Silvo Baznik: Po daljšem premoru sva na Veliki
planini, enem od zakladov Slovenije.
S štirikolesnim prevozom peljeva po cesti mimo Rakovega roba proti planini Kisovec in ustaviva pod Udetovim robom ter po zamenjavi čevljev in oprtanju nahrbtnikov narediva prve korake v hladnem vetrovnem vremenu, ko nebo prekrivajo koprenasti oblaki in pričneva vzpon po cesti mimo zapornice. Zagledava prve cvetove črnega teloha, a se ne ustaviva. Stopava po pomrzjeni cesti in mimo naju peljeta avtomobila, dvigneta s ceste droben prah, ki s pomočjo vetra naju zapraši in za trenutek onesnaži oster gorski zrak. Še nekaj ovinkov in sva na južnih pobočjih Male planine, kjer zapustiva cesto in po stezici prideva do prvih bajt na planini.
Piha in hladi, a na srečo veter odganja kopreno, ko stopava po pobočju Poljanskega roba z lepim pogledom na Domžalski dom. Na vrhu prestopiva bodečo ograjo in z grebena pogledava na gozdnata vrhova Kamniškega vrha in Planjave. Za njima se vrstijo vrhovi Kržišča, Krvavca, Košutne in Kompotele ter beli vrhovi od Kalškega grebena do Ojstrice. Poljanski rob podati pogled na obe glavni planini planote, Malo in Veliko planino.
Sonce pokuka izza koprene in njegova toplota naju greje, ko stopava z vrha in nadaljujeva pot ob ograji, ki loči strmo zahodno od položnega vzhodnega pobočja nad planinama. Nekaj malega spusta in vzpon nad Velikim stanom nudi nemalo lepote, ki naju popelje do vršnjega grebena, od koder je lepo vidno Gradišče, najvišja točka Velike planine.
Sestopiva proti nekdanji postaji žičnice Tiha dolina in se povzpneva na vrh 1668 metrov visokega Gradišča, ki v času najinega prihoda sameva, a nudi prekrasne poglede na Veliki stan in drugi vrh Gradišča, do koder pripelje sedežnica s Šimnovca. Uživava v pogledih in hrani in pijači iz nahrbtnikov, nato pa kratek sestop in preko ravnice na drugi vrh Gradišča nad Zelenim robom, od koder se odpre pogled na visoke gore Kamniško-Savinjskih Alp in na številne značilne bajte, posejane po Zelenem robu. Po kratkem predahu sestopiva na Zeleni rob in mimo nekaj bajt izogibajoč se poledenelim ostankom snega greva do ceste ter nato severovzhodno na vzpetine nad Praprotne doline, ki nudijo nekaj novih pogledov na gore in okolico ter predvsem na Gradišče.
Vzpetine so očiščene ruševja in obkrožajo manjšo ravnico. Ko obkroživa ravnico, stopiva nad vrtačami do jame Vetrnice, a ne greva navzdol temveč korakava dalje po delno zasneženem pobočju do ceste, jo prečiva in že sva na Velikem stanu s številnimi značilnimi bajtami in med njimi greva do kapelice Marije Snežne, kjer narediva odmor.
Na poti med kapelico in zahodnimn robom planine je veliko sprehajalcev in zato se odločiva, da greva proti jugu po razgibanem svetu planote. Hitro sestopiva in izogibajoč se vrtačam se nato povzpneva na daleč viden vrh z lepo piramido od žičnati ograji, ki povezuje Bukovec in vrh nad Domžalskim domom z enkratnim pogledom na Veliki stan in gore. Zastaneva, spremljevalka od veselja poskoči in po nekaj trenutkih v zraku pristane na trdih tleh. Ponovno oprta nahrbtnik in že prestopiva žičnato ograjo in se po drugi strani pobočja spustiva in nato povzpneva na naslednjo vzpetino.
Sestopiva do Domžalskega doma, kjer imajo glavno besedo čarovnice in pust širokih ust, ki nasmejejo obiskovalce doma. Stopiva naprej po planini, se spustiva po potki med Jarškim in Črnuškim domom s pogledom na ledeno srce planine do bajt in med njimi na južni rob planine, kjer se še zadnjič danes ozreva na prelepi pejsaž planote.
Ko z roba stopava po južnem pobočju, ugledava posamezne cvetove prvega žafrana. Mar ni prezgodaj, se sprašujem, ko fotografirava cvet za cvetom in nato stopiva na cesto, po kateri sva prišla na planoto. Počasi stopava po cesti, ki se spušča med pobočji gozda in nižje zaslediva kopico črnega teloha. Tudi njegovi cvetovi bodo obujali spomine na današnji dan, ko bodo fotografije povzele po ekranu. Kako hitro so minile ure in že sva na izhodišču ture. Pospraviva pohodno opremo, še nekaj požirkov še vedno vročega čaja narediva in z zaklada domovine odpeljeva proti domu.