Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Selfieji krivi

Slovenske novice, 04.02.2020
Selfieji krivi za zdrse v prepad


Slovenske novice objavi v letu 2020

01.02.: Vsak teden umrl en planinec

31.01.: 23-letna planinka obležala negibna

30.01.: Umrl med slikanjem polne lune

28.01.: Vedno več nesreč, helikopterjev pa ni

24.01.: Huda nesreča v gorah: ...

20.01.: Stal na strehi sveta, doma zdrsnil

18.01.: Policija razkriva, zakaj je umrl naš ...

18.01.: Snel čelado in omahnil

18.01.: Gore nad Jezerskim zahtevale življenje

... ... ....

 

sreda, 5. februar 2020, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 1618

Slovenske novice - Tina Horvat: ... za zdrse v prepad

V gorah se to zimo kar vrstijo nesreče
Slaba oprema, neizkušenost in slikanje

Planinka je na VogliuLJUBLJANA • Pretekli konec tedna se je v slovenskih gorah dogajalo prav to, na kar reševalci Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS), alpinisti in mediji opozarjamo že od začetka tega leta, ki se bo po vsej verjetnosti v zgodovino zapisalo kot najbolj smrtonosno doslej. Že januarja so se smrtno ponesrečili kar štirje planinci, 29 se jih je poškodovalo, število intervencij gorskih reševalcev pa je bilo za tretjino večje kot januarja lani.

Še nikoli pozimi ni hodilo v gore toliko ljudi, predvsem tako slabo opremljenih. Poleg tega se določenih tur nad 2000 metri, ki so pozimi primerne le za alpiniste ali zelo izkušene gornike, lotevajo mladi navdušenci, ki mislijo, da so z nakupom dobre opreme, predvsem 12-zobih derez, cepinov, čelade in pasu, naredili vse, nimajo pa nobenega znanja o orientaciji in gibanju po zahtevnem terenu.

Na tiskovni konferenci prejšnji teden so gorski reševalci opozorili še na nov fenomen – mnogi hodijo v gore, da se slikajo na vrhu in to objavijo na družabnih omrežjih. Zaradi tega se je zgodil zdrs na Vrtači pred osmimi dnevi, ko so trije planinci na najbolj strmem mestu iskali najboljši motiv za fotografijo. Ko je t. i. fotograf odložil cepin in rokavice, je izgubil ravnotežje in zdrsnil v globino.

Hrvata obtičala v grapi

A na žalost nobeno opozorilo ne zaleže, nesreče se še kar vrstijo. Mnogi prav izzivajo usodo, kot da jim ni mar za svoje življenje, in tako je bilo tudi minuli konec tedna. Najprej so v četrtek popoldne reševalci Gorske reševalne službe (GRS) Tolmin posredovali in s helikopterjem odpeljali v dolino 23-letno planinko, ki se je v visokogorje podala s tako imenovanimi urbanimi derezicami, namenjene so sicer za hojo do gozdne meje in po manj strmih površinah, pa ji je na zaledeneli poti med Voglom in planino Razor zdrsnilo.
Naslednji dan po zdrsu so člani GRS Tolmin na straneh GRZS zapisali: »In vsa naša opozorila so kot bob ob steno ...
Reševalci ugotavljamo, da je bil tudi tokrat vzrok nesreče zdrs pri sestopu zaradi uporabe derezic in smučarskih palic. Pobočje na kraju sestopa je zelo strmo, trda, mestoma poledenela podlaga je prekrita z novo zapadlim snegom. Gorski reševalci znova opozarjamo vse planince, da je v zimskih razmerah, kot so trenutno v gorah, za varno hojo obvezna pravilna uporaba cepina in pravih derez.«
V soboto so člani GRS Kranjska Gora v zaledeneli Župančičevi grapi v Mali Mojstrovki reševali hrvaška planinca, ki sta zaradi goste megle nekje na sredini obtičala in si nista upala ne naprej ne nazaj. Nepoškodovana so gorski reševalci pospremili na varno do njunega vozila na Vršiču. Ob tem velja opozoriti, da gre očitno za nepoznavanje, saj bi vsak alpinist, ki je kos turi, lahko iz grape izplezal sam.

