AO Nova Gorica: ... – Srednji vrh – Poberaj-Podgornik – Krn
Po dveh tednih frikerije na Malti, kjer smo zgolj od daleč opazovali kako nekateri uživajo na belih strminah, je končno prišel tudi naš čas. Tako sem se v nedeljo, 12. januarja, trdno namenil na sneg. Glede izbire lokacije je pomagal Zlato K., malo pa tudi spomin na skelečo rit, in tako sem se odločil raziskati grape okoli Krna.
Zlatko se je odločil, da se mi pridruži, zadnji trenutek pa me je poklical še Vanja. Bili smo torej družba štirih ljudi, saj se nam je v Kobaridu pridružil še Jaro. Za cilj smo si izbrali prečenje Krnčice, Srednjega vrha, nato pa pristop na Krn po eni izmed grap (če bodo narejene).
Kot se spodobi smo se že ob petih odpravili iz Plavi in se brez nepotrebnih postankov za kavo odpeljali proti Drežniškim Ravnam. Dodaten adrenalin je povzročal še kazalec na armaturi, ki se je vedno bolj bližal znaku E. Na srečo nam je uspelo in malo pred šesto smo že zagrizli v hrib.
Pred nami se je delalo izjemno lepo jutro in vedeli smo, da bo dan prava bomba. Kanin je kar gorel v soncu, pomahali smo Tanji in Katarini, ki sta se ravno peljali z jajčkom proti D postaji, nato pa se obrnili proti vzhodu.
Sneg se pojavi šele zelo visoko, a po grebenu ga je bilo dovolj tudi za ledno orodje. Prečenje je super, mestoma par rahlo izpostavljenih prečk, drugo v redu.
Ko smo prišli do Krna smo hitro ugotovili, da so grape bolj malo, a vseeno dovolj narejene, in se, kljub sumljivim opastem na vrhu, odločili poskusiti. 
Odločitev se je izkazala za pravo, saj so bile razmere fenomenalne. Izbrali smo smer Poberaj – Podgornik, ki je imela manj opasti (pravzaprav sem opazil le eno), si začrtali vsak svojo linijo in plezali.
Sneg je bil trd, ponekod celo poledenel, zato so cepini kar sami šli noter. Za ven so se malo bolj upirali, a jim nismo zamerili.
Vsi razen Zlatka smo kaj kmalu občutili, da bo potrebno kakšno vajo nameniti tudi nogam, ne zgolj slepemu tipkanju, saj nas je v meča kar “navijalo”. Vseeno smo vsi srečno prilezli do vrha.
Z vrha smo opazili, da je opast nad sosednjo (desno) grapo skoraj v celoti prelomljena in da je bilo kar pametno, da smo se ji izognili.
Nato smo pohiteli še na Krn, z vrha pomahali Drejcu, ki je bil nekje v bližini (nismo sicer videli, da bi nam pomahal nazaj), nato pa se spustili proti Kuhinji. Da nam ne bo potrebno preveč hoditi je Zlatko ta čas odletel po avto, mi pa smo se v lahkotnem tempu sprehodili do parkirišča.
Komaj smo se usedli, že je bil Zlatko na parkirišču, tako da nam ni preostalo drugega, kot da se usedemo in odpeljemo.
Držim pesti, da bo zima trajala do maja.
Rok