... po razstavi Marjan Keršič - Belač, kipar, alpinist in gorski reševalec, ki bo v nedeljo, ...
... 1. marca, s pričetkom ob 11. uri v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, Ljubljana.
Marjan Keršič - Belač, kipar, alpinist in gorski reševalec – ob 100-letnici rojstva
Vodili bosta avtorici razstave Jožica Šparovec in Marjeta Keršič Svetel, katere oče Marjan Keršič – Belač je bil udeleženec prve slovenske odprave na Trisul leta 1960. Te odprave se je prav tako udeležil tudi Ante Mahkota. Nekaj vtisov o svojem očetu bo povedala Tina Mahkota.
Vljudno vabljeni.
Vodstvi po razstavi bosta še ob prvih nedeljah v aprilu in maju (5. aprila in 3. maja) ob 11. uri.
Marjan Keršič - Belač v Iškem Vintgarju leta 1941, foto neznani avtor, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Besedili iz zgibanke Muzeja novejše zgodovine Slovenije"
Marjan Keršič – Belač (18. maj 1920, Ljubljana–3. junij 2003, Ljubljana) se je odlikoval na več področjih. Plodno je bilo njegovo delo akademskega kiparja, samo na javnih mestih stoji 82 njegovih spomeniških upodobitev, med njimi precej poprsij znanih Slovencev. Bil je tudi vrhunski alpinist, ki je v svojem življenju preplezal 340 plezalnih smeri, leta 1960 pa je kot član prve slovenske oz. jugoslovanske odprave v Himalajo, na Trisul v Indiji, stal na vrhu 6.270 m visokega Trisula III. Bil je tudi gorski reševalec, gorski vodnik in učitelj smučanja; za svoje mnogostransko delovanje je prejel številna visoka priznanja.
Kiparjenja se je v zasebni šoli akademskega kiparja Borisa Kalina kot 15-letni fant začel učiti že leta 1935; prav zaradi Kalina je začel hoditi tudi v gore. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v OF, bil večkrat aretiran in nato poslan v koncentracijsko taborišče Gonars. Leta 1945 se je vpisal na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani in leta 1949 končal študij kiparstva pri prof. Borisu Kalinu. V letih 1962–1966 je poučeval kiparske tehnike na Šoli za oblikovanje v Ljubljani.
Na razstavi, ki jo je Muzej novejše zgodovine Slovenije ob stoletnici rojstva Marjana Keršiča – Belača pripravil s sodelovanjem njegove hčerke Marjete Keršič Svetel, je večina izbranih fotografij iz njegovega muzejskega fotografskega fonda. Največ fotografij je posvečenih dvema temama: prvi slovenski oz. jugoslovanski himalajski odpravi leta 1960 na Trisul v Indiji in alpinizmu v slovenskih gorah v letih 1939–1950. Na ogled so nekateri redki posnetki slovenskih alpinistov in njihovih vzponov v Kamniških Alpah in Severni Triglavski steni iz leta 1939 in iz prvih let po drugi svetovni vojni. Z razstavo se obenem spominjamo 60-letnice prve odprave na Trisul. Razstavljene fotografije, izdelane iz barvnih diapozitivov in črno-belih negativov, dopolnjuje filmsko in arhivsko gradivo, nekaj predmetov iz zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije in iz zasebne zbirke soavtorice razstave Marjete Keršič Svetel; njegova hčerka je Muzeju podarila fotografsko in arhivsko gradivo ter nekaj kipov svojega očeta.
Jožica Šparovec
TRISUL MOJEGA OČETA BELAČA
Delhi, Ranikhet, Gwaldam, Trisul … Indija. Himalaja. Tensing, Ang Nima … Čarobne besede mojega otroštva. Še danes imajo zame čaroben prizvok. Kot Indija Koromandija. Kot imena pravljičnih junakov, ki na poti k cilju premagujejo najtežje ovire. Ki si pomagajo v stiskah in viharjih.
