Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na današnji dan

PD Onger Trzin, 17.02.2013
100-letnica rojstva prof. Tineta Orla (slavnostni govor)

nedelja, 9. februar 2020, ob 12:49, Urednik G-L, ogledov: 357

leta 1913 se je rodil najplodovitejši urednik Planinskega vestnika Tine Orel

PD Onger Trzin: 
Iz slovnostnega govora ob 100-letnici rojstva prof. Tineta Orla
 

9. februarja 1913 se je "Pri Mežnarjevih" očetu Janezu in mami Rozaliji rodil sin, ki je pri krstu dobil ime Valentin, priimek Orel. No, pravzaprav so ga kasneje vsi klicali Tine ali Tinček.

Bodoči slovenski publicist, srednješolski ravnatelj, urednik in organizator planinstva je osnovno šolo obiskoval v domačem Trzinu in Mengšu. Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu je končal leta 1931 z odličnim uspehom, pet let kasneje je prav tako z odličnim uspehom diplomiral iz slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Obe diplomski nalogi, tako maturitetna kot študentska - predgovor k Jurčičevim "Rokovnjačem" in "Ritem pri Prešernu" - sta bili pri priznanih profesorjih prof. Kidriču in prof. Prijatelju ocenjeni - ja, uganili ste - z oceno odlično. Profesorski izpit je opravil leta 1941 z oceno "povsem odlično".

Po II. svetovni vojni, med katero je okusil tudi zapor, je leta 1949 postal ravnatelj celjske gimnazije.

Orlova dijakinja Frančiška Štiglic iz I. Celjske gimnazije, je v pismu PD Onger Trzin leta 1993 zapisala: "... Ne bom poudarjala le njegove priljubljenosti med dijaki in takratnim profesorskim zborom. Opozoriti moram na redko osebnost, ki je bila sposobna voditi Celjsko gimnazijo brez podrejanja političnim pritiskom in ideološki naravnanosti nekega časa. Prof. Orel je bil izreden pedagog, ki je povsem neodvisno odločal skladno s pedagoškimi in etičnimi načeli pri reševanju vzgojno-izobraževalnih problemov. Njegovo veličino na tem področju delovanja sem posebej dojela nekaj let kasneje, ko sem na konkretnem primeru zaznala podrejenost vodstva vplivnim osebnostim tiste dobe in zadržanost tudi v primeru, ko je šlo za vzgojo bodočih intelektualcev v poštene državljane. ..."

V Celju je prof. Orel pokazal neverjetno energijo in pustil neizbrisen pečat. Najdemo ga povsod. Seveda najprej pri pedagoškem delu, pa na čelu celjskih planincev in to v letih, ko je bilo potrebno postaviti v vojni uničene planinske domove, v gorski reševalni službi, med alpinisti, na delovnih akcijah s celjsko mladino. Najdemo ga med turističnimi delavci, med souredniki Celjskega zbornika in med recenzenti gledaliških del. In še marsikje drugje.

Leta 1963 je odšel v Ljubljano, kjer je deloval na raznih delovnih mestih kot pedagoški svetovalec za slovenski jezik, pa tudi predavatelj. Sam je večkrat poudaril, kako je osebno zadovoljen, ker sodeluje pri oblikovanju višje jezikovne kulture bodočih učiteljev osnovnih šol.

Ampak ena njegovih največjih ljubezni so bile gore. In vse tisto, kar je povezano z njimi. Verjetno je nam Trzincem tako domača panorama Grintovcev, ki jo je lahko opazoval od svojega doma, pustila v mladem Tinetu neizbrisen pečat.

Tako, kot ga je on sam v najstarejši slovenski reviji, ki še vedno izhaja - v Planinskem vestniku.

V reviji, ki izhaja že od leta 1895, je prof. Orel združil ljubezen do gora in pisane besede. Bil je njen četrti urednik in ga je urejal celih 30 let.
Kot urednik je bil pri tem svojem delu z vsem srcem. Tone Škarja, znani slovenski alpinist starejše generacije je o tem zapisal: "Preprosto, živel je za Planinski vestnik, pa ne zaradi vestnika samega, temveč za njegovo poslanstvo, 'za narodov blagor', če to pogosto zlorabljeno reklo mislim skrajno resno. Vse to, gore, ljudje, ki plezajo nanje, ki pišejo o tem v Planinski vestnik, vestnik sam, bralci, vse to je bilo zanj ena sama ljubezen."

Ob vsem delu s Planinskim vestnikom je še urejal in prevajal gorniško literaturo, pisal je uvode in spremna besedila. Skratka - živel je za pedagoški poklic in gore.

Vir vsega: PD Onger Trzin

Oznake: PV, ZGO
eXTReMe Tracker