Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Jim Donini

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... ameriška legenda plezanja

Tisti, ki nas neustavljivo vleče v najbolj oddaljene konce sveta, vemo, kam gremo

Avantgarda velikih sten, ameriški alpinist Jim Donini, je leta 1976 opravil prvi pristop na granitni stolp Torre Egger v Patagoniji. Čez dve leti je s soplezalci doživel avanturo na Latoku I, o kateri se še zdaj govori – do vrha jim je zmanjkalo le 150 višinskih metrov. Nekdanji predsednik Ameriškega alpinističnega kluba pri 76 letih starosti še ne da miru, nenehno se vrača v granitne stene in raziskuje tam, kamor še nihče ni šel.
Donini, ki živi z ženo Angelo v gorah San Juana v koloradskem delu Skalnega gorovja in preživlja zime v Patagoniji, bo konec februarja gost Festivala gorniškega filma. V živo ga bo mogoče poslušati v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Ali tudi vaša žena pleza?
Angela je naravno dobra plezalka, raje kot alpinistično plezanje pa ima krajše plezalne poti in plezališča. Najbolj je doma v rdečem peščenjaku Indian Creeka.

V zadnjih dveh letih ste trikrat plezali v Karakorumu, predlani ste splezali prvenstveno smer na Cerro Chueco v Patagoniji. Še vedno plezate na polno?
Precej veliko še plezam, še vedno lahko nekajkrat na leto zberem energijo za raziskovanje alpskega sveta.

Kakšni so vaši naslednji cilji, imate kakšnega skritega?
Zdaj so moji cilji nujno skromnejši, a kamor koli se odpravim, tja prej še nihče ni odšel. Moj poletni dom v Patagoniji je s plezalskega vidika na precej neraziskanem področju in za iskalca so tam mali dragulji.

Dejali ste, da vas je nekoč motiviralo samo plezanje, pozneje gore, v katerih ste plezali, zdaj pa to, s kom plezate skupaj. Kaj pomeni plezati pri starosti 76 let? Kaj vas (mentalno) motivira?
Kot fant sem požiral knjige o raziskovanju in obžaloval, da so tisti zlati časi mimo. Pozneje sem ugotovil, da je na planetu, preplavljenem z ljudmi, na odmaknjenih vrhovih še vedno veliko nedotaknjenih krajev. Kljub staranju in upadanju telesne spretnosti moja žeja po krajih, kjer še ni bil nihče, ne usiha. Ne morem si več izbirati najtežjih ciljev, še vedno pa je veliko uresničljivih. Pred letom dni sva z Georgeom Lowom, soplezalcem z odprave na Latok I leta 1978, splezala prvenstveno smer na odmaknjenem vrhu v Patagoniji. Plezanje ni bilo pretirano hudo, raziskovalni vidik in partnerstvo pa sta bila popolna. Koga to ne bi motiviralo?

Opravili ste prvi vzpon na vrh patagonskega stolpa Torre Egger. Kako pogosto se vam po 44 letih ta avantura še prikrade v spomin? Vam medijsko zanimanje za vaše epske vzpone preseda?
Zdi se mi, da se ljudje nagibajo k spominom o pretekli slavi, ko se starajo. Na te vzpone po navadi pomislim takrat, ko jih nekdo privleče na plan. Vseeno pa poskušam živeti v sedanjosti, razvnema me, kaj ima prihodnost še na zalogi zame. S plezalskega vidika se zavedam, da nisem več zmožen plezanja na svetovni ravni, kar koli pa bom počel v prihodnosti, bo imelo isto glavno sestavino – nekaj novega.

Dejali ste, da do vzpona Rusov Sergeja Glazunova in Aleksandra Glukova po severnem grebenu Latoka I poleti 2018 še nihče ni prišel bliže kot 600 višinskih metrov pod najvišjo točko, ki ste jo leta 1978 dosegli z Jeffom Lowom, Michaelom Kennedyjem in Georgeom Lowom. Kaj menite o vzponu Aleša Česna, Luke Stražarja in Toma Livingstona, ki so predlani po preplezanih dveh tretjinah s severnega grebena prečili na zahodno sedlo in potem dosegli vrh Latoka I?
Leto 2018 je bilo v skupini Latok-Ogre »semensko«, pomembno. Obe odpravi sta opravili izjemna vzpona. V najstrožjem smislu je severni greben treba še dokončati. Potem bo treba vzeti v obzir še glavno severno steno Latoka. Vzpon v njej bo naslednji korak naprej.

Poskus na Latoku imate za svoj najpomembnejši vzpon, pravite, da so Latok I, Ogre II in Ogre najtežje osvojljivi vrhovi na planetu. Verjamete, da bodo te uganke kmalu rešene – in kaj bodo po tem naslednji »sveti grali« alpinizma?
Razlika je med najtežjim vrhom in najtežjim plezanjem. V prihodnosti bi se lahko najtežji vzponi dogajali na vrhovih z razmeroma zmernimi linijami vzpona in to bo zaposlovalo prihodnje generacije plezalcev.

Kaj danes pomeni pravo plezanje?
Zame je pravo plezanje združitev vseh različnih veščin, potrebnih za uspeh v alpskem kraljestvu. Za druge je lahko odgovor nekaj povsem drugega. Plezanje je zelo individualistično početje in spoštujem različne vidike, ki privlačijo druge.

V gorah ste izgubili veliko prijateljev in znancev. Kako ste se soočili s temi izgubami in ohranili trdnost duha?
Nikoli me niso ganila dela človeka, od nekdaj pa me globoko privlači naravni svet, ki ga, zame najbolj sublimno, uteleša alpski svet. Tisti med nami, ki nas neustavljivo vleče v najbolj oddaljene predele tega sveta, vemo, kam gremo. Če se konča s smrtjo, je to nesrečno, ne sme pa biti presenečenje. Žalujem za njihovim odhodom, vendar nadaljujem. To je to, kar počnem, in to, kar so počeli oni.

Kaj lahko pričakuje občinstvo na vaši predstavi 27. februarja v Ljubljani?
Zaradi mojega plezalskega ozadja iz Yosemitov me od nekdaj najbolj privlačijo granitne stene Aljaske, Patagonije in Karakoruma. Moja predstava se bo osredotočila na dve posebni območji, veličastne stene v karakorumski skupini Latok-Ogre in patagonski skupini Fitz Roy-Torre, na mojih pet desetletij izkušenj, ki so se začele s plezanjem na Torre Egger in na Latok I ter se nadaljujejo do danes.

Dnevnik, 04.02.2020 11.57
Jim Donini, ameriška legenda plezanja: Tisti, ki nas neustavljivo vleče v najbolj oddaljene konce sveta, vemo, kam gremo

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti