Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prijateljstvo je vez, …

Vecer.si 23.02.2020 ob 7:00
Prijateljstvo je vez, ki se ne da pretrgati


 

ponedeljek, 24. februar 2020, ob 05:29, Bruno Fras, ogledov: 710

VEČER v nedeljo - Zvezdana Bercko: (INTERVJU) … ki se ne da pretrgati 

Alpinist Milan Romih: S pravim prijateljem je tudi težka stena malce lažja

Milan Romih, alpinist iz Slovenske Bistrice, se je z gorami seznanil v mladosti in jih nikoli ni nehal odkrivati. Želja po novih stenah, vrhovih in odpravah ga je peljala po evropskih in svetovnih gorstvih. Pred kratkim je izdal svojo drugo knjigo, Skozi trave oblakov. V njej se ljubezen do gora prepleta z ljubeznijo do prijateljev in dekleta. Kajti kogar gore začarajo in se ga polastijo, ne more več svobodno dihati, čeprav so prav gore zanj največja svoboda, melodija, smisel, zamaknjenost, poezija in tudi paradoks.

Desetkrat je bil v Himalaji in osemkrat v Andih. Stal je na treh osemtisočakih, Lotseju, Čo Oju in Šiša Pangmi, ter 34 šesttisočakih. Najbolj ga je zaznamovala Aconcagua, v njeni južni steni je potegnil tri prvenstvene smeri, še eno v severni steni Huandoya. Pa zanj niso le stene in vrhovi tisti, ki štejejo. Gore nasploh so veličastni in skrivnostni kraji, o tem pripoveduje in piše v svojih knjigah. Prva potepanja po osupljivih pokrajinah Andov in Himalaje mu ostajajo v spominu nekje med resničnostjo in sanjami, skupaj z nikoli dokončno izpolnjeno ljubeznijo, ki je po vseh teh letih plezanja in odprav še vedno z njim, še zmeraj je polna sanj, iskrivosti, neznanega. Zato se vedno znova vrača k osamljenim gorskim potem in travam, o katerih se zdi, da segajo do oblakov, ko se skoznje zableščijo najvišji vrhovi. In še bolj zaradi prijateljev, tistih pravih, z močnim stiskom roke, z nasmehom, v katerega se ujame veter, in očmi, ki si drznejo sanjati enake sanje. Prijateljev, ki jih na različnih koncih iste vrvi povezuje brezpogojno zaupanje.

Prijateljstvo je vez, ki se ne da pretrgati, pravi Milan Romih. Mnogih njegovih prijateljev ni več, a si z njimi še vedno deli spomine na nepozabna doživetja. Bralcem pa jih razkriva v svojih dveh knjigah. Njegov knjižni prvenec Takrat me počakaj, sonce so primerjali s kultno Zaplotnikovo Potjo, pred kratkim izšla Skozi trave oblakov pa je poetična oda prijateljstvu.

Kaj fanta, ki odrašča v Slovenski Bistrici, pod gozdnatim Pohorjem, daleč od visokih skalnatih sten, potegne v alpinizem?

V hribe sem začel hoditi že zgodaj. V osnovni šoli sem obiskoval planinski krožek, ki ga je vodil Ivan Šturm. Hodili smo po okoliških hribih. Potem se je eden od prijateljev vpisal v alpinistično šolo, in ko nam je pripovedoval o teh dogodivščinah, smo šli še drugi. Plezali smo v stenah v Logarski dolini, na Mrzli gori, Ojstrici, Planjavi, Rinkah. To je postal naš poligon, kjer smo se kalili. Potem smo nadaljevali v Julijcih, klasične smeri, Aschenbrennerjeva v Travniku, Čopov steber v Severni triglavski steni ... In tako vedno več, dlje, višje.

Po kom ste se takrat zgledovali?
Največ po Frančku Knezu in Nejcu Zaplotniku. Franček je bil mojster, upravičeno so ga imenovali guru, še vedno je nedosegljiv. Nejc pa je v plezanje pripeljal še duhovno plat. Oba sta še zmeraj moja vzornika.

Pa pravijo, da gora ni nora, nor da je tisti, ki gre gor.
Sam bi ta rek obrnil. Gore so lepe, nor je tisti, ki ne gre gor. Če denimo gledaš iz Logarske doline severno steno Ojstrice ob sončnem zahodu, se te nekaj dotakne. Če si pa na vrhu, se te dotakne še bolj.

Kaj je bilo potem tisto, kar je vas vleklo v stene?