Kot otroci poslušajo pravljice, sem jaz poslušala zgodbe z gora, ki sta jih pripovedovala oče in mama. Večina teh pravljičnih gora je bila dejansko del mojega otroštva. Kakšna nepopisna sreča, živeti v svetu, kjer so doma vile in škrati in divji možje … ob večerih v pastirskih bajtah, kjer ni bilo elektrike, niti radia, poslušati oddaljeno nevihto in zgodbe, ki so jih pripovedovali lovci, pastirji, alpinisti, gorski reševalci. Večinoma so pripovedovali o gorah, ki so se dvigale nad dolinami mojega otroštva in odraščanja, ki si se jih lahko dotaknil, na katere sem si slej ko prej želela nekoč povzpeti. Potem pa so bile tiste druge gore, oddaljene, nedosegljive in skrivnostne, o katerih je pripovedoval moj oče. V deželi, kjer so doma bosi nosači in ženske, ki nosijo vodo na glavi in hodijo kakor kraljice. Gore, ki so tako visoke, da ti ne dovolijo dihati, kjer je nebo bolj modro in kamor nihče ne more sam. Tja se gre samo z ekspedicijo. Nobeden od mojih prijateljčkov iz naše ulice ni vedel, kaj pomeni beseda ekspedicija. Ko si star pet let, so take besede pomembne.
To, da je sodeloval na prvi slovenski (takrat seveda jugoslovanski) odpravi v Himalajo, je bilo za mojega očeta Belača zelo pomembno. Bila je izpolnitev sanj o alpinizmu v Himalaji, o katerem je generacija mojega očeta lahko brala, gledala filme v kinematografih, izjemoma srečala katerega od svetovno znanih legendarnih alpinistov, to pa je bilo tudi vse. Trisul je bil prelomnica: sanje so se začele uresničevati. V nasprotju z nekaterimi člani odprave, ki so se zavedali, da si s Trisulom odpirajo vrata v svet himalajskih ambicij, načrtov in možnosti, se je moj oče od vsega začetka zavedal, da je zanj Trisul prva in zadnja odprava. Imel je 40 let, precej samosvoj pogled na alpinizem, umetniški poklic s skromnimi dohodki, mlado družino in še nekaj zanimanj, ki so mu bila v življenju pomembna – smučanje, reševanje v gorah, predajanje gorniškega znanja drugim, varstvo narave … iz zavedanja, da je zanj to edinstvena priložnost, da doživi Himalajo, je bilo doživetje najbrž zares zelo intenzivno. Zaznamovalo je njegovo kiparsko ustvarjanje (kar naprej so se izpod njegovih rok rojevale ženske glave, zavite v rute, z obročki v ušesih in nosu …), napisal je knjigo, predaval je po vsej Jugoslaviji, ponosen je bil, da je bil med tistimi, ki so odprli vrata za vse, kar je še sledilo in je slovenske alpiniste uvrstilo v sam svetovni vrh. Čeprav nikoli več ni šel v Himalajo, ga je spremljala vse življenje in tudi on je spremljal vse, kar se je v Himalaji dogajalo.
Doma je bil s kmetije na Ljubljanskem barju, ki ga je imel rad, kakor je imel rad gore pa tudi morje in vsakršno divjino. Naravo je doživljal kot del sebe in sebe kot del narave, z nekakšno prvobitno filozofijo medsebojne povezanosti, spoštovanja in globoke potrebe po prostranstvih, globinah in svobodi. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je bil med najbolj zagnanimi bojevniki za ohranjanje narave – ne le Triglavskega narodnega parka, Soče in Barja, ampak vse dragocene naravne dediščine v tedanji Jugoslaviji, kar v takratni politični ureditvi ni bilo ravno popularno. (No, saj tudi dandanes ni!)
Pogosto razmišljam o tem, kako zelo se je od leta 1960 spremenil čas. Dandanes v Indijo sploh ne moreš potovati s tovorno ladjo – tudi če bi hotel. Čarobni New Delhi, o katerem je zaradi njegove osupljive kulture oče tolikokrat pripovedoval, se davi v smogu in splošnem onesnaženju. Ranikhet se ponaša z igriščem za golf z devetimi luknjami in igralcem golfa primernimi hoteli. Nihče več na himalajske vrhove ne nosi slovenske zastave. Gore, tudi najvišje, so postale potrošno blago, ki si ga lahko privošči vsak, če le ima dovolj denarja in časa. Vsaj zdi se tako.
Marjeta Keršič Svetel