Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Roman Krajnik:

SiolNET, 15.02.2020 04.00
Roman Krajnik: Ne potrebujeva besed, jasno je, zakaj trenirava #intervju

 

ponedeljek, 17. februar 2020, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 563

SiolNET - Alenka Teran Košir: ... Ne potrebujeva besed, jasno je, zakaj trenirava

Dobrih pet mesecev pred olimpijskimi igrami v Tokiu, kjer bo plezanje dočakalo težko pričakovano olimpijsko premiero, smo se pogovarjali z Romanom Krajnikom, novim trenerjem serijske zmagovalke in večkratne svetovne prvakinje Janje Garnbret. Olimpijske želje so kristalno jasne, čeprav o njih ne govorita. "V resnici nikoli nisva izjavila, da hočeva zlato medaljo, to pa zato, ker oba veva, da je to tisto, kar želiva. Ne potrebujeva besed, jasno je, zakaj trenirava," pravi Krajnik, ki je z Garnbretovo trenutno v Tokiu, prav na olimpijskem prizorišču.
Pogovarjali smo se tudi o koronavirusu in posebnih treningih v mestu, ki ga zadnje dve leti zaznamuje Luka Dončić.

Danes 42-letni Škofjeločan Roman Krajnik je svojo trenersko pot začel leta 1996, ko je začel trenirati skupino prijateljev. Dve leti pozneje je prevzel skupino otrok, v kateri sta bili tudi sestri Vidmar. Maja, danes poročena Štremfelj, je večkratna zmagovalka svetovnega pokala in trenerka, njena sestra Katja pa priznana postavljavka smeri in prav tako trenerka.

Krajnik je bil tudi trener Mine Markovič, vrhunske plezalke, ki je dolga leta krojila vrh športnega plezanja. Sodeluje tudi z Domnom Škoficem, zmagovalcem skupnega seštevka v težavnosti leta 2016, Gregorjem Vezonikom, 3. v balvanih na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku leta 2018, pa Gregorjem Selakom, 3. na zadnjem paraplezalnem svetovnem prvenstvu, in s številnimi drugimi.

Bil je trener slovenske mladinske reprezentance in selektor članske. Dve leti je vodil tudi avstrijsko reprezentanco, ki je v njegovem obdobju osvojila tri naslove svetovnega prvaka, sodeloval pa je tudi s kitajskimi plezalci. Od konca lanskega leta je trener najboljše športne plezalke zadnjega obdobja Janje Garnbret, ki jo julija v Tokiu čaka preizkus kariere: olimpijski nastop.

Od konca leta 2019 ste trener ene od najboljših športnih plezalk na svetu Janje Garnbret. Ste čutili kaj strahospoštovanja ali "rešpekta", po domače, pred treniranjem serijske zmagovalke v svetovnem pokalu, večkratne svetovne prvakinje ...?
Da, in to sem ji večkrat povedal, pa mi ni verjela (smeh, op. p.).
Z Janjo sva se izjemno hitro ujela. Je namreč tiste vrste tekmovalka, ki si jo želi vsak trener. Posluša, se hitro uči, pravzaprav neverjetno hitro … Tudi zaupanje je bilo takojšnje.
Pravi užitek jo je trenirati, saj je na treningih prisotnega ogromno smeha, pa tudi če ji kaj rečem, ne zameri. To je najpomembnejše. Kdor je dovolj inteligenten, bo vedel, zakaj se trener jezi in povzdiguje glas. Ne bo gojil osebne zamere.

Na neki način je to tudi znak športnikove zrelosti.
Da, bistvo je v tem, da se športnik zaveda, zakaj trener povzdigne glas. Tekmovalec se v tistem trenutku zave, da je storil nekaj narobe, in premisli, kako bi lahko storil bolje. Kdor me pozna, ve, da nisem glasen brez razloga.

Kakšen cilj sta si z Janjo zastavila? Sta ubesedila, da si želita zlate olimpijske medalje?
Zagotovo so glavni cilj te sezone olimpijske igre. Bilo bi neumno, če o tem ne bi razmišljala. V resnici pa nisva nikoli izjavila, da hočeva zlato medaljo, to pa zato, ker oba veva, da je to tisto, kar želiva. Ne potrebujeva besed, jasno je, zakaj trenirava ...
Vsa sezona, ki jo načrtujeva, bo posvečena pripravi na olimpijske igre. Janja ima v načrtu le nekaj tekem: tri tekme v balvanih in dve v težavnosti. Tekmovala bo izključno na tekmah v Evropi, ne želi si namreč potovati kam dlje, tudi zaradi urnika, saj so tekme razporejene po vsem svetu.
Sezono bo aprila začela v švicarskem Meiringenu, maja bo nastopila na balvanski tekmi v Münchnu, konec junija sledi tekma v Innsbrucku, kjer bo konec balvanske sezone in začetek sezone v težavnosti.
Sledi tekma v Villarsu v začetku julija, potem pa bova počasi že odpotovala v Tokio. V načrtu imava, da tja odideva že prej, da se Janja lahko popolnoma privadi na tamkajšnje pogoje.

Z Janjo sta trenutno na pripravah v Tokiu, obiskala sta tudi prizorišče prihodnjih olimpijskih iger. Kako se tam občuti strah zaradi koronavirusa?
Pravzaprav se čisto nič ne občuti niti opazi, razen morda tega, da malo več ljudi nosi zaščitno masko, kar pa je na Japonskem že tako ali tako nekaj precej običajnega, še posebej v obdobju gripe. Sama mask še nisva kupila in jih po moje tudi ne bova.

Kakšne pogoje julija pričakujete v Tokiu? Maratonsko preizkušnjo so zaradi predvidenih visokih temperatur iz Tokia že prestavili v Saporo.
Vem, da bo julija tam zelo vroče. Olimpijska tekma bo na prostem in bo posebna iz več vidikov.
Oba tekmovalna dneva bosta na sporedu ob 18. uri, ko bodo vremenski pogoji najslabši. To sem preverjal že lani. Še posebej je neznosno takrat, ko je vreme malo oblačno in imaš občutek, kot bi te nekdo tiščal ob tla.
Ravno zato želim, da sva na Japonskem dovolj zgodaj, da se Janja pripravi. Sicer pa verjamem, da bo povsem pripravljena. Glede tega me ne skrbi, bolj problematične so lahko le zunanje okoliščine.

Plezanje bo v Tokiu prvič del olimpijskega sporeda. Kako ste se sprijaznili s konceptom olimpijske discipline v plezanju, kombinacije, ki združuje nezdružljivo: balvane in težavnost s hitrostnim plezanjem?
Po eni strani komaj čakam, da se olimpijske igre končajo in s tem kombinacija, kar mislim, da pove dovolj. Po drugi strani pa sem se s tem sprijaznil in bom poskušal za to storiti kar največ.
Brezpredmetno se je jeziti. Bolj me moti to, da se zelo verjetno lahko zgodi, da bo postavljanje smeri na olimpijskih igrah prelahko, saj so bili postavljavci lani ošteti, da so bile smeri pretežke in jih hitrostni plezalci niso zmogli … Res je videti smešno, ko hitrostni plezalci, ki se jim uspe uvrstiti v finale kombinacije, smeri v balvanih ali težavnosti ne znajo niti začeti, saj je zanje to prezahtevno, a taka je realnost v kakovosti.
Bojim se, da bo olimpijska tekma, če bo tako, da bodo torej smeri v balvanih in težavnosti prelahke, popolna loterija in bo veliko odvisno že od hitrosti, torej prve discipline v olimpijski kombinaciji.
To je tudi razlog, da sva z Janjo začela intenzivno piliti hitrostno plezanje. Trenutno se posvečava določenim segmentom v steni. Zadnjič je z napakami steno za hitrost že preplezala v času pod devetimi sekundami, kar je odlično. Njen rekord sicer znaša 9,1.
Najin načrt je Janjin čas spraviti pod osem sekund in pol … S tem časom bo zelo konkurenčna.

Konec lanskega leta sta trenirala v plezalnem centru v Dallasu. Pilila sta prav hitrost. Zakaj sta izbrala ravno mesto Luke Dončića?
Ker imam v Dallasu kolega, trenerja Kyla Clinkscalesa, s katerim že pet let sodelujem in mu občasno pomagam pri treningih. Medtem ko večina trenerjev hitrosti gleda predvsem na hitrost, on na stvari gleda drugače, pozoren je na tekmovalca. Prizadeva si za to, da najde najboljšo varianto, torej način, na katerega bo preplezal steno, za posameznega plezalca. Niso vsi enaki.
Mislim, da sva v prvih dveh dneh pridobila ogromno informacij in samozavesti, da je mogoče uspeti tudi v hitrosti. V desetih dneh sva opravila šest treningov v "speedu" in naredila res velik korak naprej. Na tem temelju zdaj gradiva.

V plezanju ste kot trener prisotni že več kot 20 let. Trenirali ste večino vrhunskih slovenskih plezalcev, tudi Majo Vidmar in Mino Markovič. Zaradi dejstva, da je plezanju končno uspelo prodreti na olimpijske igre, je panogi posvečeno precej več pozornosti in financ kot prej. Kako vi občutite to razliko?
Kot dan in noč. Če samo pomislim na obdobje, v katerem sta bili Maja Vidmar in Mina Markovič na vrhuncu in ni bilo ničesar. Nobene pozornosti, intervjuji so bili redki, kaj šele prispevki na televiziji. Zdaj je povabil toliko, da se jih je treba braniti.

Ali je Janja že našla menedžerja, ki bi ji pomagal ravno pri tem?
Smo še v fazi dogovarjanja. Janji sem takoj, ko sva začela sodelovati, svetoval, da je to nekaj, kar je treba urediti. Žalostno je, da do zdaj ni imela takšne pomoči.
Po novem bo imela menedžerja v Innsbrucku in še nekoga, ki bo za medije in razna usklajevanja skrbel v Sloveniji. Tako se bo lahko povsem posvetila svojemu primarnemu delu, torej plezanju.
V nekem obdobju je bila tako obremenjena, vsi so jo hoteli imeti na vseh straneh, da tako preprosto ni več šlo naprej.

Se vama je v času bivanja v Dallasu uspelo srečati z Luko Dončićem? Je poklical in vaju povabil na kavo?
Ne, bila sva kar malo užaljena (smeh, op. p.). Janji sem že na prireditvi Športnik leta predlagal, naj Lukovo mamo pocuka za rokav in ji pove, da prihajava v Dallas. Ker je mama prireditev zelo hitro zapustila, je priložnost splavala po vodi.
Nato sem ji predlagal, naj Luki pošlje sporočilo na Instagramu, tako ali tako sva imela v načrtu, da si ogledava eno od tekem Dallasa.
No, Luka ji ni odgovoril in priznam, da sem bil kar razočaran. Tudi na tekmo potem nisva šla – 26. decembra, ko je Dallas igral s San Antoniem, so bile cene kart preveč zasoljene. Vstopnice za sedeže na najslabših mestih, ki običajno stanejo okrog 15 dolarjev, so bile takrat v prodaji po 170 dolarjev. Preveč!

Ste se lahko na lastne oči prepričali, kakšna zvezda je Dončić? Da ni samo ime, ki ga v Sloveniji kujemo v zvezde?
Da. Prejšnja leta tam skoraj nihče ni poznal Slovenije, zdaj jo pozna vsak. Že voznik na Uberju je takoj ob omembi, da prihajava iz Slovenije, navdušeno spraševal po Luki Dončiću.

V Sloveniji ne sodelujete samo z Janjo, ampak tudi s številnimi drugimi vrhunskimi plezalci, od Domna Škofica, Gregorja Selaka do Gregorja Vezonika, če jih naštejem samo nekaj. Ste morali po vrnitvi iz Avstrije, kjer ste dve sezoni opravljali vlogo glavnega trenerja avstrijske reprezentance v športnem plezanju, v Sloveniji na novo postaviti temelje ali pa so vas plezalci kar sami klicali, jim pomagate pri pripravi?
Pravzaprav so kar oni poklicali mene. Najprej so preverjali, ali bom v Sloveniji ostal ali pa je to zgolj začasna postaja.
S fanti pa sem tako ali tako sodeloval tudi v času vodenja avstrijske reprezentance.

