Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinski svet 30.01.20

Primorski dnevnik, 30.01.2020
Planinski svet

nedelja, 2. februar 2020, ob 05:27, Franci Savenc, ogledov: 249

Primorski dnevnik: Izlet v dolino Ospa | Poklon Kugyju | Skupina »Drugače mladi« | Planinci in planinke SPDG na Krimu | Križem kražem po mejnem grebenu

Izlet v dolino Ospa

Jutro Je bilo sivo in turobno, občasno je tudi deževalo, vendar se je v nedeljo na zbirnem mestu pri Miljah zbralo kar štirideset nadobudnih pohodnikov. Cmeravo vreme jim ni vzelo veselja do hoje po dolini Ospa, ki jo je predlagalo Slovensko planinsko društvo Trst. Vabilu se je odzvala tudi lepa skupina prijateljev sorodnega Planinskega društva Kobarid. Napovedi so bile slabe in res je bilo blata dosti, meglic tudi, razgledov bolj malo, sinjine nobene ne z morja ne z nebes, a rosenja je bilo komaj za spoznanje, dobre volje pa v obilici. Izvedenci pravijo, da hoja koristi zdravju in vpliva na pozitivno razpoloženje, in tako je tudi bilo. Komaj so zapustili industrijske obrate in avtocestne priključke, so se pohodniki znašli v enkratnem naravnem okolju pri Orehu. Na Krmenki je nekoč bila tovarna: tudi pri Orehu so kopali glino za izdelavo opeke, potem pa so jame in opekarno opustili in narava je počasi spet osvojila pokrajino. Po dolgoveznem postopku je miljski občini uspelo tu ustanoviti naravni rezervat z očarljivimi vodnimi gladinami, čudovit habitat za vodne ptice, kjer danes lahko vidimo raznovrstne ptice gnezdivke in tiste na preletu, predvsem je veliko rac pa tudi bele, sive in čopaste čaplje in, pravijo domačini, celo orla. Več je tudi nezaželenih gostov, kot so rdeče ribice, ameriške želve in nutrije, vendar so koprenasti hlapovi januarskega jutra zameglili bodisi ene kot druge. Pod suverenim vodstvom Mirne Viola se je sprehod nadaljeval po pobočjih nad bregovi reke Osp. Kot je povedala predsednica SPDT Marinka Pertot, je bila za časa Rimljanov reka plovna. potem pa se je področje začelo močviriti. Sčasoma so tu zgradili soline in ribogojnice. Pred drugo svetovno vojno so Italijani tok preusmerili, da bi tu zgradili letališče, a letala so se ugrezala v mehka tla in načrt so morali opustiti. Danes so ta kraj preplavile vsakovrstne zgradbe, hangarji in prometne povezave, vendar je že po kratkem vzponu mogoče zadihati v prosti naravi, kjer so zvoki modernega sveta komaj zaznavni in mir kar vabi k razgovoru in čebljanju. Po štiriurni hoji so se trudni in zadovoljni izletniki lahko odpočili in sprostili na prigrizku in pijači pri gostoljubni vodički Mirni, domačinki iz Beloglava. (is)

Poklon Kugyju

5. februarja leta 1944 se je v Trstu sklenila življenjska pot velikega alpinista, planinskega pisatelja in glasbenika Dr. Juliusa Kugyja. Vodila ga je izredna ljubezen do gorskega sveta. Vse življenje je posvetil raziskovanju gora, opravil je neprecenljivo raziskovalno delo in dosegel izjemne gorniške podvige predvsem v Julijskih Alpah. Vsa v mestu delujoča planinska in sorodna društva se na ta dan s spoštovanjem spomnijo gornika, ki je s svojimi podvigi navduševal generacije ljubiteljev gora in jih še vedno navdušuje. Letos bomo s krajšo slovesnostjo počastili njegov spomin v sredo, 5. februarja, ob 9. uri pred spomenikom na pokopališču pri sv. Ani.

