Delo - Jana Zupančič Grašič: ... Cilj je, da si tam

146 dni, 3527 kilometrov gor in dol, dež, sonce, dve majici, dvoje hlače, dva para nogavic in čevljev, štirje medvedi, tri klopotače, žulji in vedno premalo hrane.

146 dni, 3527 kilometrov gor in dol, dež, sonce, dve majici, dvoje hlače, dva para nogavic in čevljev, štirje medvedi, tri klopotače in vedno premalo hrane. To je samo grob opis poti, ki jo je lani zmogla takrat še 19-letna Ljubljančanka Jera Musič in bo o dogodivščinah na njej pripovedovala tudi na prihajajočem Festivalu gorniškega filma. A punca poti pod noge ni vzela, ker bi želela ugotoviti, kaj in kdo je, ampak ker ji način življenja »vse, kar potrebujem, nosim s sabo«, in to brez družbenih obremenitev, zelo ustreza. Kljub neredkemu zaklinjanju, da ne naredi niti koraka več, ko opravi s torturo po Apalaškem pogorju, je že dva dni po koncu avanture začela zbirati informacije o prihodnjem podvigu: na 4270 kilometrov dolgo Pacifiško pot se odpravlja že aprila.

Prvi Slovenec, ki je uradno prehodil Apalaško pot, je bil leta 2017 Jakob J. Kenda. Svoja doživetja na vagabundstvu prek 14 ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA s 142 kilometri skupnega vzpona – to je, je izračunal, kakor da bi se šestnajstkrat z nivoja morske gladine povzpel na Everest – je navihano popisal tudi v knjigi 3500 kilometrov hribov in Amerike, o tem smo z njim govorili tudi v Nedelu.

Knjiga je bila eden od virov za priprave Jere Musič, ki se je na isto pot podala lani: hoditi je začela v začetku aprila, konec avgusta pa je bila že doma, a kakor pravi, »vsak posameznik pot doživi po svoje, poleg tega se je Kenda lotil zelo konkretno, jaz pa precej lahkomiselno. Apalaška pot je k sreči zelo dobro organizirana in ti zato dopušča prostor za nekaj napak. Sama sem jih vsekakor naredila.«

Na primer? »Kar nekaj časa sem bila brez vode, kar se na primer na Pacifiški poti, kjer je vmes tudi puščava, verjetno ne bi najbolje končalo. A me ni zgrabila panika, pač pa sem si na telefonu nastavila opomnike in preostalega pol litra vode pila po požirkih vse do naslednjega izvira. Teh je na poti sicer dovolj, a zaradi lenobe se mi pri enem od zavetišč ni ljubilo prehoditi 250 stopnic dol in nazaj do sveže vode ... Kljub temu je bil tisti dan, kar se hoje tiče, najboljši, saj sem zmogla več kot 42 kilometrov. Verjetno tudi zaradi adrenalina ...«

A čeprav je dobršen del poti najstnica prehodila sama, večjih strahov ni imela. »Malo sem se bala medvedov, ker jih prej še nikoli nisem srečala v živo, je pa bilo pred in za mano kar nekaj ljudi, kar pomeni, da bi v uri ali dveh kdo zagotovo prišel mimo. So pa tukaj predvsem črni medvedi in večinoma je dovolj, da jim pokažeš svojo dominantnost in se umaknejo, skratka, niso tako nevarni kot grizliji.« Na poti je naletela na štiri kosmatince, a je bilo treba samo enega pregnati s kamenjem, je pa imela takrat ob sebi izkušenega spremljevalca, Američana iz Virginije, ki je po Apalaški poti hodil že drugič, za njim pa sta bili že tudi dve drugi veliki pohodniški poti po ZDA, 4270-kilometrska Pacifiška in 5000 kilometrov dolga Continental Divide – od Mehike do Kanade.

»Od njega sem se naučila res veliko praktičnih stvari; kako se obnašati ob dežju, snegu, požaru, kaj na taki poti res potrebuješ, česa ne. Sam je imel zgolj 36-litrski nahrbtnik, medtem ko je moj tehtal okoli 20 kilogramov, je pa, tudi zaradi nasvetov, postajal čedalje lažji, še lažji bi bil, če bi imela ultralahko spalno vrečo in šotor. Je pa zanimivo, kako dvomiš, da se lahko kakšni stvari odpoveš, potem pa hitro sprevidiš, da gre z lahkoto brez.« Tudi zato je nehala uporabljati gorilnik, ni si več kuhala, pač pa čez dan v zaprti plastični posodi, iz katere je potem tudi jedla, namakala instant riž, ki se je do večerje ravno prav 'skuhal'. »Je pa dejstvo, da si nenehno lačen, ne glede na to, kaj in koliko poješ.«

Za zajtrk je bila običajno »ovsena kaša s proteinskim šejkom in kavo, vse skupaj zmešano v mrzli vodi, vmes čokoladice, za kosilo pogosto tortiljini zavitki s tuno ali z zdrobljenim čipsom, kar je pač bilo, nič ni šlo v nič (smeh), na debelo sem si na kruh mazala čokoladni namaz, včasih grizljala kar surove instant rezance.« Ob taki uborni hrani in aktivni hoji seveda kilogrami kar kopnijo ...

Dlje hodiš, bolj čisto je

Lakoto je poskušala držati na vajetih vse do prihoda v mesta, ki si na poti sledijo na približno sto prehojenih kilometrov, »in ko na dan prehodiš več kot 35 km, je to dovolj blizu«. Na splošno je bila kar hitra; pot, ki v povprečju vzame pet do šest mesecev, je sama zmogla v štirih, in to kljub temu, da je nabrala kar 30 ničel – »to so dnevi počitka, ko ne hodiš, ljudje jih v povprečju izkoristijo pol manj kot jaz, so pa tudi pohodniki, ki nikamor ne hitijo, zelo malo hodijo in ob tem nanizajo še veliko ničel, skratka, kakor komu ustreza oziroma si lahko privošči«.

Je pa tako, da dlje ko so ljudje na poti, več jih odpada. Jera je začela s »štartno številko« 1911 in končala s 511. »Ne gre za tekmovanje, ampak za to, da imajo oskrbniki narodnih parkov približen uvid, koliko ljudi pohaja naokoli, saj je s tem povezanih kar nekaj skrbi: v Geor­gii, na primer, imajo velike težave zaradi medvedov in prevelikega števila ljudi v parkih. Tam začne naenkrat hoditi tudi okoli 4000 ljudi, zato je ob tamkajšnjih zavetiščih preveč šotorov, ne dela se pravilno s hrano, ne upoštevajo se pravila glede higiene ...

Ko naletiš na človeške iztrebke, ki jih nekdo ni zakopal, je res sitno, a ker večina ljudi opravi le del poti, je pozneje vedno bolje, čedalje bolj čisto, saj vztrajajo večinoma le še ljudje, ki so zavezani poti, naravi … Sicer se po poti nenehno promovira 'Leave no trace' (ne puščaj sledi, op. p.), povsod so znaki in table z napisanimi pravili oziroma namigi, kako pravilno ravnati, skratka, vse je zelo urejeno in ozaveščeno.«

Kljub temu je skrb za higieno, zlasti če si ženskega spola, na taki poti precejšen zalogaj. »Moj rekord je bil 18 dni brez prhe, a sem se vmes lahko malo očedila vsaj v potokih, imela sem tudi veliko zalogo vlažnih robčkov s sabo … Najdeš pač neki sistem in se ga držiš,« pravi simpatična in zrela dvajsetletnica. »Na začetku sem mislila, da bodo ničle dnevi, ko ne bom delala čisto nič, nato pa sem hitro ugotovila, da je treba precej stvari opraviti, če želim kolikor toliko udobno nadaljevati pot: se oprhati, iti po nakupih, da dopolnim zaloge, oprati perilo, posušiti in očistiti čevlje, nahrbtnik, prezračiti spalko in šotor ...«