Brezglavo izzivanje nesreče

»V bistvu se hočejo vsi zgledovati po alpinistih, plezalcih, nihče pa ne bi šel v dolgotrajen sistem izobraževanja kakor pravi alpinisti. Ljudje kupijo opremo in že mislijo, da so supermani. In ko splezajo grapo ali dve, so že strokovnjaki. Čeprav večina ne prizna, da jih je bilo strah. Opreme za varovanje nimajo, ker je ne znajo uporabljati. Gledajo pač alpiniste, ki veliko plezajo brez varovanja, predvsem lažje in popularne smeri. Ampak s plezalnim pasom in opremo za varovanje na sebi ter vrvjo v nahrbtniku. Ker nikoli ne veš, kaj te čaka na turi. Pa z veliko kilometrino ter brez strahu, vendar s spoštovanjem do gora. Ne razumem, kako je tako težko vložiti nekaj v izobraževanje in lastno varnost, ko pa je življenje največja vrednota, ki jo imamo, vendar se tako neodgovorno obnašamo do njega,« pove Boris Strmšek - Strmina, alpinistični inštruktor in vodnik UIMLA.

Za zmanjšanje števila nesreč in posredovanj gorskih reševalcev ima Strmšek tudi dober recept – plačljivo reševanje, tako kot povsod po Alpah. »Nikjer v tujini ne rinejo ljudje v gore tako brezglavo, brez opreme, predvsem pa brez izkušenj kakor pri nas, obenem pa niso niti člani gorniške organizacije. V alpskih državah zagotovo ne, ker je reševanje drago in imajo ljudje bolj zdrav odnos do gorništva. Če želiš nekaj nad svojimi sposobnostmi, najameš vodnika ali pa greš v gorniško šolo,« je prepričan.
 

Oznake: GRS

Komentiraj (19):

Igor Pavlič, torek, 4. februar 2020, ob 11:11

izobraževanje in vzgoja sta pa res zakon! Zgodovina slovenskega alpinizma sta živ dokaz, da so bili vsi nesluteni uspehi slovenskih alpinistov ter drugih plod dolgoletnega izobraževalnega in vzgojnega procesa, kar danes zelo pogrešamo kljub javno-zasebnemu partnerstvu na tem področlju. Iskremo rečeno tega partnerstva ni, PZS ima svoje programe, Zveza gorskih vodnikov svoje (za kandidate samo!), GRS in GRZS svoje itd, podobno je tudi na področju cestnega prometa in še kje, najbolj urejeno izobraževanje in osveščanje ter vzgojo podmladka ter dela z mladino imajo pri nas urejeno gobarji in lovci, za zgled so nam pa lahko gasilci! Tam pač ni vzporednih in by pass "društev". ki bi se šli vzgojo in izobraževanje. Le zakaj ne, je pa vsem verjetno jasno.

Matjaž Novak, sreda, 5. februar 2020, ob 21:33

Na selfeju gospoda Strmine je moč opaziti ne čisto 100% optimalen način uporabe opreme. Je krivo izobraževanje?

Andrej Kecman, četrtek, 6. februar 2020, ob 08:21

Igor.
Ni ravno tako kot se ti je zapisalo. Ne vem kaj naj bi danes pri vzgoji obiskovalcev gora pogrešali. PZS, GRZS, ZGVS so ločene organizacije imajo pa veliko skupnega.
PZS ima komisijo, ki se ukvarja z vzgojo mladine, ima programe.
PZS ima komisijo za alpinizem in tudi športno plezanje, imajo programe vzgoje in programe usposabljanja za strokovni kader.
PZS ima vodniško komisijo, ki usposablja kader za vodenje planinskih izletov tako mladine kot odraslih in njihovo vzgojo.
Nekatera planinska društva imajo tudi gorniške šole, ki so namenjene planincem, ki jim je letno obiskovanje gora premalo, alpinizem pa preveč.
Vse to skupaj pa tvori bazen kadra za GRS, gorski vodniki so pa profesionalci, pa vendar so pogoji za njihovo šolo taki, da veščine pridobimo v okviru društev včlanjenih v PZS.

Matej Kucler, četrtek, 6. februar 2020, ob 21:15

Sram je lahko take, ki kličejo GRS in so nepoškodovani ali slabo opremljeni brez derez/cepina in zdrsnejo in jih je treba reševat. Izkoreščevalci sistema !!! Koliko in kje povsod že hodil, plezal, večinoma sam pa sem vedno prišel nazaj. Vedno mislim, razmišljam in se dobro odločam. Če mi takrat ne uspe priti tja gor a nič zato cilj sem že dosegel, ker se pravočasno obrnil. Lahko ponovim že čez 2 dni, ko bodo razmere dopuščale. Pa od kar se znebil družbe, ki hoče vedno več se počutim boljše, tista prava svobodo v gorah, ko poslušaš sebe in se ti ni težko obrnit.

