Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Enkrat ni nobenkrat

ČAO, 16.02.2020
Enkrat ni nobenkrat

sreda, 19. februar 2020, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 1393

Črnuški AO - Aljoša Hribar: Če se človek vsaj malo bolj resno ukvarja z alpinizmom, hitro ugotovi, da je to eno samo maltretiranje.

... In krona tega je zagotovo zimsko plezanje, dragulj v kroni pa seveda udrihanje po ledu. Kratki, mrzli dnevi, cel nabor objektivnih nevarnosti, padajoč led, leden dež iz napol zmrznjenih sveč, nohtanje v roke in noge. Šutanje v mokre roke, obute v nepremočljive rokavice … res prava prireditev. Pa vendar ga imamo radi. Jaz tako zelo, da se včasih prej odločim zanj kot pa za uživaško vijuganje po tako opevanem pršiču. Ali meni najljubšem firnu. Da kolesa sploh ne omenjam!

Z Jako se že kar nekaj časa pozimi za kak teden naveževa v ta namen. On kot vodnik in nadučitelj, jaz pa kot večni butelj, ki v svoji nesposobnosti vodenje še vedno potrebujem. Letos sva imela v planu Crack baby, več kot 300 metrov visok ledeni kolos, poln enih 6k. V ta namen rezerviran elitni termin pa na žalost pokvari vihar Ciara, ki takrat temeljito pojaha sever Alp. Kam zdej? Najprej Vodniška modrost predlaga Norveški otok Senja, kjer svoja vedno ostra orodja vihtijo največji svedri. Ker je to daleč, pa še malo so me skrhala leta, tolk časa klikam, da se me meteoblue usmili in pokaže lepo vreme v Dolomitih. Prodam foro Jaku in že se peljeva proti osrčju enega verjetno najlepših pogorij.

Zjutraj pakirava ruzak na vhodu v dolino Vallunga, kjer po seveda dolgem dostopu zagledava cilj prvega dne, smer Once in a life time. Dve sezoni nazaj so jo v ne najboljših pogojih zlezli 3je jodlarji in jo ocenili nič manj kot WI6+, M8, 165 m. Hvala bogu je letos boljša in francoski stručko pravi, da je samo TD+, III, P3, 5+ …
Dan je oblačen, kar je super, ker slap zgoraj ujame sonce. To zbirki mojih strahov doda še možnost, da bova skupaj z zadnjo svečo letela v Dolgo dolino. Nadučitelj zakoplje v prvi cug, kombinacijo dveh strmih, na prehodu v drugo previsnih sveč. Vešče jih naluknja do vrha, kamor čist našraufan prisopem tudi jaz. Tazga leda jaz nikoli ne bom plezal v vodstvu, zato nadaljuje in po dveh pikco lažjih cugih stojiva pod vršno svečo. Začne se z miksom gladke plate pa navpičnega leda, kar je super za moje kratke noge. Po ene treh krčih v desnem kolku in parih upizdumater sem na vrhu veličastne smeri tudi jaz. Abzajl, pa pomislek, da bi francoz komot reku, da je tole pač poštena 6ka …

Vis-a-vis stoji Jumbo jet, pod katerim sva naslednje jutro. V družbi ENSA študentov in nezaslišano počasne laške naveze. Fak, takim, ki nekajkrat presegajo časovnico, bi jo bilo treba pošteno podkurit. Vedno in povsod! Zlezeva, končno, mal lažji od včerajšnjega.

Naslednji cilj je smer Hrushka, ki jo je poleti 1933 zlezu g. Hrushka, farmacevt iz Brunecka. Zimsko ponovitev je dobila 2015. 500 m, WI5, M4, V-. Severna stena Mur de Pisciadu.
Prvi dan je preveč polna počasnih navez, ki pol itak niso zlezle do vrha … Zato besna pretepeva en blažji slapič v dolini. Pol pa ni več heca. Navsezgodaj v soju čelk brziva tja, da bova ja prva. In tudi sva, prva pa edina ta dan … Tokrat začnem jaz, prvih par cugov je ful lepo, en tak led v kaminih, pa kak hud miks vmes. Pol pa dereze dol, en fukjen kamin, pa zamudne brezrokavične plate do vršnega snega. V 6ih urah sva čez. Kar kul!

Plan je bil plezat do sobote, ampak se moje telo upre. Zapusti me zdravje, glas odide prvi. In za njim se odpeljeva še midva. Nadučitelj na počitnice, jaz na govejo župo. Zdej se bom pa mal hvalil. Ugotavljam, da sem še kar faca za svoja leta. Da vse to zlezem. Da se mi še da. Pa da si pol kar nekaj tega tudi zapomnim ...

eXTReMe Tracker