Najprej prijateljstvo. V alpinistično šolo sem šel s skupino prijateljev, s katerimi sem se družil že prej. Nato smo skupaj začeli odkrivati in raziskovati še svet vertikale. Ko enkrat padeš v to, hočeš vedno več. Srečo smo imeli, da je v na naš alpinistični odsek prišel Franček Knez, takrat se je naša zagnanost še podeseterila. Franček je imel ogromno znanja, že s svojo osebnostjo nas je potegnil za sabo. Ko smo splezali Matterhorn, smo se za naslednje leto začeli dogovarjati že o prvi odpravi v Južno Ameriko. Čisto smo bili zastrupljeni, ni bilo več izhoda iz alpinizma.

Takrat, v začetku 80. let, je bila odprava na drugi konec sveta najbrž precejšen podvig.
Ves denar za pot smo zaslužili sami. Za Impol smo opravljali višinska dela v mariborskem naselju S-23, kjer so s pročelij blokov odpadale plošče. Južna Amerika pa me je takoj prevzela - indijanska kultura, glasba, barve, vzorci njihovih tradicionalnih oblačil ... Bazni tabor smo postavili v dolini Llanganuca, to je ena najlepših dolin na svetu, zagotovo to lahko trdim, pa sem jih videl že dosti. Nekaj dni za nami je prišla močna italijanska odprava, ki je imela en sam cilj: preplezati severno steno Pisca. Ko so izvedeli, da sta Franček Knez in Marjan Frešer to steno preplezala že za aklimatizacijo, so kar ponoreli. Šele ko so ugotovili, kako dobra plezalca sta, so se malce pomirili.

Ob prebiranju vaših knjig sem dobila občutek, da so vam Andi bolj pri srcu kot Himalaja, čeprav ste bili v Aziji večkrat kot v Južni Ameriki.

Andi imajo posebno kuliso. Zlasti za gore v okolici Huaraza so značilne zelo vitke, pokončne, prepadne stene, pod njimi valovijo rjavkaste trave, nad njimi pa modro nebo ... Tudi logistično je v Andih enostavneje, iz Huaraza se odpelješ v različne doline, v enem dnevu si pod steno, splezaš in greš nazaj, da si lahko spočiješ. Himalaja je večja, da prideš pod goro, potrebuješ najmanj 14 dni. Res pa so tudi hribi višji. A če bi moral izbirati, bi se odločil za Ande.

Katere od vaših številnih vzponov bi posebej izpostavili?
Najbolj mi je pri srcu odprava z Danijem Tičem v Južno Ameriko v letih 1985, '86. Sedem mesecev sva bila tam, začela sva v Argentini in se z vremenom pomikala proti Boliviji in Peruju, splezala sva na 18 šesttisočakov, tudi kar nekaj težkih prvenstvenih smeri. V južni steni Acongaue imam tri prvenstvene smeri. V Himalajo sem hodil dolgo, pa mi ni uspelo priti na vrh, šele pri 40-ih sem bil na prvem osemtisočaku, Lotseju, potem še na Čo Oju in Šiša Pangmi. Pa severno steno Eigerja, leta 1982 sva jo z Matjažem Pečovnikom preplezala v enem dnevu. Z Janezom Sabolekom pa Klin v Paklenici v uri in petih minutah.

Prijateljstvo je vez, ki se ne da pretrgati

Veliko omenjate prijatelje in prijateljstvo, tudi v knjigah. Je razlika, če plezaš s pravim prijateljem ali zgolj z naključnim soplezalcem? Je ta čustvena povezanost s človekom na drugem koncu iste vrvi, s katerim si delita sanje in hrepenenje pa seveda zaupanje, pomembnejša kot alpinistično znanje, tehnika?
Vsekakor. Meni prijateljstvo izjemno veliko pomeni. To je blagoslov, ki nam je dan in bi ga morali bolj ceniti tudi v vsakdanjem življenju, v hribih pa še posebno. Ne znam si predstavljati, da bi šel na visoko goro ali v težko steno z nekom, ki ni moj pravi prijatelj. Prijateljstvo je dokončna vez, ki se ne da pretrgati, je obojestransko zaupanje. S pravim prijateljem postane tudi težka stena malce lažja.

Pravite, da so gore lahko prave le s pravimi ljudmi. Brez prijateljstva ti ne dajo tistega najlepšega in najtoplejšega, kar se skriva v njih.
Tudi če samo sedim pred Aljaževim domom v Vratih in gledam severno triglavsko steno, mi je lepše, če je še kdo z mano. Bolj topel občutek je. Vedno je lepo, če se lahko o lepotah, ki jih opazuješ, s kom pogovarjaš. Sam jih lahko podoživljaš tudi še kasneje.

Koliko pa je v sodobnem svetu, kjer smo vsi predvsem individualisti, kjer vsak gleda najprej nase, še takega pravega prijateljstva, kot ste ga vi doživljali in ga še doživljate? Vlada med mladimi plezalci še tako brezpogojno prijateljstvo?
Mislim, da med fanti, ki se ukvarjajo z resnim alpinizmom, tako prijateljstvo še vedno obstaja. Mogoče ga je za odtenek manj, ker nas celotna družba bolj egoistično usmerja, oziroma nas je čas, ki ga živimo, pripravil do tega. Ampak med plezalci, ki delajo velike vzpone, to prijateljstvo še vedno obstaja. Mislim, da brez tega ne gre.

Zaupanje je del prijateljstva, tveganje del plezanja, pišete. Koliko je mogoče to tveganje z dobro pripravljenostjo zmanjšati, izničiti?
Kolikor so hribi lepi, so tudi nevarni, to zavedanje moraš vedno nositi s seboj, pa naj bo gora lahka ali težka. Ohranjati moraš spoštovanje do gora, to spoštovanje, ki ga nosiš nekje globoko v sebi, lahko pripomore, da se nesreča ne zgodi. Nevarnosti pa nikoli ne moreš povsem izključiti, tudi če si dobro fizično in psihično pripravljen. Veliko je objektivnih nevarnosti, ki jih ne moreš predvideti: plazovi, vremenski preobrati, padajoče kamenje. Včasih potrebuješ tudi malo sreče, da vse dobro izzide.

Dve močni ljubezni

Mnoge plezalce premami bližina vrha, da gredo čez vse meje. Verjetno se je izjemno težko v takih trenutkih racionalno odločati, se obrniti tik pred ciljem, ki je na dosegu roke. Ste bili kdaj v taki dilemi?
Meja, do kam iti oziroma kdaj se obrniti, nikoli ni jasno zarisana, zlasti v Himalaji ne. Največ, kar lahko narediš, je, da dobro poznaš samega sebe, da vidiš to mejo in se še pred njo obrneš. Tako ne greš čez rob, onkraj katerega se ne moreš več racionalno odločati. Sam nikoli nisem tvegal omrzline ali poškodbe za dosego vrha. Tudi za Everest ne. Takrat sva bila Acom Pepevnikom že v predzadnjem taboru na višini 7800 metrov. Tam je močan veter pritisnil šotorsko platno ob prižgan kuhalnik in v trenutku se je vse vnelo. Sam sem bil takrat ravno brez rokavic, ker sem kuhal, in potem ko sva rešila, kar se je rešiti dalo, sem ugotovil, da prstov ne morem več ogreti. Raje sem se odločil za povratek, čeprav je Aco šel naprej in je tudi dosegel vrh. Pa mi ni žal, mislim, da sem se prav odločil. Nikoli nisem mislil, da je gora vredna tega, da vzame del tebe ali se zgodi še kaj hujšega.

So vam pa vzele gore veliko prijateljev

Z resnim alpinizmom se ukvarjam že več kot 40 let in na tej poti sem izgubil kar nekaj res dobrih prijateljev. Zelo me je prizadelo. Vedno ko izgubiš nekoga, ki si ga imel rad, s katerim si preživel veliko časa, z njim doživel marsikaj, je hudo. Takrat se ti življenje poruši, nekako ne najdeš izhoda iz tiste praznine. Ko izgubiš res dobre prijatelje, tudi žar v tebi malo ugasne. Začneš razmišljati o smiselnosti alpinizma, o upravičljivosti tega početja, ampak težko prideš do kakega realnega zaključka. Ampak če pogledamo malo širše: ob rojstvu nam je marsikaj dano in večinoma je samo od nas odvisno, kam bomo šli, kaj bomo počeli, kaj bomo dosegli, ali bomo zbrali dovolj poguma, da bomo dosegli delček tiste prostosti, svobode, zaradi katere, mislim, smo na svetu, ali pa se bomo prepustili nekemu povprečju in se bomo na koncu življenja razočarano vprašali, je bilo to to, ali smo bili zaradi tega tukaj. Sam imam raje kratko, a polno življenje kot dolgo in povprečno. V vsakem primeru, kakorkoli se naša pot konča, pa velik del nas ostane v srcih tistih, ki smo jih imeli radi in s katerimi smo si delili življenje.

Kako pa ti, ki imajo radi vas, gledajo na vaše početje, na nevarnosti alpinizma?

To je vprašanje za koga drugega. Zagotovo se tu krešeta dve močni ljubezni, med njima je težko najti ravnovesje. Mora pa biti tudi tista druga ljubezen, ki ni povezana z gorami, zelo močna, da lahko sledi nekomu, ki ga obdaja ta nedotakljiva ljubezen do gora in velikih sten. Tistega, ki ima tako pot, moraš imeti zelo rad. Res je alpinizem nevarna dejavnost, ampak si pa zato doma toliko boljši človek, drugače gledaš na življenje, s tem tudi na nek način vračaš partnerju, družini.