Boris Strmšek, četrtek, 6. februar 2020, ob 22:48

Matjaž Novak, se že veselim dneva, ko mi boste razložili in pokazali vaš optimalen način varovanja. Ampak bo treba prav na tem mestu. Pa saj bo šlo, saj verjetno ste inštruktor, vodnik, gorski reševalec in še kaj...

Boris Strmšek, četrtek, 6. februar 2020, ob 22:57

Za zdrse so predvsem krive pomanjkljive izkušnje in neprimerna oprema večine ponesrečenih. Se zgodi tudi izkušenim, toda večina bi se lahko nesreči izognila, ko bi se držali terenov, ki jih obvladajo ali pa bi se svojih "podvigov" lotili v družbi izkušenih in ob primernem varovanju. Zaradi ene nesreče zaradi selfija to še ne pomeni neko normo ali pravilo, da se zaradi tega dogajajo nesreče, je bil pač nesrečen slučaj, ki pa je bil predvsem zaradi neprevidnosti. Treba početi stvari skoncentriran in "po pameti". Tura se prične doma in tam naj se tudi konča.

Matjaž Novak, petek, 7. februar 2020, ob 18:12

Spoštovani g. Boris Strmšek. Se opravičujem, ampak prva misel ki se mi je utrnila bo pogledu na Vašo očitno premajhno čelado je bila: ziher jo je dobil zastonj. Pa brez zamere.

Marko Kern, petek, 7. februar 2020, ob 18:33

Boris Strmšek, glede na naslov članka in glede zgražanja rumenega medija nad "svojčki" v gorah in glede svarilnih besed o zgledovanju po alpinistih ... postane pomenljivo, ko se takoj ob naslovu objavi "svojček" alpinističnega inštruktorja. Cinizem novinarke ali "samo" nesrečno naključje? ;)

Igor Pavlič, petek, 7. februar 2020, ob 20:04

Ta članek Tine Horvat bi sodil med "novosti", priobčenih fotk pa pač ne izbira vpraševani, ampak avtorica oziroma urednik časopisa. Nesporno pa je, da čelada, ki jo nosi dotični, ne ustreza velikosti njegove glave.

Matej Kucler, nedelja, 9. februar 2020, ob 12:17

Rizik je vedno prisoten ob slabši opremi še tolk bolj, ampak če nekdo pride gor/dol brez pomoči GRS potem pa ne razumem, zakaj je treba druge kritizirat.

Jaka Ortar, nedelja, 9. februar 2020, ob 19:41

Sebki so krivi za zdrse. Pred 100 leti pa planike. Sebke prepovedati, planike potrgati, kajne? Če bi nekdo na istem mestu izgubil ravnotežje med opravljanjem stoječe ali čepeče potrebe, bi bila ta kriva za zdrs?

Tudi, če so sebki glavni motiv za obisk gora, so še vedno samo to in nič več, tako kot ostali viri motivacije - recimo želja po gibanju, zdrav način življenja, doživljanje narave, pomoč drugim (reševalci) itd. Si predstavljate naslov: "zdravo preživljanje prostega časa krivo za zdrse v prepad"?

GRS je gotovo jasno in tudi g. Strmšek je v svojem komentarju lepo napisal, kaj je vzrok za zdrse, le t.i. novinarji pač pišejo članke s clickbait naslovi. Ravno odnosi z javnostjo pa so eno od področij, kjer gorniška preventiva močno šepa. Ali te članke dejansko pregleda in odobri (tudi izbiro fotografij) kdo iz GRS? Take objave imajo večji doseg kot katerakoli uradna objava GRS in zdi se, da jih le malo doseže pravi učinek, verjetno prej nasprotno.

Plačljivo reševanje ne more zmanjšati števila nesreč, ker tisti, ki nimajo oz. ne znajo uporabljati razmeram primerne opreme, precej verjetno tudi ne vedo nič o tem, kako deluje reševalna služba, zato ne bi spremenili svojega obnašanja. Bi pa se zagotovo zmanjšalo število posredovanj, ker bi tisti, ki vedo, kako deluje, ob nesreči redkeje poklicali na pomoč, da si ne bi nakopali stroškov (če ne bi imeli urejenega zavarovanja). Je to to, kar si želimo?

Neizkušeni oz. začetniki ne poznajo vseh nevarnosti, zato napačno ocenijo (podcenijo) tveganje in ga niti ne poskušajo zmanjšati - pač v skladu s svojim znanjem maksimalno poskrbijo za svojo varnost, zato njim nikakor ne bo pomagala grožnja z računom, saj so vendar primerno opremljeni in usposobljeni (po njihovi presoji). Gotovo je zelo malo takih, ki realno ocenijo lastno usposobljenost in vseeno rinejo v hujše situacije. Torej je treba najprej poučiti planince o nevarnostih. Kaj bolj vpliva na naše obnašanje: necenzurirane fotografije poškodovanih v prometni nesreči ali pogled na tabelo finančnih kaznih za posamezne prekrške?

Kaj pa, če bi osnovne (ne)varnostne vidike planinarjenja (/gorništva/alpinizma) dodali v učni načrt telovadbe v osnovni ali srednji šoli? Se mi zdi vsaj toliko življenjsko pomembna tema kot so pravilna izvedba stoje, kolesa, meta na koš in drugih iger. Poleg planincev bi s tem ozavestili vse uporabnike vzpetega sveta, tudi gorske kolesarje, nabiralce gob, smučarje (izven smučišč) itd. Ali ni Slovenija menda država planincev in naš največji športni objekt, brezplačno dostopen za vse, ravno planinske poti? Zakaj potem ni vsak poučen vsaj o osnovah varne (in okolju neškodljive) uporabe tega objekta? Ali je ta objekt prikladen le na razpisih za pridobivanje sredstev?

Konkreten predlog za preventivno dejavnost - ob lepem vikendu na najbolj obiskanih točkah (npr. Pokljuka, Vršič) organizirati celodnevno delavnico za naključne mimoidoče planince (torej brez prijav vnaprej). Hoja z derezami, ustavljanje s cepinom oz. s kakršnokoli opremo že imajo s sabo. Neustrezno opremljeni bodo hitro spoznali, katera oprema je primerna za na parking trgovinskega centra in katera za na strmino. Če je sneg mehkejši kot letos, pa iskanje zasutih v plazu, izkopavanje. To vse so veščine, ki jih moramo obnavljali vsako sezono, popolni začetniki pa morda sploh ne vedo, da obstajajo - mislim, da bi bil obisk takih "spotoma" delavnic odličen. Z organizacijo takih delavnic bi gotovo preprečili kakšno reševalno akcijo. Malo bolj drastična izvedba bi bila kar preusmeritev vseh mimoidočih na vadbeni poligon. :)

ARSOve opozorilne službe imajo z zakonom zagotovljeno ekskluzivo pri opozarjanju o nevarnih naravnih okoliščinah - 1. in 4. odstavek 15. člena https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2017-01-2879/#II.%C2%A0NALOGE%C2%A0SLU%C5%BDBE

Morda bi kaj takega morali uvesti tudi za gorniško preventivo in s tem poskrbeti, da bodo "kreativne" objave rumenil in plačanih "izobraževalnih" trgovskih člankov vedno skladne z uradno preventivo.

Igor Pavlič, nedelja, 9. februar 2020, ob 21:57

Kar se tiče izkušenj in znanja v branje priporočam tale novinarski članek, ne vem pa, če so ga odobrili na kakšnem komitetu za gore in nesreče: https://www.slovenskenovice.si/kronika/doma/clanek/zakleta-odprava-umrl-ze-sesti-alpinist-272446

Metod Škarja, nedelja, 9. februar 2020, ob 22:27

S temi čeladami je tako, da jih v glavnem imamo po velikosti za letno rabo. Pozimi pa zaradi kap štrlijo visoko nad glavo, bolj je mraz, višje zgoraj so. Kar poglejte si kake fotke iz Himalaje. Z nastavljivim delom zadaj se ne da kaj dosti doseči glede tega. Sam sem se že pogosto vprašal, koliko časa bi ostale na glavi pri kakem padcu, gotovo pa pomagajo pri kakem direktnem udarcu od zgoraj. Se pa dosti bolje počutim v smučarski čeladi, ki precej bolj objame glavo in so tudi dovolj tople, da spodaj zadostuje kaka tanka podkapa skoraj za vsak mraz.

