Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Druženje in zabava

PZS, 23.02.2020 ob 9.30
Neža Erznožnik: druženje in zabava – uspeh na drugem mestu

 

petek, 28. februar 2020, ob 05:29, Uredništvo G-L, ogledov: 603

Planinski vestnik - Andreja Erdlen: ... - uspeh na drugem mestu: Neža Erznožnik

Drugega januarja letos sva se z možem tretjič udeležila novoletnega pohoda na Blegoš. Pohod ne spada med množično obiskane. Tokrat nas je bilo menda samo triindvajset in morda so prav zaradi tega po svoje še lepši.

Udeleženci se med sabo skoraj že vsi poznajo in se vračajo, nekateri že deset in več let. Dan pred pohodom se nisem dobro počutila, slabo sem spala in že zjutraj sem Miha opozorila, da morda ne bom mogla priti do vrha, da bova obrnila predčasno. »Nič zato,« je rekel, »saj sva bila na Blegošu že velikokrat.« In sva šla. Začeli smo ob osmih pri tovarni Marmor Hotavlje. Skupina dobro uhojenih pohodnikov je imela precej hiter tempo. Na začetku sem jim sledila brez težav, kasneje, ko smo se vzpenjali od Likarja proti Prvi ravni, sem začela nekoliko zaostajati.
Za mano je ostajala le še ena pohodnica. Nič ni rekla, a sem opazila, da skupini ne sledi zaradi mene.

»Ni me treba spremljati,« sem ji rekla, »pot dobro poznam in se bom znašla. Velikokrat sem že bila na Blegošu. Tudi moj mož je v skupini in me bo kmalu počakal.«
»Nikamor se mi ne mudi,« je odvrnila. »Že zaradi otrok sem navajena, da hodim vedno zadnja in čas imam do 6. januarja,« je dodala s prijaznim nasmehom.
Tako sva začeli najin pogovor. Pohodnica je bila mentorica in vodnica PD Gorenja vas Neža Erznožnik. Hitro sva se dogovorili, da se bova tikali. Ne samo zaradi tega, ker sva že presegli nadmorsko višino tisoč metrov. Začutili sva, da imava mnogo podobnih mišljenj.

Kje pa učiš?
Na osnovni šoli Ivana Tavčarja Gorenja vas. Najprej sem opravila mentorski tečaj, lani pa še vodniški tečaj za A kategorijo.

Boš nadaljevala s planinskim izobraževanjem?
Če bo le mogoče. Naše planinsko društvo je zelo naklonjeno temu, da se s sodelavko Darjo Krek izobražujeva, saj vodnikov primanjkuje. Tudi sama klima v društvu je zelo dobra in naju spodbuja pri najinih nadaljnjih ciljih. Želim si, da bi lahko vodila izlete tudi pozimi, za kar moram najprej opraviti tečaj B kategorije, kasneje pa še D. Zadala sem si cilj, da bi med enim in drugim tečajem minili vsaj dve leti. Zaradi vseh ostalih obveznosti in tudi zaradi družine. Vsako izobraževanje pa je tudi obremenitev za društvo, saj tečaji niso poceni!

Zdi se mi, da na tečajih včasih kar malo pretiravajo z zahtevnostjo. Vsi počnemo vse v prostem času in prostovoljno, zato se bojim, da bo z leti vodnikov vse manj.
Ja, nekateri inštruktorji so morda pretirano zahtevni. A verjetno se bodo z leti malo unesli. Rada bi pridobila D kategorijo, saj se tudi pozimi lahko izvedejo zanimivi izleti. Zadnja leta zime to brez težav dopuščajo, a če nimaš prave kategorije, lahko hitro zaideš v težave - tako kot vodnik kot tudi društvo.

Tvoje navdušenje, volja in vizija - vse to je res občudovanja vredno.
Nisem edina in sama. Planinski krožek vodim skupaj z učiteljico Darjo Krek, s katero se skupaj udeležujeva izobraževanj in imava podobne metode, kako gore približati otrokom. V šolskem letu opravimo z učenci od 5. do 9. razreda od 5 do 7 pohodov. Najlepši je septembrski, ko se za dva dni odpravimo v visokogorje. Tam otroci spoznajo pravo gorništvo in se preizkusijo tudi na zahtevnejših turah. Pozimi se odpravimo na Blegoš in imamo zimski tabor na Jelencih, kjer je zavetišče našega društva. Ta tabor izkoristimo tudi za izobraževanje. Lani so nas obiskali gorski reševalci in nam predstavili reševanje v gorah, predvsem v snežnih razmerah. Markacisti so nas naučili, kaj vse je potrebno, da so gorske poti varne, vidne in vzdrževane. Tudi alpinisti so se nam že predstavili in nas naučili nekaj vozlov. Idej ne zmanjka. S kolegico si prizadevava, da so izleti raznoliki in »razporejeni« po vseh slovenskih gorah. Veseli me, če se otroci navdušijo za hribe. Žal opažamo, da zanimanje nekoliko upada. Lani sva v PD Gorenja vas začeli izvajati tudi družinske izlete, za katere upava, da bodo vedno bolj privabljali tudi tiste, ki se manj pogosto odpravijo v gore. V planinski skupini lahko sodelujejo vsi in tudi tisti, ki so v šoli morda manj uspešni, se med planinci dobro počutijo.

Kaj pa tisti, ki imajo v šoli težave z disciplino, kako je z njimi na izletih?
Pri planinskih dejavnostih nimamo problemov z nikomer. Morda zaradi drugačnega pristopa, morda zaradi tega, ker se tukaj lahko izkažejo tisti, ki se na drugih področjih ne morejo. Veseli so, da so enaki ostalim, ničesar ne ocenjujemo, navajamo jih, da si pomagajo in sodelujejo.