Z Avstrijci ste preživeli dve sezoni. Delali ste z največjimi tekmeci slovenskih plezalcev. Kako koristna je bila ta izkušnja?
V Avstrijo sem odšel z mislijo na projekt olimpijske igre 2020. Najprej smo podpisali pogodbo za eno leto, da bi se tudi sam najprej prepričal, ali mi delo tam ustreza …
Povedati moram, da smo se res dolgo lovili in da sem bil v času, ko so me vabili v svoje vrste, že dogovorjen za sodelovanje z nekaj slovenskimi plezalci.
Jasno sem jim povedal, da ne nameravam prekinjati sodelovanja z Domnom ali Gregorjem, pa še nekaj tekmovalcev sem takrat treniral, zato sem se dogovoril, da sem imel prvo leto v pogodbi klavzulo, da lahko še vedno treniram nekaj tujih tekmovalcev. No, lani to ni bilo več mogoče, saj sem moral podpisati, da s tujci v času vodenja avstrijske reprezentance ne bom sodeloval.

Ste kaj oklevali, ko je prišla ponudba iz Avstrije? V bistvu je šlo za "snubljenje" neposrednih tekmecev.
Da, res je. Ko sem ponudbo dobil, sem jo takoj zavrnil, češ, da ni "šans", a sem pozneje, ko so me vztrajno vabili, vendarle privolil v sestanek. Želel sem se prepričati, ali si res želijo prav mene ali pa sem le eno od imen, s katerimi se pogajajo.
Že na poti na sestanek v Innsbruck sem bil sveto prepričan, da z Avstrijci ne bom sodeloval. Še pol leta pred tem, ko me je nekdo spraševal, ali bi delal v Avstriji, sem dejal, da če kje, ne bi nikoli delal v Avstriji, saj smo bili od nekdaj rivali. Tako v času sodelovanja z Majo Vidmar in Mino Marković kot tudi že prej … Vedno je bila tam neka Avstrijka, ki jo je bilo treba premagati (smeh, op. p.).
No, po tistem prvem sestanku sem se še več kot mesec dni pogajal …

Kaj je pretehtalo, da ste sprejeli povabilo?
Izključno izziv. Edini cilj, ki so si ga v letu 2018 zadali, je bil uspeh na domačem svetovnem prvenstvu v Innsbrucku. Že na sestanku so mi dali vedeti, da je edina stvar, ki jih zanima, svetovno prvenstvo.
To me je podžgalo, priznam. To je izziv, v katerega sem potem vložil 600 odstotkov sebe in vsega preostalega, nazadnje pa ga z ekipo tudi uresničil.

Avstrijski plezalec Jakob Schubert je postal dvakratni svetovni prvak (težavnost in kombinacija), Jessica Pilz pa je slavila v težavnosti, lani sta si oba zagotovila tudi nastop na olimpijskih igrah.
Da, zgodba je bila popolna.

Trener ste že polovico življenja, od leta 1996. Kako ste sploh začeli trenersko pot?
Najprej sem treniral svoje kolege ter še eno tekmovalko, dve leti pozneje pa sem začel zares. Začel sem s skupino otrok, v kateri so bili tudi sestri Maja in Katja Vidmar ter danes paraplezalec Gregor Selak.

Kateri od tekmovalcev je največ naredil za vaš pedigre? S kom ste najbolj zrasli kot trener?
Z vsakim po malo, težko bi se odločil. Največ sem se seveda naučil z Majo Vidmar, saj sva sodelovala že od samega začetka pa do največjih uspehov. Mina je prišla nekoliko pozneje. Pa fantje seveda, vsak je poglavje zase.
Ogromno sem se naučil tudi v Avstriji v zadnjih dveh letih. Tamkajšnji sistem je drugačen, mentaliteta prav tako. Če bi v Avstriji delal tako kot pri nas, s takim, bom rekel, malce strogim pristopom, tam ne bi preživel niti 14 dni.

Zakaj ne?
Ker so bolj občutljivi. Po moje bi me takoj poslali domov. Moral sem se spremeniti. Kako, bom najbolje opisal z naslednjim primerom: postavljavka smeri Katja Vidmar, ki je v Innsbrucku pogosto postavljala smeri, me je po enem od treningov vprašala, kaj je z mano, češ, pa saj to nisi ti.
Odgovoril sem ji, da se tega zavedam, ampak da tam preprosto ne morem delati tako kot v Sloveniji.
Ogromno se naučil, tudi tega, kako lahko tudi z bolj umirjenim pristopom kaj dosežem.