Igor Pavlič, ponedeljek, 10. februar 2020, ob 18:02

https://blog.weighmyrack.com/helmets-certified-for-climbing-and-skiing/

Boris Strmšek, četrtek, 13. februar 2020, ob 11:06

Vsekakor je podal Jaka tukaj malo bolj poglobljeno razmišljanje za razliko od nekaterih, ki preberejo le naslov in pogledajo fotografije. Vendar pa bi rekel, da bi plačljivo reševanje skoraj zagotovo zmanjšalo število nesreč. Iz preprostega razloga, ker bi le nekaj primerov s pošteno ceno reševanja, ki bi bilo posledica gorskih neumnosti, takoj povzročilo razmišljanje v smeri tega, da si pa tega nima smisla privoščiti. Tukaj namreč ne gre samo za to, da smo zavarovani, temveč tudi za mnenje zavarovalnice ali je zavarovanec upravičen do zavarovanja. Saj veste, klavzule v zavarovalnih pogodbah in podobno... Kar pomeni, da se moramo tudi ravnati po nekaterih pravilih, ki so v gorah zelo pomembna. Ker poznamo dve glavni skupini nevarnosti - objektivne in subjektivne, je jasno, da stroške reševanj, ki bi bile posledica subjektivnih nevarnosti, zavarovalnice ne bi krila, vsaj to bi bilo logično. Za neuke le to, da so subjektivne nevarnosti odvisne od nas samih - podcenjevanje težavnosti ture, neprimerna fizična priprava, neprimerna oprema, podcenjevanje nevarnosti, neupoštevanje opozoril in podobno. V bistvu pa tako ni pomembno zavarovanje, pomembno je naše zdravje in življenje. Če ga imamo radi in ga znamo ceniti, bomo naredili nekaj v tej smeri. Tudi se ne bi strinjal, da ljudje ne vedo ali ne poznajo dejanskih težav ali nevarnosti zaradi pomanjkanja izkušenj. V bistvu jih bolj ignorirajo. Bi pa vsekakor bila potrebna gorniška vzgoja že v osnovnih šolah, kar bi privedlo do nekoliko boljšega odnosa ljudi do gora in vseh oblik gorništva. Za Slovence sicer velja, da smo gorniški narod (verjetno si to še najbolj domišljamo sami), vendar bi prej rekel, da skoraj nasprotno. Če boste šli malo po svetu, boste ugotovili, da se mi ne znamo niti prav organizirati za ture, rinemo pa povsod, kjer je to mogoče in ni mogoče. Vajeni smo predvsem enodnevnega instant gorništva. Saj je največji naval le tam, kjer je na voljo gorniška postojanka in/ali pa je tura časovno izvedljiva v enem dnevu. Velik del ljudi, ki jih srečamo sedaj v gorah, je pismena samo za svoje pametne ure, da bi pa kdaj vzeli v roke kakšen priročnik, zemljevid ali gorniško knjigo, pa je to za njih že preveč. Aha, pa pozabil sem, da se večina izobražujejo na socialnih omrežjih, predvsem ob zapeljivih fotografijah. Ja, te fotografije običajno ne premorejo niti preprostega opisa, kaj šele, da bi ljudje zapisali kaj več o sami zahtevnosti ture, razmerah, nevarnostih in podobno. Vsi pišejo hvalospeve, obenem pa neljube dogodke, težave, strah in podobno pa raje zamolčijo.
No, tistim kavčarskim strokovnjakom naj še omenim, da sedaj čelade ne morejo biti premajhne, saj so vse nastavljive, tudi moja, ki sem si jo kupil celo sam, gospod Novak, saj ne rastejo na grmovju ob poti, he, he... V bistvu pa je težava z mojo čelado predvsem v barvi. Ne vem, kaj mi je bilo, zapriseženemu Štajercu, da sem kupil čelado takšne grde zelene barve. Morala bi biti vijolična z rumenim napisom. Ja, kaj hočemo, vsi ne moremo biti popolni. Pa varen korak želim vsem, tako tistim na gorskih poteh, kakor tudi tistim na kavču, za šankom in drugje, kjer je fajn in zelo enostavno debatirati o gorah!

Dušan Škodič, petek, 14. februar 2020, ob 07:38

Primož Auersperger, četrtek, 13. februar 2020, ob 22:15

Malo za hec, meni se zdi pa čelada čisto lepe barve, oziroma v celoti uporabljena barvna kombinacija ne izkazuje kakega smisla za modo in prav je tako v hribih.
Drugače pa je najboljša rešitev, da začne država subvencionirati krajše tečaje zimske in letne tehnike, ki potekajo v okviru PZS, GRS in tudi raznih društev. Velik del nesreč bi se dalo preprečiti že s tem, če bi bil udeleženec nesreče na kakem kratkem osnovnem tečaju.

(Primož: verjetno si namenil komentar sem in ne k obletnici PV)

Igor Pavlič, petek, 14. februar 2020, ob 17:41

PZS ima en kup komisij, med njimi tudi takšno za vzgojo in izobraževanje, kjer vzgajajo neke inštruktorje. Koga potem ti ljudje inštruirajo ne vem, za nameček pa veliko ljudi, ki se gibajo po hribih, niso člani PZS, sploh tisti, ki hodijo v hribe le čez dan, takšnih pa je čedalje več.

Primož Auersperger, petek, 14. februar 2020, ob 19:48

Če je zadnji komentar odgovor na mojega, samo dodatno pojasnilo. Vsaj osebno nisem mislil, da bi bil pogoj za udeležbo na takšnih tečajih članstvo. Prepričan pa sem, da bi država s par 100000 EUR za subvencioniranje takih tečajev, prihranila precej več, kot bi vložila. Udeleženec pa bi bil lahko kdorkoli z interesom hoditi v gore.

Jaka Ortar, petek, 14. februar 2020, ob 22:07

Boris, plačljivo reševanje - morda bi za začetek že brez uvedbe plačljivega reševanja lahko poskusili doseči podoben učinek z ozaveščanjem javnosti - o plačilnih nalogih za reševanja se je pri nas bolj zares pisalo le po peščici reševalnih akcij, ki so jih povročile izrazito nerazumne odločitve reševanih. Gotovo pa je bilo nesreč, katerih stroškov v tržnem sistemu zavarovalnice ne bi pokrile, mnogo več. Lahko bi po vsakem takem reševanju, ki po kriterijih zavarovalnic ne bilo upravičeno do povračila stroškov, v objavi izpostavili tudi to dejstvo in dodali konkreten izračun stroškov. Recimo že tale Stojanov primer (kjer pa upravičenost povračila sploh ni vprašljiva) iz Avstrije je zanimiv: https://www.gore-ljudje.net/novosti/151610/ .
Zavedam se, da bi take objave bile neka vrsta "moraliziranja" reševanim (in ponesrečenim), določitev jasne meje med nesrečo in neumnostjo pač ni hvaležna naloga. Vendar vprašajte zavarovalničarje, ali se kaj sekirajo zaradi tega - pri njih ta odločitev vpliva le na bančni račun, v gorah pa se z osveščanjem lahko reši kakšno življenje.

Ko sem pisal o neizkušenih oz. začetnikih sem imel v mislih točno te - neizkušene. Začetnik lahko veliko ve, a nima izkušenj. Ni še podrgnil z golo roko po trdem snegu, da bi vedel, zakaj mora upoštevati navodilo glede rabe rokavic ob hoji s cepinom, ki ga sicer pozna. Nevarnost snežnih plazov, ja, o tem je slišal (upam da) vsak, ki gre na strmino v snegu. Ampak dokler ne vidiš, s kakšno lahkoto zdrsne plast snega po drugi plasti (preizkus trdnosti snežne odeje), se morda ne zavedaš resnosti te grožnje. Kaj šele, če doživiš plaz, lastno nemoč med premikanjem (ne glede na dimenzije) in po njem, trdnost plazovine med izkopavanjem ... to pa so izkušnje. Izkušnje na varnih tleh pod budnim očesom reševalcev/inštruktorjev na tečajih so 100x več vredne kot golo znanje - ker so osebno izkustvo. Neizkušeni tega nimajo, zato ignoranca do znanja, do vseh mogočih "zlatih pravil". Nenačrtne izkušnje na lastni koži so najboljše, vendar te lahko drago stanejo.

Brezplačni tečaji na trasah najbolj obljudenih (po možnostih najbolj instagramabilnih) zimskih tur za vse mimoidoče. Za enak strošek, kot ga državi povzroči eno helikoptrsko reševanje (+ potem še bolnišnična oskrba, če je oseba poškodovana) bi verjetno lahko organizirali več takih tečajev. Tečaji so ne samo cenejši ampak tudi bolj poučni, zabavni in družabni od nesreč.

eXTReMe Tracker