Silvo Baznik: Iskanje informacij o zapadli višini snega je terjalo
svoj davek.
Zjutraj čakanje na jutranjo svetlobo in gledanje spletnih kamer ni potešilo radovednosti in tako se zberemo šele po deveti uri zjutraj. Pričnemo vožnjo proti karavanškemu predoru, kjer zapustimo domovino in zapeljemo v sosednjo Avstrijo in v Beljak na spluženo in posuto alpsko cesto ter mimo sedmega že dodobra zapolnjenega parkirišča na osmo pri Aichingerhuette, kjer smo pred dobrim tednom že bili.
Na drugi strani ceste stopimo na smuči in sveže ratraktirano gorsko cesto. Pokrajina okoli nas kaže lepšo stran nočnega sneženja in pobočja s sledmi jutranjih smučin so pokrita z novim suhim snegom, da srca zaigrajo. Že po nekaj minutah vzpona se nam pridružijo turni smučarji s sedmega parkirišča in na poti vzpona se mimo nas pelje lepo število smučarjev in sankačev, da pohodnikov niti ne štejemo. Vse okoli Dobrača prevladujejo oblaki in meglice, mi pa hodimo v soncu in vetru pod odprtim oknom neba in se počasi a vztrajno bližamo najvišji točki vzpona. Veter me hladi in zato oblečem anorak in tople rokavice in stopam dalje za prijateljem in hčerjo. Pred nami zagledamo padalo in nato še drugega in ko stopimo malce višje vidimo deskarja in smučarja, ki ju padali vlečeta proti vrhu vzpetine, da odsmučata navzdol in se ob dobrem manevriranju vrneta proti vrhu in krožno obvladujeta strmino in kotlino pod njo. Nismo edini, ki smo se ustavili in občudujemo njuno smučanje. Proti zahodu pa že vidimo veliki oddajnik, ki “krasi” vrh Dobrača, a do tja bo še nekaj vzpona in spusta in zato gremo dalje.
Korak za korakom smo bližje, severni veter nas hladi, topla oblačila grejejo in tako dosežemo vršnje pobočje gore, gremo mimo stolpa in koče in se povzpnemo do nemške cerkve na vrhu grebena ter stopino ob južno obzidje v zavetrje, kjer občasno pridejo meglice, a sonce jih hitro obvlada in poskrbi za prijetno toplino, ko počivamo in se gostimo z dobrotami iz nahrbtnikov. Stopim na rob grebena, a razen megle ni videti drugega, tako da danes ne bo nič s fotografijami Karavank in Julijcev. Po nekaj minutah pripravimo opremo za smučanje, hči odsmuča do koče in malce kasneje se ji pridruživa s prijateljem ter skupaj gremo na pobočja z novim snegom. Kljub temu je potrebno nekaj pazljivosti na mestih, kjer ni stare podlage, da se izognemo praskanju smuči na skalo. Pravi užitek je smučati po suhem snegu, ki prši na vse strani. Smuči grabijo trdo podlago, z enega pobočja gremo na drugega in z vmesno stopnjo smučanja po cesti se izognemo dolinici globoko pod nami in zato za kazen morava še sestopiti s smuči in jih nesti malce navzgor po cesti do klopce, kjer naju pričaka prijatelj, ki je uporabil silo rok in nog ter vzpetino premagal s smučmi na nogah. Skupaj se malce spustimo in zarežemo sneg na naslednjem pobočju ob že narejenih smučinah. Sledijo uživaški zavoji in ko smo skoraj na cesti, prijatelj in hči odpneta smuči in jih pritrdita na nahrbtnika in gresta nazaj proti vrhu. Vaju počakam, rečem in gledam kako sem ter tja se pogrezneta v sneg, a vztrajata in ko stopita na sled, ki jo je naredila deska, gresta lažje in hitreje navzgor na rob pobočje, kjer izgineta mojemu pogledu in nadaljujeta pot do 1958 m visokega vrha Zahnernock-a, kjer stoji zavetišče in od koder vriskajoče odsmučata nazaj.
Še nekaj smučanja po cesti in gremo na naslednje pobočje in ponovno uživamo v puhcu. Zadnje metre smučanja naredimo še po steptani površini in se ustavimo ob robu ceste pred parkiriščem. Stopimo do avtomobila s smučmi v rokah, pospravimo smučarsko opremo, pri čemer s hčerjo imava največ dela s sezuvanjem smučarskih čevljev, ki odlično služijo svojemu namenu, a obuvanje in sezuvanje nista ravno vrlini le teh in povzročata nemalo truda in kanček slabe volje, ki pa ne pokvari dobrega razpoloženja nekajurnega vzpona in smučanja na novem snegu.
Na vožnji proti domu pa malce le potarnamo nad razmerami v naših ljubljenih gorah. Bo še kaj snega zapadlo tudi pri nas, ostane neodgovorjeno vprašanje.