Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zakleta odprava:

Slovenske novice, 09.02.2020 11.20
BELA GORA Zakleta odprava: umrl že šesti alpinist
Člani odprave Daulagiri 1998:
zgoraj (od leve) Dušan Polenik, Grega Lačen, Tomaž Jakofčič, Peter Mežnar, Rafko Vodišek; spodaj Tadej Golob, Blaž Stres, Andrej Markovič, Miha Marenče, Gregor Kresal, Janko Meglič, Tone Škarja, Viki Grošelj in Damjan Meško.
Na sliki ni Dava Karničarja, ki je zaradi bolezni predčasno zapustil odpravo.
Bela gora je od vseh himalajskih najbolj slovenska. FOTO: Viki Grošelj
Člani odprave na srečanju leta 2018: zgoraj (od leve) Tomaž Jakofčič, Viki Grošelj, Rafko Vodišek, Tadej Golob, Grega Lačen in Blaž Stres; spodaj Gregor Kresal, Miha Marenče in Tone Škarja
torek, 11. februar 2020, ob 05:28, Uredništvo G-L, ogledov: 1243

Slovenske novice - Tina Horvat:  ... umrl že šesti alpinist

Po smrti Grega Lačna na Jezerskem živih le še devet članov odprave mladih upov.

Tragedija 43-letnega Korošca Grega Lačna, ki se je v petek smrtno ponesrečil pri sestopu z Mlinarskega sedla na Jezersko, je močno pretresla javnost. Mnogi težko razumejo, da vrhunskega alpinista, ki je slovel kot izjemno dobro pripravljen in preudaren in je leta 2000 stal na strehi sveta in preplezal mnoge najtežje smeri na svetu, ni več.

Sedem na vrhu
Odprava Daulagiri 1998 je bila zelo uspešna, saj je vrh osvojilo kar sedem alpinistov: Gregor Lačen, Miha Marenče, Tomaž Jakofčič, Peter Mežnar, Tadej Golob, Janko Meglič in Dušan Polenik.

Po tragediji na Jezerskem je med alpinisti velika praznina, še zlasti med devetimi še živimi člani naše himalajske odprave Daulagiri 1998. Grega Lačen je namreč že njen šesti član, ki je umrl. Pred njim so se smrtno ponesrečili Dušan Polenik, Andrej Markovič, Janko Meglič, Peter Mežnar in nazadnje Davo Karničar, ki je odpravo Daulagiri predčasno zapustil zaradi zdravstvenih težav. Usoda je hotela, da je Grega umrl prav na dan, ko so se v okviru koroškega festivala v Mežici spominjali Dava.

»Gregova nesreča sicer nima nobene povezave z Daulagirijem, nasprotno, to je bila perfektna odprava in v njej so bili sami najbolj vrhunski in najbolj perspektivni fantje tistega časa. A tudi če pogledamo druge odprave, jih že veliko manjka. Žal je to vrhunski alpinizem, ki je sam po sebi nevaren. Trenutek neprevidnosti, in že te ni več. Poglejte, kje in kako se ponesreči največ vrhunskih alpinistov, rekel bi, da pri sestopu ali v domačih gorah, ko so glavne težave že za njimi in nevarnost ni več tako huda. Morda ne bi bilo odveč opozorilo, da bi tudi alpinisti pri sestopanju za po njih lažjem terenu lahko bolj uporabljali varovala. Pozimi namreč planinske poti postanejo zelo nevarne, in če so opremljene z jeklenicami, ne vidim razloga, da se na njih ne bi zavarovali z gurtno ali se na najtežjih predelih celo navezali,« pove vodja odprave Daulagiri 1998 Tone Škarja.

Tudi član odprave Viki Grošelj je močno potrt zaradi izgube prijatelja, a je prepričan, da se odprave ne da povezovati z žalostno usodo udeležencev. »Morda je Daulagiri zdaj res videti kot zakleta gora, a je daleč od tega. To je bila odprava mladih upov slovenskega alpinizma, ki so potem to znanje, ki so ga dobili na tej odpravi, zelo dobro uporabili. Ne, nikakor ne bi mogel reči, da je bila ta odprava rojena pod nesrečno zvezdo. To je ta tragika vrhunskega alpinizma! Glavni razlog za tako številne nesreče je v tem, da so bili to vrhunski alpinisti, ki so se lotevali najtežjih vzponov in so to svojo vrhunskost vlekli zelo dolgo. Dlje ko si v vrhunskem alpinizmu, večja je verjetnost, da se ti kaj zgodi. Gregova nesreča je bila žal klasična nesreča alpinista, ki je preplezal zelo težko smer, potem pa se je ponesrečil pri sestopu,« pripoveduje alpinist, ki je osvojil 10 osemtisočakov ​od 14 in se je kot prvi Slovenec povzpel na vse najvišje vrhove celin.