Prijateljstvo v stenah in večni boj omenjenih dveh ljubezni sta, ob opisih vzponov v domačih stenah in daljnih deželah, tudi tematiki vaših dveh knjig. Prvo, Takrat me počakaj, sonce, ste izdali že dokaj mladi in mnogi so jo takrat postavljali ob bok kultni Zaplotnikovi Poti. Zdaj ji je sledila še druga, Skozi trave oblakov.
Že v gimnazijskih letih sem rad bral, tudi gibal sem se v takem krogu, kjer so vsi veliko brali in smo se potem pogovarjali o knjigah. Hesse, Rilke, kasneje Zaplotnik, Marquez, vedno sem imel ob sebi knjige teh avtorjev. Ko sem napisal prvo knjigo, sem imel za sabo že nekaj odprav, opisal sem v glavnem naša doživetja. Pri drugi knjigi, Skozi trave oblakov, ki je izšla nedavno, pa sem hotel prikazati predvsem ljubezen do gora, ljubezen do bližnjega in prijateljstvo. Štiri glavne junake sem si izmislil, preostali nastopajoči pa so resnične osebe. Tudi vse, kar je opisano, se je res zgodilo, le da sem zamenjal nekaj imen in krajev.

Koliko je knjiga avtobiografska? Kateri od štirih prijateljev, ki v njej nastopajo, ste vi?
Ne morem reči, v vsakem je nekaj mene.

Največji izzivi so v visokih gorah

Kam gre vrhunski alpinizem? Kako sodobni svet s svojim materializmom in individualizmom vpliva nanj? Ne mislim samo na komercialne odprave, tudi vrhunski alpinizem ni imun za komercializacijo.
Komercialne odprave so biznis, s tem so alpinizmu naredili ogromno škode. Everest so popolnoma degradirali, vzpon nanj ne velja več praktično nič. Podobno se že dogaja tudi na Čo Oju in Šiša Pangmi. Vsa druga pobočja s težkimi smermi pa samevajo. V vrhunskem alpinizmu zdaj štejejo le majhne odprave, tudi v Himalaji plezajo v alpskem slogu. Imajo pa tudi v vrhunskem alpinizmu veliko vlogo sponzorji, ki hočejo vedno več in več, mej ne postavljajo več plezalci sami, ampak jih postavljajo sponzorji. V ta stroj se je ujel denimo Tomaž Humar. Naši mladi alpinisti, meni je najbližje Luka Lindič, imajo zelo visoko postavljene meje. Težko je preseči tiste, ki so jih postavili Silvo Karo, Janez Jeglič, Franček Knez, Stane Belak - Šrauf in drugi.

Višje se res ne da več, težje pa?
Koliko je še nepreplezanih sten! Izzivov ne bo zmanjkalo, je pa vprašanje, koliko so mladi danes še pripravljeni žrtvovati za alpinizem. Trend upadanja alpinizma je opazen globalno, predvsem zaradi športnega plezanja, ki postaja vse bolj priljubljeno. Po svoje je to razumljivo, saj je lahko dosegljivo, ni tako nevarno kot alpinizem, ni finančno zahtevno, do plezališča se udobno pripelješ z avtom. Saj se tudi sam zdaj ukvarjam predvsem s prostim plezanjem, enako kot večina mojih prijateljev. Ampak ko smo bili mladi, so bila plezališča za nas odskočna deska. Ko si se dokazal v njih, si bil zrel za velike stene in visoke gore. Danes pa mladi kar v plezališčih ostanejo. A mislim, da se bo trend spet obrnil. Največji izzivi so pač v visokih gorah.

Zvezdana Bercko

Skozi trave oblakov na Festivalu gorniškega filma
Milan Romih bo svojo alpinistično pot in knjigo Skozi trave oblakov (www.skozitraveoblakov.si) predstavil v torek, 25. februarja, ob 20. uri v Cankarjevem domu v Ljubljani. Predavanje bo v okviru 14. Festivala gorniškega filma (www.gorniski.si), ki med 24. februarjem in 1. marcem v več slovenskih krajev prinaša teden navdihujočih zgodb iz zakladnice gorskega sveta, dih jemajočih pustolovščin v navpičnici, spoznavanja skrivnostnih gorskih kultur in premisleka ob naravovarstvenih sporočilih.
Nekaj filmov bo na ogled tudi v Kinu Slovenska Bistrica.

Oznake: ALP, PLE
eXTReMe Tracker