Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Smer že ne more biti

Friko, 21.01.2020 09.22
"Smer že ne more biti preveč težka, če jo je preplezala baba."

sreda, 22. januar 2020, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 1928

Friko - Peter Mikša: ... preveč težka, če jo je preplezala baba.

Slovenski (ženski) alpinizem v času fizkulturnega kolektivizma (1945–1955)

Slovenski alpinizem po 2. svetovni vojni se je znašel pred dilemo, kateri usmeritvi slediti v prihodnosti. Položaj in vlogo športa je narekovala politika, ki je smoter športnega napredka videla v pripravljenosti ljudi na obrambo domovine. Komunistična partija Jugoslavije, tedaj vodilna politična sila, je sledila sovjetskemu zgledu in dajala prednost množičnosti pred elitizmom. Večji smisel je videla v velikem številu plezalcev kot pa v izurjeni eliti.

Nekaj časa so mladi alpinisti na čelu z Radom Kočevarjem, Cirilom Debeljakom, Vlastom Kopačem, Mitjo Kilarjem, Urošem Župančičem, Evgenom Vavknom in drugimi še sledili temu bolj političnemu kot praktičnemu nazoru, vendar je kljub temu po nekaj letih zatišja prišlo do spora med mlajšo generacijo alpinistov ter vodstvom Planinske zveze Slovenije s predsednikom Fedorjem Koširjem na čelu. Vrhunec spora je zanetil Cene Malovrh v Planinskem vestniku leta 1950 s člankom, v katerem je ostro napadel plezanju v višji težavnostni stopnji naklonjeno miselnost ter po njegovem napačen pristop do dojemanja gora pri mladi generaciji. Sledil je ognjevit odgovor najprej Janka Blažeja, nato pa tudi Vlasta Kopača v Planinskem vestniku, ki je sprožil pravo dopisno vojno, ki se je končala šele leta 1954, ko je Planinska zveza Slovenije morala popustiti in dovoliti tisk planinskega vodnička V naših stenah. V njem so bile opisane tudi smeri, ki so se starejši generaciji zdele popolnoma neprimerne za plezanje, saj naj bi bile predvsem pretežke za številnejši obisk. Za nameček je po 'službeni' dolžnosti spremno besedo v vodničku moral napisati tedanji predsednik PZS Fedor Košir, ki je bil tisku te knjižice nenaklonjen.

V času spora so se bile alpinistke skoraj v celoti primorane podrejati miselnosti tega obdobja – ženska naj bi se po vojni osredotočala na rojevanje in vzgojo otrok ter delo v gospodinjstvu, ne pa na šport. Še več - šport so ponekod ženskam odsvetovali, saj naj bi negativno vplival na njihovo zmožnost rojevanja. V Jugoslaviji so sicer ženske vsaj na papirju imele enake pravice kot moški, vendar v praksi ni bilo tako. Ženske, ki že same po sebi niso imele toliko možnosti za plezanje kot moški, so bile, če niso imele stalnih soplezalcev, prisiljene ali obiskovati gore kot samohodke ali pa v gore sploh ne hoditi. Kljub vsemu so nekatere plezalke tega obdobja opravile izjemne vzpone. Žensko plezanje se je vendarle počasi začelo uveljavljati. Kljub poskusom, da bi jih ločili od moških in jih za plezanje šolali posebej, so kmalu dokazale, da so jim lahko v marsičem enakovredne. To obdobje je zaznamovala generacija plezalk, ki je naredila ključne korake na poti k enakopravnosti.

Članek z naslovom »Smer že ne more biti preveč težka, če jo je preplezala baba«, ki je izšel v reviji Retrospektive in sta ga napisala Jure K. Čokl in Peter Mikša, si lahko preberete tukaj >>> 

Oznake: ALP, ZGO
eXTReMe Tracker