Poškodba kolena na Begunjščici ali z drugo besedo, kako se mirno nedeljsko popoldne v trenutku obrne v zahtevno intervencijo.
V nedeljo, 19. januarja, je ob 13.20 kosilo zmotil poziv: "Poškodba kolena, vrh Begunjščice, zbor Draga."
Hitro sem pogledal skozi strešno okno in modro nebo brez oblačka mi je narisalo nasmeh na obraz. Vsi smo pričakovali, da se bomo peljali proti Robleku in tam počakali na pomoč iz zraka. Prepričani smo bili, da bo helikopter poškodovanko v nekaj minutah pobral in jo prepeljal v bolnišnico, ostali reševalci pa bomo čez dobro uro že na toplem greli ostanke kosila.
Takoj, ko smo prispeli v dolino Drage, nam je prvi sunek vetra v kosti poleg mraza, pognal tudi prve dvome o hitri vrnitvi domov. Hitro smo se usedli v terenska vozila in se odpeljali na planino Preval. Tam so nam močni sunki vetra še bolje orisali resnost situacije. Pograbili smo vso potrebno opremo, ki bi jo potrebovali v primeru, da helikopter res ne bi uspel izvesti potrebnih manevrov v takem vremenu, in se peš odpravili proti samemu vrhu Begunjščice (2060 m). S težkimi nahrbtniki smo se vzpenjali proti vrhu in preko postaje spremljali pogovor med vodjem intervencije in pilotom helikopterja.
Po dvajsetih minutah preletavanja smo po postaji zaslišali tisto, česar smo se najbolj bali: "Toni, mi obračamo, sunki vetra so premočni, tudi na gozdni meji smo neuspešni. Nadaljujte klasično. Srečno fantje!"
Adrenalin nam je pognal kri po žilah in vsi smo pospešili korak. Na grebenu so nas pričakali sunki vetra, zaradi katerih nam je postalo popolnoma jasno, zakaj je helikopter obrnil. Ko je veter potegnil čez greben, smo se komaj obdržali na poti.
Na vrhu zagledamo skupino ljudi in premraženo poškodovanko. Hitro smo ji nudili prvo pomoč in jo ogreli z bivak vrečo in folijami. Pripravili smo nosila in naredili načrt za sestop. Odločili smo se, da se ne bomo vračali na planino Preval, ampak bomo po Smokuškem plazu s štafetnim spustom poškodovanko spustili v Zelenico.
Razdelili smo si naloge in se lotili dela. Reševalci na nosila, dva na prvo sidrišče, dva naj pripravita drugo sidrišče sto metrov nižje. Eden naj pregleda pot našega spusta, dva pa naj pomagata pri sestopu dvema prijateljema poškodovanke, ki nista bila vešča gibanja po zahtevnem terenu. Delo je potekalo utečeno in iz sidrišča v sidrišče so prepenjanja tekla hitreje in bolj gladko. Ves čas nas je veter opozarjal, da na gori nismo sami. Po nekaj sto višinskih metrih smo se iz strmega in zasneženega pobočja prebili do melišča. Sneli smo dereze in nadaljevali s spustom. Takrat smo bili na gori, v mrazu, že dobrih pet ur in delo je bilo fizično zelo naporno. Menjave na nosilih so postajale hitrejše, saj se tam človek najbolj utrudi. Po skoraj šestih urah smo končno prispeli do našega terenskega vozila. Poškodovanko smo naložili v avto, nas pa je čakala še hoja v dolino.
Okoli devete ure zvečer smo poškodovanko predali reševalcem z reševalnim vozilom, mi pa smo se odpeljali nazaj v dolino Drage po naše avtomobile, naredili analizo in se končno odpravili domov. Ura je bila deset zvečer, ko so nas doma že objemali naši bližnji, mi pa smo popadali v postelje in se predali zasluženemu počitku.
Še enkrat se je izkazalo, kako se lahko življenjsko nenevarana poškodba visoko v gorah izkaže za resen problem. Kljub težkim razmeram in zelo nizkim temperaturam se je na srečo vse izšlo bolje, kot smo si upali želeti.
Ob tem zapisu zopet opozarjamo obiskovalce naših gora na primerno opremo in na to, da naj s sabo vedno vzamejo več kot mislijo, da bodo potrebovali. Dnevi so še vedno kratki in vreme se v gorah hitro spreminja. Ne pozabite na čelne svetilke in na dodatna oblačila.
Pa varen korak vam želimo!
Zapisal Sašo Dudič, reševalec GRS Radovljica