Skupina »Drugače mladi«

Čeprav še nismo doživeli prave zime, že načrtujemo prijetne pomladanske izlete. Na prihodnjem mesečnem sestanku bodo tudi člani skupine »Drugače mladi«, ki deluje v sklopu SPDT, pripravili svoj plan pomladnih dejavnosti. Ponovno se bodo srečali četrtek, 6. februarja, ob 10. uri v društveni postojanki v Boljuncu, hišna številka 44.

Planinci in planinke SPDG na Krimu

Dvanajst planincev in planink SPDG res vseh starosti se je v nedeljo, 26. januarja, odpravilo na Krim, 1107 metrov visoko goro, ki se dviguje južno od Ljubljanskega barja. Prestrašilo jih ni niti vreme, saj so pohodnike vseskozi spremljali megla in občasne padavine. Z vrha, na katerem stojijo planinski dom ter večje število oddajnikov, torej ni bilo nikakršnega razgleda na del Julijskih Alp, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in Ljubljansko barje. Vreme pa ni skvarilo lepega vzdušja pohoda, ki se je začel v Iškem Vintgarju. Pohodniki SPDG so tudi izkoristili priložnost za rahel »obvoz«, tako da so si v gozdu ogledali ostanke partizanske bolnišnice Krvavice. Skupno so planinci v približno štirih urah prehodili okrog 15 kilometrov, premagali pa 900 metrov višinske razlike.

Križem kražem po mejnem grebenu

Iz Gorice se nas je odpravilo za eno osebno vozilo. V Samatorci težave s parkiranjem, potem ko smo videli, kolikšen avtobus (št. 46) vozi po glavni ulici. Na zasebne borjače se nismo hoteli siliti. Pred spomenikom NOB je zadostna površina v ta namen, a strmina je precejšna in ... zakaj hi kvarili s pločevino pogled na spomeniško arhitekturo. Najdemo travnato zaplato ob cestnem robu in se napotimo v krasnem vremenu navzgor. Prvi cilj - vrh Sv. Lenarta. Vsaj petnajst let je minilo od zadnjega ogleda. Na poti umetniško izdelani talni žlebovi za odtok vode in panoramski stolp, s katerega ni kaj prida videti zaradi dreves. Ker so listnata, je spomladi in poleti še teže opaziti morje v daljavi. Na vrhu ostaline starega kamnitega svetišča in zraven prav tako kamnita kapelica z znaki sesuvanja. Pogledi bežijo v vse smeri. Običajno tuhtanje, kaj je na obzorju. Do tu vse izletniško običajno.

Zanimivosti sledijo med premikanjem proti vzhodu po označenih in neoznačenih stezah in kratkih odsekih kolovozov. Spomini bežijo v obdobje mladinskih izletov pred pol stoletja in več. Rastlinje se je razbohotilo, bori so zrastli in se odebelili. Preidemo v stečine srnjadi in divjih prašičev ter mestoma po brezpotju pod grebenom na eni in drugi strani meje, ki je še kako označena z na novo pobeljenimi in vidno oštevilčenimi kamni. Nadzora ni več, meja pa je še kako tu in prav je tako ob vsem, kar se dogaja v družbi in politiki. Tudi table iz leta 1947stojijo in opozarjajo, da teče meja na 250, 500 in tudi 20 m od steze, ki so jo uporabljali finančni stražniki, malo čez pa graničarji. Graničarska steza je sedaj planinsko na gosto označena z rumenimi kvadratki. Na italijanski strani se široke ceste, grajene v času hladne vojne, vijejo skoraj do grebena. V gozdu nad Velikim dolom (za nas) skrivnostni »oltarji« iz apnenčastih plošč. Kljub tihi hoji ves čas nobenega srečanja s krnsko favno. Zavemo se, da že nekaj ur ne slišimo niti ptičjega petja, čivkanja, kvakanja. Se bomo zahajali v takšno samoto, (ar)

eXTReMe Tracker