Če ste v Avstriji morali zadrževati svojo bolj eksplozivno naravo, ste se v Sloveniji lahko bolj razživeli?
O ja, uživam v tem (smeh, op. p), je pa bistveno, da najdeš pravo mero.

Kaj je v Avstriji takega, da bi lahko prenesli v slovenski prostor?
Recimo organizacijo zveze za športno plezanje, ki je na tako visoki ravni, da je v Sloveniji ne bomo dosegli še nadaljnjih 15 let. S tem mislim na to, da je tam vse organizirano tako, da je trener res lahko samo trener.

Da torej ne skrbi za račune, rezervacije hotelov, letalskih vozovnic in podobno, tako kot morajo to početi trenerji v Sloveniji?
Da, tako je, prav to sem imel v mislih. V Avstriji sem na začetku dejal, da vse to lahko uredim sam, saj sem tega vajen, a so me hitro ustavili, češ, da ni treba, saj so za to zadolženi drugi.
Avstrijski plezalci imajo na voljo plezalni center, kjer je vse na enem mestu, zraven je tudi pisarna, če je treba kaj urediti. S tega vidika je zelo dobro poskrbljeno, kaj takega pri nas še dolgo ne bomo imeli.
A po drugi strani se mi zdi, da mi vsega tega niti ne potrebujemo, saj smo vzgojeni drugače, ker smo navajeni drugače in potrebujemo samo to, kar imamo.
Poleg tega se mi zdi, da so avstrijski plezalci nekoliko razvajeni. Vse, kar imajo, se jim zdi samoumevno. Že tega, da imajo enega od najboljših, če ne kar najboljši center na svetu, se ne zavedajo.
Spomnim se svojega prvega intervjuja v Avstriji, kjer me je novinar vprašal, kaj manjka avstrijskim plezalcem, in sem odgovoril, da to, da ne znajo trdo delati. Joj, kakšen halo je bil iz tega!
Naslov članka je seveda bil, da sem izjavil, da so Avstrijci leni. Na ta račun sem jih še dolgo poslušal, a stojim za tem.
Pri nas smo vajeni delati v luknjah … Razlika je gromozanska.
V Innsbrucku pa imajo infrastrukturo, o kateri sem sanjal vse življenje. Ni pa to to, kar v resnici potrebuješ.
Delo v Avstriji je bilo zame popolna izkušnja, ki mi je dala vedeti, da ne potrebuješ vsega, če tega ne znaš uporabljati. To, kar imamo zdaj na Verdu, je super. Uredili smo si sobo za trening in z njo sem zelo zadovoljen.

Ste zagovornik sistematičnega dela? Imate vse zapisano?
Da, brez sistematičnega dela ni napredka.

Verjetno zelo podrobno spremljate dogajanje v slovenskem športnem plezanju. Je v ozadju še veliko plezalnega talenta?
Da, spremljam in mislim, da je zaledja še veliko. Je pa odvisno od tega, kako se bo delalo s temi mladimi. Danes bi vsi imeli svetovne prvake že pri 16 letih, a tako pač ne gre.
Sam sem med tistimi, ki še vedno raje vidijo, da je tekmovalec na vrhuncu pri 20 letih kot pa prezgodaj. Primeri iz preteklosti nas učijo, da je nekaterim uspevalo pri 16 letih, pri 20 letih, ko bi morali šele zoreti, pa so končali kariero.

Tudi Janja je z 20 leti že ena od najstarejših v finalu
To je res in to me skrbi. Vsesplošen trend v športnem plezanju je pomlajevanje. O tem smo lani imeli mnogo debat. Nekatera dekleta iz Azije so premlada in preveč drobna.
Če bodo na Mednarodni zvezi za športno plezanje (IFSC) to dovoljevali, bodo storili hudo napako. Če bodo ta trend spodbujali, bodo uničili otroke. Lani je ena od tekmovalk imela le 31 kilogramov, kar ni dobro in ni dobro za prihodnost športa. Ne smemo dovoljevati, da bi vsi težili k hujšanju.

Oznake: PLE, USP
eXTReMe Tracker