalsko planinsko organizacijo leta 2013 končalo.
Tečaje zdaj vodijo nepalski inštruktorji sami, večina jih je osnovno znanje dobila prav v tej šoli. Se je pa lani vabilu in prošnji na pomoč s svojim znanjem ponovno odzvala kranjska zdravnica Anda Perdan. Po vrnitvi je za Gorenjski glas povedala: "Čeprav Nepalci živijo pod visokimi gorami, marsikaj jemljejo preveč zlahka. Imajo izjemno kondicijo in sposobnosti za delovanje na velikih višinah, a primanjkuje jim tehničnega znanja. A poudarjam, da namen te šole ni, da jim solimo pamet, saj se zavedamo, da v svetu ni slabših in boljših, smo le drugačni. Zato se tudi mi lahko marsikaj naučimo od njih."
Nepalski turistični bum zrasel v slovenski šoli
Nepalskih tečajnikov, ki so jih v šoli usposobili, da so iz preprostih nosačev postali gorniki, je bilo v vseh letih delovanja šole blizu tisoč. "Čeprav ne bomo nikoli natančno vedeli, smo nedvomno bistveno vplivali na varnost višinskih nosačev na odpravah. Koliko življenj in poškodb smo prihranili, ne vemo, so pa tečajniki z diplomo in značko laže dobili delo na odpravah in trekingih, nekateri so kmalu po tečaju ustanovili svoje agencije za odprave na visoke vrhove in pohode po nepalskih dolinah," piše Danilo Cedilnik. Ni pretirana trditev, da je današnji nepalski turistični bum zrasel v slovenski šoli v Manangu.
To je še posebno opazno v novejšem času, ko tudi v Himalaji prevladuje alpski stil alpinizma. Ni več velikih odprav, ki bi najemale tudi po več sto nosačev, ampak so odprave majhne, alpinisti vse potrebno nosijo v svojih nahrbtnikih in višinskih nosačev ne potrebujejo. Ravno obratno pa je v komercialnem alpinizmu, ki ga brez pomoči šerp ne bi bilo. Tam se je dejavnost šerp enormno povečala, prav tako pa tudi nevarnosti, ki so jim izpostavljeni. Na komercialnih odpravah namreč šerpe na gori postorijo vse, kar je potrebno za uspešno izvedbo, in potem tudi spremljajo kliente na vrh. Prav tako se vedno več možnosti dela zanje odpira v vse bolj razširjenem pohodništvu in trekingih ter doživljajskem turizmu. Mnogi tečajniki iz šole v Manangu so danes lastniki in vodje uspešnih nepalskih agencij.
Šola je v alpinističnem svetu zelo priznana in cenjena in Slovenci se tega premalo zavedamo, poudarjajo vsi, ki so v njej sodelovali kot inštruktorji, in tudi številni drugi, ki so že štiri desetletja povezani z njo. Razočarani so, da za nadaljevanje tega uspešnega sodelovanja med Slovenijo in Nepalom na nobeni strani ni več prav veliko zanimanja.
Kajti na svetu najbrž ni veliko takih projektov nesebične mednarodne pomoči, ki bi trajali skoraj 40 let, ki bi vključevali toliko prostovoljcev z vrhunskim znanjem in ki bi se tako globoko zapisali v življenje kakega naroda.
Toda naj bo prihodnost šole takšna ali drugačna, nekaj je gotovo: v nekaj več kot 34 letih delovanja pod slovenskim vodstvom je dosegla poslanstvo, ki ga je njen idejni vodja in organizator Aleš Kunaver začrtal v skladu s kitajskim pregovorom Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan; nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje. Naši državi pa je šola v Manangu prinesla trajen ugled v alpinističnem svetu.
Zvezdana Bercko