Šest ponesrečenih
• Dušan Polenik, AO Rašica, umrl leta 1998 pri padcu s poledenelega slapu v Tamarju
• Andrej Markovič, AO Novo mesto, umrl leta 2000 pri spuščanju po vrvi z gore Yongsong v Himalaji
• Janko Meglič, AO Tržič, umrl leta 2012 pri zdrsu v Kramarjevi smeri v Storžiču
• Peter Mežnar, AO Kamnik, izginil leta 2014 v gorovju Shaksgam v kitajskem delu Himalaje
• Davo Karničar, AO Jezersko, smrtno se je ponesrečil leta 2019 pri sekanju dreves
• Grega Lačen, AK Črna na Koroškem, smrtno se je ponesrečil leta 2020 pri zimskem sestopu z Mlinarskega sedla

Med člani odprave je bil tudi trenutno najpopularnejši pisec kriminalk v Sloveniji Tadej Golob, prvi in edini slovenski novinar, ki je osvojil Everest. Bilo je leta 2000 v okviru odprave Ski Everest z Davom Karničarjem na čelu, Golob je na vrhu stal prav z Grego Lačnom in Matejem Flisom.

Mrtvi legendi

Sicer pa je 8167 metrov visok Daulagiri ali Bela gora, ki je sredi 19. stoletja nekaj časa veljal celo za najvišjo goro sveta, med vsemi himalajskimi vrhovi najbolj slovenski. Na njem so se dogajale prave drame, najbolj pa je zaznamoval tri naše legende alpinizma, Dinka Bertonclja, Staneta Belaka - Šraufa in Tomaža Humarja. Vsak od njih je bil v svojem obdobju v vrhu alpinizma, a vrh Daulagirija jim ni bil usojen.

Najprej je leta 1954 pri drugem poskusu osvajanja vrha v okviru argentinske vojaške odprave sodeloval argentinski Slovenec Dinko Bertoncelj, ki je prvi Slovenec v Himalaji. Zaradi silnega viharja so morali le tri ure pod vrhom odnehati, njihovo vračanje v dolino pa se je sprevrglo v dramatično bitko za preživetje, po kateri je vodja odprave zaradi omrzlin umrl.

Naslednji in največji junak Daulagirija je zagotovo legendarni alpinist Stane Belak - Šrauf, ki je imel Daulagiri za svojo goro, a je kljub štirim poskusom ni mogel osvojiti. Že ob prvem poskusu so kar devet dni plezali do višine 8000 metrov, nato pa so se zaradi viharja odločili za sestop in po šestih dneh ozebli in popolnoma izčrpani prišli v dolino. »Ta podvig še danes med alpinisti slovi kot prava epopeja drznosti, poguma, vizionarstva, neverjetne volje in smisla za preživetje,« je poskus označil Viki Grošelj.
Tretji junak, ki ga Bela gora ni hotela, je Tomaž Humar. Leta 1999 smo ob njegovem naskoku na Daulagiri prvič v zgodovini lahko vzpon gledali neposredno, po internetu. V njegovem resničnem šovu, kot so njegovo početje poimenovali nekateri, si je ob zobobolu kar sam s švicarskim nožem operiral zagnojeno dlesen.

To je bila perfektna odprava in v njej so bili sami najbolj vrhunski in najbolj perspektivni fantje tistega časa.

Tako kot pred njim Šrauf je tudi Humar sanjal o svojem Daulagiriju. A ko se je po nekaj letih čakanja na pravo priložnost za solo vzpon v alpskem slogu le znašel tik pod vrhom, se je moral tudi on zaradi slabega vremena obrniti. Kot je napisal v knjigi Ni nemogočih poti, je bila dilema, ali naj gre na vrh in umre ali naj sestopi in preživi, ena najtežjih v njegovem življenju.

Dva junaka Daulagirija sta nesrečno in mnogo prezgodaj sklenila svojo življenjsko pot. Staneta Belaka - Šraufa je decembra 1995 vzel plaz pod Malo Mojstrovko, Tomaž Humar pa se je novembra 2009 smrtno ponesrečil na odročni gori Langtang Lirung. Edini še živ od treh velikih junakov Daulagirija je 91-letni Dinko Bertoncelj, ki živi v Argentini.

Oznake: ALP, HIM, VTG
eXTReMe Tracker