Silvo Baznik: Daleč je potrebno iti, da narediš nekaj dobrih
zavojev na snegu.
Dolga je vožnja na izhodišče smučarske ture v sosednji deželi. Po dobrih stodevetdesetih kilometrih pričnemo vzpon iz vasi Malte v istoimenski dolini po ozki in zelo vijugasti a asfaltirani cesti v naselje Maltaberg. Na poti z veliko pozornosti in strpnosti gremo mimo kamiona, pazljivo preko dveh kratkih odsekov ledu na cesti in mimo kmetij in vikendov vse do zaključka ceste na višino 1600 m pri Leonhardhuette, kjer je naše izhodišče ture na enega od številnih vrhov nad Malto.
Na izhodišču ni veliko snega. Poleg nas je še nekaj smučarjev, ki se bodo povzpeli na Faschaunerecka, medtem ko smo si mi izbrali nižji Stubeck. Po prvih korakih na smučeh gremo mimo Kramerhuette in po skromni snežni odeji s kratkim kopnim predelom po cesti pod že delno kopnim pobočjem nad nami do planine Faschaum, ki leži med pobočji obeh vrhov in Reiterecka, Po planini je napeljana bodeča žica na lesenih kolih in zato previdnost pri hoji in kasneje smučanju ni odveč. Sneg na planini je od trdega in pomrzjenega do skorjastega, ki se ponekod udira in celo nekaj pršiča zasledimo, ko s planine stopimo v redek gozd. Vzhodno pobočje Faschaunerecka se koplje v soncu, mi pa stopamo po senčni strani, prestopimo studenec, vijugamo navzgor med drevesi do grebena, kjer nas doseže toplota sončnih žarkov in vse je lepše kot v senčnem gozdu.
Počasi odvijemo proti severovzhodu, prehodimo nekaj dolinic in se povzpnemo na široka smučarska pobočja gore. Sneg je pomrzjen in s kožami na smučeh z lahkoto premagujemo višino in prvi odmor naredimo na razgledni višavi s pogledi na Nockberge in Julijce v daljavi.
Na zahodu so vidni visoki vrhovi Schober, Seemannswand in Loibspitze, pred njimi sta Ebeneck in Elendspitze. Še bližje nad dolino je lepo vidno pobočje Faschaunerecka, po katerem stopa nekaj turnih smučarjev. Daljši premor na soncu je dobrodošel in ko imamo vsega dovolj, ponovno stopimo na smuči in počasi odkorakamo proti severu naprej. Dosežemo bodečo ograjo, ki se razteza vse do vrha gore. Nekaj smučarjev vijuga mimo nas in na vzhodno pobočje v smeri koče Frido-Kordon-Huette, od koder pelje gorska cesta v Gmuend. Sonce prijetno greje, vetra skoraj in sneg je od številnih smučarjev lepo zglajen na obeh straneh ograje. Počutimo se kot na praznem smučišču. Še nekaj vzpenjanja in stopimo na 2370 m visoki razglednik, kjer na vrhu stoji veliki križ. Sami smo in uživamo v pogledih še na višje bližnje vrhove Wandspitze, Poisnig in Sternspitze. Prav tako je lepo viden Baerenaunock, kjer smo bili pred dnevi in seveda veriga vrhov Nockijev.
Kmalu se nam pridruži nekaj turnih smučarjev in za njimi pride še večja skupina pohodnikov na krpljah. Nastane pravi direndaj in tako je čas za naš odhod.
Pripravimo smuči, tesno zapremo smučarske čevlje in že so tu prvi zavoji, ki so pravi užitek. Sneg kljub soncu ni odjenjal, a to ne moti našega smučanja. Zgornje pobočje odsmučamo kot bi bili na smučišču, nižje odvijemo proti jugu in še vedno po trdem snegu nadaljujemo smuko z nekaj postanki do gozda, kjer je sneg omehčan a še vedno lepo smučljiv. Spustimo se po še vedno senčnem gozdu proti dolini, kjer je vse vrste snega in je potrebno temu prilagoditi smučanje, ki postane tako počasnejše in previdnejše vse do roba doline, kjer zapustimo gozd, ponovno prestopimo studenec, se izognemo žični ograji in v širokih zavojih smučamo nad kočami v dolini. Sledi še tretji in zadnji odmor na turi. Vidimo smučarje, ki se vračajo s sosednjega vrha in za njimi gremo še mi do ceste na planini, po kateri se vrnemo na izhodišče z enim snemanjem smuči.
Pospravimo smučarsko opremo in po poledenelem delu ceste stopimo do koče, sedemo na razgledno teraso in si privoščimo toplo in hladno pijačo s pogledom vse do naših domačih vršacev. Sonce počasi tone proti obzorju in čas je za odhod. Previdno gremo do avta in po poti prihoda odpeljemo proti domu.