Črnuški AO - Jošt Hren: Štart od pokopališča pri Šmartnem ob 4.30.
Plan – biti prva v smeri, ker te dni se v Teranovi menda že kar orng stopniči.
... Na Jezerskem uro kasneje in seveda kot naročeno, pred nama že dve lučki, ki se vztrajno vzpenjata proti Dolgemu hrbtu.
Nič za to, oprema v ruzak, ruzak na rame, pa za njima.
Tempo primeren, gospod Načelnik kar z rokami v žepu, seveda brez palic. Tik pod vstopom v smer ujameva lučki in se na hitro uštimava.
Ponoviva teorijo in v smer, še po temi, vstopiva ob 6.30.
Prvi raztežaj ni bil kaj prida, bolj malo sledu o snežnih razmerah, vendar še ravno toliko, da se skobacava preko brez oznake M.
V jami pred drugim raztežajem se odločiva, da se naveževa in na hitro ponoviva tudi sidrišča. Tukaj nama družbo dela tudi naveza, ki je štartala pred nama... gospod Načelnik spretno ugotovi, da je punca, ki je del le te, tudi slovenska gledališka, televizijska in filmska igralka (vir: wikipedija).
Primož po njenem odhodu, po moško zarine in se sprašuje zakaj vsi rinejo po desni, če je na levi tako super led. Hitro ugotovi, da tudi na levi ni rožnato, samo pokonci je bolj. V naslednjem (tretjem) raztežaju pa vseeno nekaj lepega in debelega ledu ter malce bolj navpičnega sveta. Od tretjega raztežaja naprej, pa vse poteka brez večjih težav. Razmere so in niso, miva pa spretno smukava levo in desno ter iščeva optimalne prehode. Od tretjega raztežaja naprej Primožu nenehno zvoni opomnik, češ da je pozabil nekaj »zdownloadat«, zato zaprosi za nujno potrebna sredstva in na hitro vmes položi kabel ali dva.
Na koncu še prečnica, ki te dni deluje bolj kot kakšen pločnik ob Nami in izstop mimo dveh svedrovcev. Ura je 8.30 in midva sva na vrhu.
Sesopila sva levo proti Jezerskem skozi žrelo, kjer nama je naveza pred nama prijazno odstopila štrik za abzajl. Tudi midva vrneva uslugo in štrik zloživa, ob priložnosti pa izmenjamo še nekaj besed.
Ura je devet, midva pa že pod smerjo ... kaj pa zdaj?
Pade odločitev, da zarineva še v Sinji slap. Nekaj kolovratenja in iskanja (azimuta nisva risala, sva pa uporabila Locus Maps ... kdo bi si mislil?) in že sva v grebenu, ki vodi proti Sinjem slapu. Med dostopom, kot se za dva deca tudi spodobi, teče debata o politiki, gasilskih vajah in samorogih, družbo nama pa dela dež, za katerega se ob zanimivi pogovorni tematiki niti nisva pobrigala.
Naenkrat se pred naju postavi malce višji kopen skok. Gospod Načelnik takoj ugotovi, da je situacija resna in da bo za tale naskok potrebno sneti tudi rokavice! Naskočiva ga z odliko in že sva pod »prvim« raztežajem Sinjega slapu. Narediva kratko pavzo, družbo nama pa dela hrvaška naveza z Reke. Prvi raztežaj nudi bolj malo ledu, zadosti ravno za cepine. Spretno po desni prehitiva prvo hrvaško navezo, pred drugim raztežajem pa naletiva še na drugo. Tudi tukaj gospod Načelnik spretno po desni, ker prehiteva se pač samo po desni, mimo druge hrvaške naveze, jaz pa za njim. Razmere v drugem raztežaju so dobre, v najstrmejšem delu je led debel, poleg tega pa so narejene že skoraj avtomatske stopnice in hooki. V tretjem raztežaju se slap precej zravna, gospod Načelnik pa nakaže tudi tehniko plezanja slapu brez cepinov – baje, da je dosti hitreje.
Ko priplezam do Primoža tam zagledam znan, nasmejan obraz ... eden in edini, Dario! Seveda smo se ferajnovci vedno veseli in tudi tokrat smo se bili, en selfič in pičimo dalje. Iz vrha slapu na polno letijo štriki, po njih pa GRS-jevci, ki so očitno v slapu ta dan imeli vaje. 
V četrtem raztežaju smo morali poleg plezalne tehnike gibanja v lednih smereh nakazati tudi tehniko gibanja med več različnimi vrmi v smeri. Sicer je pa raztežaj kar dobro naret, led je putrast, pod vrhnjo plastjo pa tudi že malo teče (super za kolena hladit). Zadnji, izstopni raztežaj je mešanica ledu, trave in kamna, ki pa ne predstavljajo pretiranega plezalskega izziva.
Na vrhu na hitro izmenjava in pospraviva opremo, čez dobre pol ure, ob 14. uri, pa že pijeva pivo ob Planšarskem jezeru.
Hvala mentorju za turo!