Na društvu gotovo veseli, da te imajo. Z otroki težko dela nekdo, ki jih vidi samo nekajkrat letno na izletih. Kaj pa učiš?
Glasbo.

Zanimivo. Potem imaš gotovo tudi pevski zbor?
Seveda, tri pevske zbore vodim.

In pri zboru pač ni tako kakor pri planincih - v zboru verjetno ne morejo peti vsi, ki bi si želeli?
Moj pristop je drugačen. Vsak, ki želi, se lahko pridruži pevskemu zboru. Posluh se, zlasti pri otrocih, še razvija in nekateri postanejo z leti zelo dobri pevci. A ne glede na to - ne zdi se mi prav, da se že pri otrocih dela izbor. K zboru pridejo tudi ali pa predvsem zaradi druženja, skupaj vadimo, se pripravljamo na nastope, nastopamo. Vedno se najprej lotimo enostavnejših pesmi, kasneje, ko vidim, kakšno skupino imam, pa se naučimo še kakšno zahtevnejšo pesem. Včasih je kakšna generacija zelo dobra in dosegamo tudi lepe uspehe. Ampak zame je najpomembnejše to, da radi prihajajo na vaje, da so radi skupaj in da dobijo življenjsko popotnico - naučijo se nekaj pesmi, predvsem pa ohranijo zelo veliko lepih spominov.

Bravo. Moram priznati, da še nisem srečala učiteljice glasbe, ki razmišlja na takšen način.
Vem, da veliko pedagogov napravi avdicijo in v zboru sodelujejo samo izbrani. A že davno sem sklenila, da tega ne bom počela. Tudi jaz sem prehodila težko pot do tako zelo zaželenega poklica in pri tem sem se naučila tudi, da se z močno voljo lahko doseže marsikaj.

Tako kot v hribih ...
Seveda. Hribi mi pomenijo sprostitev. Mož Luka je za hribe nekoliko manj navdušen, a mi nikoli ne nasprotuje, vedno me podpira in se mi včasih tudi pridruži, otroci pa kar radi hodijo. Posebej razveseljivo je, da je najstarejši sin že kot srednješolec odkril, kako ga hoja v hribe sprošča, veliko mu pomeni in všeč mi je, da je tudi on vzornik mlajšima otrokoma. Lansko leto smo z možem in sinom osvojili Triglav. A ni pomembno, da je bil Triglav. Pomembno je, da je bil to naš družinski projekt.

Torej rada obiščeš hribe tudi sicer, ne le s planinsko skupino?
Gore, hribi, planinstvo - vse to mi veliko pomeni, zelo rada spoznavam tudi nove ljudi in ravno v gorah srečaš tiste »s srcem«. Ko se v hribe odpravim sama, se mi velikokrat porodijo kakšne ideje za določene projekte, ki jih potem uresničim v šoli. Včasih je dovolj samo opazovanje narave, ki me nikoli ne razočara. Tako je nastala tudi pesem o mojem Blegošu. Zadnje čase greva v hribe včasih tudi s sinom. Na planinskih poteh se več pogovarjava kakor doma.

(Seveda, sem pomislila, tako kot midve sedaj. Če bi se srečali v dolini, morda na avtobusni postaji ali v kakšnem lokalu, se prav gotovo ne bi zapletli v tako dolg in zanimiv pogovor. V hribih pa smo vsi bolj sproščeni.)

Vsako leto se odpravimo v hribe tudi takrat, kadar pride na obisk sestra z družino z Nizozemske. Tam hribov ni in vsem, tudi njenemu možu Nizozemcu, je zelo všeč naša slovenska narava. In vsako leto znova povedo, da bi radi šli v hribe. Rada jim približam lepoto naših gora.

Najin pogovor na poti je prekinil Miha, ki me je čakal s kozarcem čaja. Vprašal me je, če bom šla do vrha ali morda kar po bližnjici do koče. Do vrha. Saj se tudi počasi daleč pride!

V prijetnem razgovoru sva z Nežo dosegli vrh. Proti koncu sem se morala nekajkrat ustaviti, a Neža ni bila prav nič nestrpna. In ni me vprašala, če mislim dolgo počivati. Počakala je, da sem se nadihala, in skupaj sva nadaljevali pot.

Vrh, nekaj minut pred enajsto. Tri ure hoje in nekaj počitkov in skoraj 1200 metrov vzpona. Zadovoljna sem bila. Nobenega vetra, krasen razgled. Tudi nekoliko posmehljiv pozdrav enega izmed pohodnikov, ki so bili na vrhu že nekaj časa, me ni spravil v slabo voljo. Takšne opazke me že dolgo ne prizadenejo več. Kaj pomeni rekord nekega gorskega tekača ali pohodnika v primerjavi z delom in navdušenjem Neže, zaradi katere so že in še bodo vzljubili hribe številni mladi? Še ves dan in tudi pozneje sem razmišljala o Neži. O učiteljici, ki je pri svojem delu srečna in bi si jo želeli na vsaki osnovni šoli, o mentorici in vodnici, ki bi si jo želelo vsako planinsko društvo.

Hvala, Neža, za zanimivi pogovor, s katerim si mi polepšala dan. Moj tretji novoletni pohod na Blegoš je bil tudi, ali bolje rečeno, predvsem zaradi tebe posebej lep. Naj tvoj planinski korak še dolgo spremlja četice mladih planincev in naj pesmi, ki jih bodo prepevali s tabo, še dolgo razveseljujejo tiste, ki jih prepevajo, in tiste, ki jih poslušajo. Upam, da se bova še velikokrat srečali.

Pogovarjala se je Andreja Erdlen
Intervju je objavljen v februarski številki Planinskega vestnika
Oznake: PV
eXTReMe Tracker