GRS Jezersko - Milan Šenk: ... v družbi ledu, vrvi in plezalcev
V nedeljo, 26. januarja, je Društvo GRS Jezersko izvedlo vajo v območju Češke koče. Vaja je bila v dveh delih:
- štafetni spust z roba Zgornjih Ravni,
- reševanje ponesrečenega (sum na poškodbo hrbtenice!) v Sinjem slapu.
Štafetni spust smo izvedli po postopkih, ki so opisani v e-učbeniku GRZS, s tremi in štirimi sidrišči. Uporabili smo standardno opremo: UT 2000, cepine, trakove, zavorne elemente (desonder), ID, zavoro na vponko, vrvi in za komunikacijo radijske postaje.
Varnost izvedbe je trinajst reševalcev zagotovilo z znanjem, fizično pripravljenostjo, tehnično pravilnim gibanjem v strmem snežnem pobočju in predvsem dobro medsebojno komunikacijo. Razmočene vrvi so najbolj gladko tekle prav skozi zavoro na vponko, ki že desetletja predstavlja najenostavnejši sistem za spuščanje.
K rutinski vaji je dodalo svoje tudi vreme in nas obdarilo s pravo snežno ploho.
Za drugi del vaje smo si “rezervirali” Sinji slap med 12. in 14. uro. Obvestila so bila poslana preko spleta na več naslovov. Dodatno smo namestili tudi opozorila na tovorni žičnici in drevesu, mimo katerega vodi pot do vstopa v plezalne smeri, ki se v tem času plezajo v Ravenski Podkočni, seveda tudi do Sinjega slapa. Od 11.30 naprej je na vstopu v Sinji slap naš reševalec skrbel, da ne bi kdo začel s plezanjem v času vaje.
Vaja je potekala od zgoraj navzdol preko celotnega slapu. Že malo pred 12. uro smo si pripravili dve sidrišči, da ne bi zamujali. Prav kmalu smo opazili, da je v slapu kar nekaj navez, ki se vzpenjajo proti vrhu.
Ha, fantje, tole je pa realnost! Obvestila gor, obvestila dol, danes ne bomo sami, tako kot smo planirali. Kratka miselna vizualizacija: varnost, odgovornost in sprejeli smo nastalo situacijo ter začeli z vajo. Zanimivo, kako se v trenutku poveča osredotočenost, adrenalin gre gor, podobno kot v pravi reševalni akciji!
Začeli smo s spuščanje sedmih reševalcev ok. 90 m, da pripravijo naslednje sidrišče. Sledil je reševalec z nosili UT 2000 v vodoravnem položaju. Plezalci, ki so se vzpenjali, so upoštevali naše početje, mi smo skrbno izbirali gibanje, da nismo ovirali plezajočih. Posebno je bilo potrebno paziti na plezalne vrvi. Kolikor je bilo vrvi, toliko je bilo tudi barv, vsak je skrbel za svojo vrv. Druga nevarnost je bila, da se vrvi ne zapletejo ali poškodujejo z derezami.
Od cepinov odkrušeni ledni kosi, ki so leteli mimo nas, so nas držali v stalni pozornosti.Tesno ob steni smo izdelali sidrišče, ki je bilo relativno varno.
Ko je drugo sidrišče čakalo na nosila, se je en reševalec že spustil cca 80 m nižje, da pripravi tretje sidrišče. En reševalec je skrbel za slike in video. Na drugem sidrišču smo zamenjali reševalca na nosilih, nadaljevali do tretjega sidrišča in tu z nosili zaključili. Po spustu reševalcev s tretjega sidrišča smo pobrali vso opremo in se preko ferate po lažjem terenu spustili na melišče in naprej do tovorne žičnice. V tem času je tudi zgornja skupina po poti prišla do tovorne žičnice. Vaja, ki je bila splanirana do “podrobnosti”, je ponudila situacijo, v kakršni še nismo delali. Ob 15.30 je bila vaja uspešno zaključena.
Vse je potekalo varno in tekoče in na koncu je predsednik društva vidno zadovoljen pohvalil celotno izvedbo.
Zakaj je bila ta vaja tako posebna? Zato, ker je bila izvedena v realni situaciji, kakršna bi lahko nastala v Sinjem slapu, kjer pleza hkrati tudi po več navez. Reševanje bi potekalo zelo podobno. Dodatno bi morali poskrbeti za vse naveze v slapu! Tokrat smo (naveze so bile suverene in so varno plezale) vsi vedeli, kaj delamo. Ni nujno, da je vedno tako! Nekdo bo rekel, imeli ste srečo, da se ni kaj zgodilo. Res je, ampak tako je pri vsakem delu! Odgovornost je na predsedniku, vodji vaje in vseh reševalcih, ki v vaji sodelujejo! Ni lahko, tako kot ni lahka nobena resnična reševalna akcija! Fantje, veliko ste reskirali ni ste poskrbeli za to, pa za to, …! Tudi to drži! V vsaki stvari so špranje, skozi katere lahko posije sonce!
Za konec:
Zjutraj smo začeli vajo v pisarni s teoretično predstavitvijo celotnega poteka vaje. Razdelili smo si naloge, vsak je vedel, kaj bo moral opraviti.
Vodja vaje je na koncu razlago zaključil z besedami: “Osel najprej pogleda in potem stopi, konj stopi in pogleda!”
In še zapis naključnega plezalca (vir: Gore in ljudje): ”Z vrha slapu na polno letijo štriki, po njih pa GRS-jevci, ki so očitno v slapu ta dan imeli vaje. “
Milan Šenk