Pranja sicer ni bilo veliko, saj je imela ob paru hlač in majic – s kratkimi in dolgimi hlačnicami oz. rokavi – le še velur, anorak in puhovko. »Ob deževnih dnevih, ki jih na srečo ni bilo toliko kot običajno, sem pazila le, da je bil vedno vsaj en kos obleke suh, pogosto sem moker kos oblačila sušila kar na koži, čez pa si oblekla nekaj suhega. Vem, to ni zdravo za kožo, a ni ga hujšega, kot če moraš naslednje jutro obleči mokro majico in nedrček …« Kaj pa čevlji? Tudi rekord, saj je do konca – pomagala si je tudi z lepilnim trakom, da so zdržali – porabila le dva para. »Ker je bila pot res dolga, sama pa nisem imela dovolj časa za priprave, so mi starši vmes pošiljali stvari, ki sem jih potrebovala, kar se je izkazalo za nepotrebno, pa sem sproti pošiljala v hostel na zadnji točki v Mainu in nato nesla nazaj domov.«

V rednih stikih z družino

Starši ... Kako da so ji pri teh rosnih letih sploh dovolili sami oditi na takšno pot, kjer so medvedi, kjer so, le malo pred tem, ko je tudi sama prispela v Virginijo, nekega pohodnika celo umorili? »Imam še pet bratov in sester, tako da sta starša malo manj helikopterska in imamo več priložnosti za krepitev samostojnosti. Kot tretja najstarejša pogosto skrbim za mlajše sorojence, s čimer zagotovo kažem svojo odgovornost, niti nimam težav v šoli, in to očitno pomaga. Poleg tega je bila v mlajših letih avanturistka tudi moja mama in me zato razume, lažje ju je bilo prepričati.« Sicer pa je bila med pohodom redno v stiku z njimi – bodisi je pošiljala kratka sporočila bodisi na hitro poklepetala z njimi.

To sicer bi bilo za nikogar od njih prvič. Strast do pohodništva je namreč Jero zagrabila pri 17 letih, ko je v okviru celoletnega projekta v waldorfski šoli naletela na članek v National Geogra­phicu o eni najbolj znanih in obleganih poti, o Caminu. »Ko sem si ogledovala tiste fotografije, pa zahod v Finisterri ... Nikoli nisem bila kaj prida športnice, a sem se odločila, da se poti vseeno lotim. Ko sem s tem nekega jutra seznanila svojo družino, so samo bruhnili v smeh.«

Kot prostovoljka na Gorniškem festivalu filma, kjer prikazujejo zgodbe ljudi, ki sledijo samim sebi, se je dokončno utrdila v odločnosti in domačim dokazala, da so neupravičeno dvomili. »Ker na Caminu me je ta način življenja res povlekel – da samo hodiš, imaš vse, kar potrebuješ, s sabo, nimaš nobenih drugih obremenitev, niti ni pomembno, kako si oblečen, kaj si bodo mislili drugi, oziroma imajo vsi tam isti cilj kot ti in te že to poveže v neko skupnost ...« Cilj pa je? »Da si tam,« preprosto odgovori, a prizna, da brez urejene infrastrukture – prenočišč, hrane, drugih pohodnikov – ne bi bilo tako udobno, kot na Caminu dejansko je. »Zdaj, ko je Apalaška pot za mano, se mi zdi Jakobova pot kot počitnice v hotelu. Je bil pa to en tak lep začetek, moje prvo potovanje same s sabo.«

Pa vendarle njen motiv ni bila neka spiritualnost ali iskanje same sebe. »Zlasti Camino je tak, da se ga ljudje lotijo po težjih življenjskih preizkušnjah, jaz pa samo rada hodim in si želim promovirati to, da smo mladi, in če se gibamo, lahko ostanemo še dolgo v zelo dobri formi, da je svet velik in je veliko stvari za raziskati, tudi v nas samih. In zdi se mi, da če potuješ, res lahko veliko odneseš.«

Danes niti koraka več, a že jutri ...

Ko hodi, je najraje tiho, prizna pa, da je bilo na poti pogosto dolgčas. »Nobene stimulacije, samo hoja in hoja. Približno trikrat na dan te povprečno prešine, kako lepo je, kjer hodiš – po kakšnem dežju, ko se odpre zelenica, ko mimo pride kaka živalca, ali v Vermontu – sami gozdovi iglavcev in meglice ... Takrat se včasih sproži domišljija, z lastnimi zgodbicami o vilah in skrivajočih se škratih si malo krajšaš čas. Sicer pa razmišljaš o istih stvareh kot doma, le da imaš veliko več časa za razmislek in potem ti na neki točki, ko si res pretuhtal že prav vse, postane dolgčas …

Vrhunci dneva so, ko se ustaviš in ješ, zvečer po­staviš šotor, ješ, se umiješ, potem samo še omahneš v spanec. Mogoče kak klepet z drugimi pohodniki, to je pa tudi vse, za zabavo preprosto ni energije. No, tudi to sem si privoščila, na tako imenovanih trail days, festivalu pohodniških dni, kjer je hrana, pijača, glasba, ples … Se pa pogosto zgodi, da veliko ljudi po tej zabavi ne gre več na pot, preveč luštno postane, ko se ni treba gnati …«

A sama je dovolj notranje močna, nič je ni ustavilo, niti krize. »Bili so dnevi, ko sem snovala res velike načrte, pa dnevi, ko sem se zaklinjala, da v življenju ne bom več hodila, samo da končam to peklensko pot. Tri dni pred ciljem sem se sicer spet prepričala, da se bom lotila Pacifiške poti, a šele po doooolgi pavzi … No, dva dni po koncu pohoda sem že gledala, kaj potrebujem za tistih dobrih 4000 kilometrov, kdaj lahko grem, na kaj moram paziti …«

Da, Pacifiška pot je njen naslednji cilj, ki se ga namerava lotiti že aprila, in tokrat se bo brez dvoma bolje pripravila, pravi. »Od lažje in boljše opreme do informacij o poti in razmerah, ki jih imam že zdaj ogromno. Tudi sama pot je bolj resna: višje greš, več je nevarno­sti …, medtem ko na Apalaški ne presežeš 2000 metrov nadmorske višine, pač pa je ogromno nižin, a nenehno hodiš gor-dol, kar te lahko spravi v jok iz obupa. Zlasti ko prideš do zadnjega dela, kjer so White Mountains ... Tam misliš, da se nekdo dela norca iz tebe, saj so pot namesto cikcak speljali strmo v hrib, da moraš malodane plezati. Za tiste uboge štiri kilometre potrebuješ ogromno časa, potem pa še za pot po taki strmini navzdol …

Podobno se ponovi v južnem Mainu, gor-dol, gor-dol … dokler končno ne dosežeš zadnjih 160 kilomet­rov ravnine. Tam sem srečala človeka, ki sta prihajala iz nasprotne smeri, in z novico, da me ob prihodu na cilj čaka McDonald's, sta me tako osrečila, da me je to gnalo naprej še hitreje, zadnje tri dni pa sem premlevala le še, kaj natanko bom tam jedla ...« V pičlih 15 minutah je ob devetih piščančjih kroketih pojedla pet različno bogato obloženih burgerjev, sladoled in veliko kavo.

Kar niti ne čudi, saj si je za zadnjih sto milj vzela s sabo premalo hrane in je bila sestradana še bolj kot sicer. »Ljudem v mestu je tudi zaradi tega jasno, da si s pohoda: ne le da ješ kot pujs, tudi umazan si in smrdiš kot pujs! To opisujejo z izrazom 'hiker trash', gre pa za to, koliko lastne umazanije in smradu še preneseš … Naj se sliši še tako čudno, a če te nekdo označi za 'hiker trash', je to pohvala (smeh).« Pa je potem, po vsem tem silnem razmišljanju in nevsakdanjih izkušnjah, človek kaj drugačen, ko se vrne domov? »Bratje in sestre mi pravijo, da sem po pohodih vedno zelo 'ufurana': zelo sem v sebi, točno vem, kaj bi, česa ne želim v življenju, lažje poslušaš sebe … a potem to počasi razvodeni. Na začetku imaš tudi težave s civilizacijo. V kavarni te stisne v mehurju, ti pa se oziraš naokoli, kje je kakšen grm …«

Svet vabi

Zdaj je z glavo že spet pri grmih. In snegu. In puščavi. Na Apalaški poti jo je v duhu spremljala Kendova knjiga, zdaj jo bo Divja avtorice Cheryl Strayed. »Ko sem jo prebrala, me je res zagrabilo ...« Bere bloge, ogleduje si videe, se pogovarja z ljudmi, tudi teče, da bo telesno bolje pripravljena in bo zato imela manj krčev, pa več moči za hojo po snegu, ki ga na štiri tisoč metrih zagotovo ne bo manjkalo. Nastaja tudi že načrt, kje in kaj si bo po pošti pošiljala na prihodnje destinacije, kje se bo znebila toplih oblačil. Da si lahko privošči svoja potovanja, Jera, waldorfska učenka vse od vrtca do srednje šole, marljivo opravlja najrazličnejša študentska dela, pomagajo pa ji tudi starši. »Ne bi želela, da mi vse plačajo, ker bi bila potem to njihova, ne moja pot.«

Upa, da bodo štirje tisočaki dovolj za vse stroške, nekaj manj jih bo tudi, ker je z modnima oblikovalkama Marijo in Jano Kralj, ki ustvarjata znamko 71, sklenila sponzorski posel. »Njuno športno-pohodniško kolekcijo, ki je še v nastajanju, bom nosila na Pacifiški poti, upam pa, da se bo sodelovanje nadaljevalo tudi pozneje.« Za novi podvig v Ameriki ima na voljo pol leta, kolikor traja vizum, pa tudi rada bi se vrnila do začetka študijskega leta, pove bodoča socialna pedagoginja in si obljublja, da se bo potem resno posvetila študiju, vseeno pa se potepanju ne bo povsem odrekla: »Dodobra nameravam izkoristiti tiste tri mesece počitnic vsako leto. Svet vabi!«

Osupljivi filmi in pripovedovalci

Festival gorniškega filma bo med 24. februarjem in 1. marcem gostoval v Ljub­ljani, Domžalah, Celju, Radovljici in Slovenski Bistrici. Na ogled bo 37 tujih in domačih filmov, tudi celovečernih, o alpinizmu, plezanju, avanturi, gorski naravi in kulturi (med njimi nagrajeni Teža vode, Klavir v Zanskar, Zadnja gora in Sanjska dežela), v spremljevalnem programu pa si bo mogoče ogledati tudi Kino koncert, neme filme z živo glasbo, in spoznati slovensko šolo za nepalske gorske vodnike v Manangu.

Obiskovalci festivala bodo lahko prisluhnili tudi povabljenim predavateljem: svoje zgodbe bodo poleg Jere Musič delili še legendarni Američan Jim Donini, ki se že več kot pol stoletja vrača k navpičnim granitnim stolpom Karakoruma in Patagonije, plezalec David Debeljak, Milan Romih bo predstavil svojo bogato alpinistično pot in novi roman Skozi trave oblakov, Tomaž Jakofčič pa prelomne vzpone in odprave, ki so krojili njegov alpinizem, filozofijo in način življenja. Celoten program in druge informacije lahko najdete na spletni strani festivala.