Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinski vestnik - februar 2020

 2.2020
Kazalo objav v vseh letnikih PV

Iskanje po vsebinah PV    

Viharnik, ki še vedno stoji - tako
kot Planinski vestnik
Foto: Oton Naglost 

 

 

ponedeljek, 17. februar 2020, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 715

125-letnica Planinskega vestnika / Grega Lačen (1976-2020) / Intervju z Lidijo Honzak / Spomin na himalajsko odpravo leta 1968 / Doživetja z gora ...

UVODNIK
Ob častitljivem jubileju. Vladimir Habjan

125 LET PLANINSKEGA VESTNIKA
Pot, dolga stoletje in četrt. Dušan Škodič

GREGA LAČEN (1976-2020). Gajsten Črnjan. Marta Krejan Čokl
Sonce s Pece. Marijan Lačen
Prijatelj za vedno. Andrej Gradišnik
Od Himalaje do tišine. Tadej Golob
Greganu. Tomaž Jakofčič
Čez goro k Očetu. Jurij Gorjanc

DOŽIVETJA V GORAH
Kaj sem jedel na turah. Franci Vrankar

INTERVJU
Lidija Honzak. Damjan Slabe

Z NAMI NA POT
Dolgo, naporno in samotno. Mitja Peternel

ZGODOVINA
Pri nas spoštovan, pri ÖAV ne. Martin Fürnkranz

TERENSKI INTERVJU
Neža Erznožnik. Andreja Erdlen

BOSANSKO-HERCEGOVSKE PLANINE
Trije dnevi po Bjelašnici in Igmanu. Drago Lipič

KJE JE TISTA ODPRAVA ...
Pozni spomin na JAHO 68. Kazimir Drašlar - Mikec

PLANINČKOV KOTIČEK
Živalska (ne)sreča na Veliki planini. Kristina Menih

SPOMINI
Strmine življenja. Magda Šalamon

MINIATURA
Prikazen iz pravljice. Marko Tonkli

HIMALAJSKI TREKING
Nepal te začara! Mihaela Rus

PLANINSKA ORGANIZACIJA
Tone Škarja - častni član PZS. Zdenka Mihelič

NARAVA
Spomin iz otroštva. Ivan Premrl

NOVICE IZ VERTIKALE
PISMA BRALCEV
PLANINSKA ORGANIZACIJA
FILM
V SPOMIN 


Uvodnik: Ob častitljivem jubileju

Ko je pred 125 leti prvi urednik Planinskega vestnika Anton Mikuš pripravljal prvo številko glasila Slovenskega planinskega društva, ki je izšla en mesec pozneje, kot so načrtovali, si gotovo ni predstavljal, da bo to skromno glasilo, ki mu danes tudi zaradi bleščeče zunanje podobe rečemo revija, preživelo toliko let. Celih 125. Po podatkih, ki jih imamo iz Narodne in univerzitetne knjižnice, to pomeni, da je Planinski vestnik najstarejša slovenska revija, ki še izhaja. Pred njim je izhajalo nekaj teoloških tiskov (Lipica, Koledar Družbe sv. Mohorja in Cerkveni glasbenik), vendar se je njihovo izhajanje občasno prekinilo tudi za več desetletij.
V kakšnih časih je deloval urednik Anton Mikuš in kako je pripravil prvo številko? Ceste so bile lahko zaradi snega neprevozne, priprava na tisk in tisk s svinčenimi črkami zelo zamudna in zapletena, tudi risanje okrasnih vinjet in umetelnih verzalk, s katerimi so polepšali skromno grafično podobo, je zahtevalo dodatna čas in trud. Tisk fotografij je bil zelo drag, v celem prvem letniku so bile objavljene samo štiri. Vsekakor lahko zgolj ugibam, kako je potekal celoten proces priprave in izdaje Mikuševe številke, čeprav je bila po obsegu s šestnajstimi stranmi prav skromna, zagotovo pa mu kot uredniku ni bilo lahko. Članke je prejemal po navadni pošti ter jih prepisoval in sproti popravljal na roke, kar pa je, kot sem se lahko prepričal tudi sam, potekalo še do novega tisočletja (!). In skoraj bi pozabil omeniti pripravo vsebine.
Nedvomno ima vsak od sedmih urednikov pred menoj zasluge za to, da je Planinski vestnik uspešno preživel toliko časa, in to ne glede na leta urednikovanja, kajti s tem je vzdrževal kontinuiteto. Gotovo so se vsi trudili po najboljših močeh, saj Vestnik ni izhajal le v času prve svetovne vojne - tik po njej je izšla prehodna številka, med drugo vojno pa so bile izdaje skromnejše, a so vseeno bile. Ovir na poti izhajanja revije nikoli ni manjkalo, spomnimo se na vrsto kriz, od šestojanuarske diktature, prevzema Skale v vodstvu SPD in množice finančnih težav po drugi vojni, da ne naštevam vseh podrobnosti. Danes uredniško delujemo na popolnoma drugačnih obratih kot nekdaj. Resda moramo tu pa tam kakšen arhivski članek tudi prepisati, a to je res redko, sicer pa vse poteka po elektronski pošti, od pošiljanja gradiva do dogovarjanja z avtorji, uredniki in drugimi sodelujočimi, kar pomeni, da se ni treba za vsak pogovor srečati ali čakati na pismo v nabiralniku. Tudi fotografije, ki zasedajo veliko prostora na diskih, danes pridejo k nam v nekaj sekundah ali minutah, kar je res zanemarljivo.
Če sem moral pred kakšnim letom še osebno hoditi v tiskarno pregledovat ozalid, to je zadnji odtis besedila pred tiskom, mi danes ni treba več, saj je tiskarna proces tako poenostavila, da vse poteka digitalno. Vsako stran, ki gre v tisk, potrdim, popravke označim in vse gre zelo preprosto.
Če sta torej potek priprave in izida Vestnika tako različna, pa je ostalo nekaj enako kot pred 125 leti. Zavedanje, da imamo naše gore, na katere smo ponosni. Gore so nas združevale v preteklosti, nas združujejo danes in upam, da nas bodo tudi v prihodnje. Na to smo lahko Slovenci ponosni in pri tem nam je zagotovo pomagala tudi ta revija. Če pomislimo, s kakšno srčnostjo so se naši predniki dobesedno 'bojevali' za gore, za njihova slovenska imena in pozneje za prvenstvene plezalne smeri - jim tega ne smemo nikoli pozabiti.
V uredništvu se vseh teh dejstev zavedamo. Hvaležni in ponosni smo, ker imamo možnost, da sodelujemo pri delu in s tem malce prispevamo tudi k skupni, slovenski stvari. Vesel sem, da lahko urejam najstarejšo revijo in imam podporo pri svojem delu, Vestniku pa želim, da bi nekoč z našimi nasledniki dočakal tudi praznovanje 200-letnice!

Vladimir Habjan

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker