Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V Himalaji

Slovenske novice, 01.02.2020 10.40
MONOGRAFIJA V Himalaji vihtel čopič namesto cepina

Pri nastajanju monografije so sodelovali: z leve, Franc Novinc, Marko Tušek, Aleksander Bassin, Jožef Muhovič in Tina Bizjak. FOTOGRAFIJE: monografija Novinc

četrtek, 6. februar 2020, ob 05:27, Uredništvo G-L, ogledov: 411

Slovenske novice - Marjan Raztresen: ... vihtel čopič namesto cepina

Izšla je monografija Franca Novinca, slikarja iz pokrajine, od koder prihaja rekordno število likovnikov Ob reki Sori so živeli in delali Šubičevi, Ivan Grohar, Rihard Jakopič, France Mihelič, Maksim Sedej.

Kljub kulturi in še posebno knjigam premalo naklonjenemu času je založba Modrijan z denarno pomočjo občine Škofja Loka te dni izdala skoraj 200 strani debelo monografijo slikarja Franca Novinca in s tem med drugim vnovič opozorila na posebnost, ki bi nemara lahko prišla v Guinnessovo knjigo rekordov. V pokrajini ob Sorah, Poljanski in Selški, se je namreč rodilo in delovalo rekordno veliko slikarjev.

Od tam so slikarji in podobarji Šubičevi od Pavla, Štefana, Alojza, Rajka, Blaža, Janeza in Ivana do Iveta, od tod so Anton Ažbe, ki je imel znamenito slikarsko šolo v Münchnu, Ivan Grohar, Gabrijel Stupica, France Mihelič, Maksim Sedej ter Vinko Tušek in njegov sin Marko, ki je zdaj poskrbel za grafično oblikovanje Novinčeve monografije, Rihard Jakopič je več let živel in delal v Škofji Loki, v Godešič se je za nekaj let preselil Matej Sternen, dva Franceta, Mihelič in Novinc, sta celo v daljnem sorodstvu; kot je Novincu povedal njegov profesor Mihelič, se je njegova mati pred poroko pisala Novinc.

Zaradi takšnega slikarskega obilja v pokrajini ob Sorah umetnostni zgodovinarji Škofjo Loko imenujejo slovenski Barbizon. V prelestno naravno okolje mesteca Barbizon nedaleč od Pariza so namreč leta 1830 prišli francoski slikarji, slikarski pribor in platno nesli iz ateljejev v naravo in tam slikali v vseh letnih časih in v različnih svetlobah dneva. Na svetovno raven so barbizonsko slikarsko šolo pozneje povzdignili Claude Monet, Auguste Renoir in Alfred Sisley, ki so s svojimi deli ustvarili nov videz narave.

Magija praprotnega semena

V slovenskem Barbizonu ob reki Sori se je na kmetiji v Godešiču pri Škofji Loki kot četrti od sedmih otrok leta 1938 rodil Franc Novinc. Po končani srednji šoli ni niti malo pomišljal: likovna akademija je bila edina izbira. Po diplomi in odsluženi vojaščini v Makedoniji je pet let delal kot restavrator v ljubljanskem Zavodu za spomeniško varstvo, tam je, kot piše soavtorica Novinčeve monografije Tina Bizjak, restavriral slike od holandskih mojstrov do slovenskih impresionistov in sodobnikov ter freske po slovenskih gradovih in cerkvah, »ob tem pa sem vsak dan slikal, da ne bi izgubil stika s samim sabo«.

Leta 1970 je postal samostojni umetnik in se je v največji možni meri posvetil slikanju, hkrati pa je bil na ljubljanski akademiji za likovno umetnost sprva asistent ter nato docent in profesor. Kot učitelj večernega akta je vseskozi zagovarjal jasno risbo. Ta čas je sodeloval na več kot sto samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini in leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada za dosežke v krajinarstvu.

200 strani je debela monografija.

Slikar in likovni teoretik akademik prof. dr. Jožef Muhovič, pisec enega od besedil za Novinčevo monografijo, se sprašuje, od kod Novincu taka prevlada ruralnih, kmetijskih, pastoralnih in neoromantičnih motivov nad vsemi drugimi, »od kod polni žepi neslovenskega kolorizma, od kod predznanstvena magija praprotnega semena in kresne noči«. In pravi: »Da bi bil svet drugačen, se mora spremeniti gledalec in ne tisto, kar ta gleda. Novinc ne potrebuje novih stvari, ki so iz dneva v dan pred nami, da bi izrazil njihovo svežino in moč, ampak nov pogled nanje.«

Slika svojo notranjo pokrajino

Likovni kritik Aleksander Bassin, tretji avtor besedil v monografiji, pa piše, da spada Novinc med sodobne slikarje, ki jim je krajina povod za likovno razmišljanje; ne teži k temu, da bi naravo kopiral, ampak slika svojo notranjo pokrajino. »Novinca manj zanima način življenja njegove vasi,« pravi Bassin, »in bolj posebni doživljajski prostor s svojimi intenzivnimi zapažanji in občutki, s svojimi barvami in dišavami, s stalnim ponavljanjem cvetočega in odcvetajočega polja, setve in pospravljanja žita po žetvi, tihih noči, ki izidejo iz somraka in izginejo ob svitu.«

Pustolovščina Everest

Leta 1979 je šel Franc Novinc s slovensko (jugoslovansko) alpinistično odpravo v Himalajo. Alpinisti so takrat priplezali na 8848 metrov visoki Mount Everest, Novinc pa je tačas hodil po ledeniku Kumbu na nadmorski višini precej več kot 5000 metrov in slikal. Ta pustolovščina »se je vpisala v njegovo umetnost predvsem kot specifična doživljajska izkušnja,« piše v monografiji Aleksander Bassin, »kot srečanje s povsem drugačno pokrajino od tiste domače, kjer ni ne dreves ne trave.« Novinc je pod Everestom ustvaril 57 perorisb in vrsto akvarelov.

Slovenski Barbizon torej še zdaj živi, kakšen očanec v njem pa ob obujanju spominov na prednike pripoveduje, kako so se v lokalu nasproti gostilne Homan na loškem zgornjem trgu ob večerih zbirali slikarji in ob podpori rujne kapljice dolgo v noč tako živahno razpravljali, da so se naposled sprli. Umetniki iz Loke so se potem razšli vsak na svoje, huje je bilo tistim, ki so stanovali v okolici. Ivan Grohar je navadno prišel peš iz Sorice, če je imel srečo, se je del poti peljal na kmečkem vozu zadaj na sori, prav tako je potoval Matej Sternen iz Godešiča. Marsikateremu Ločanu je še zdaj žal, da njihovi predniki niso bili pripravljeni na menjavo slike za kakšen sold, kar so v poznih večernih urah ponujali globoko v debate potopljeni umetniki.

Oznake: HIM, VTG
eXTReMe Tracker