Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Uroševa in Vzhodna

AO Kranj, 16.01.2020
Uroševa v NŠG in Vzhodna v Rinki

 

sobota, 18. januar 2020, ob 05:27, Urednik G-L, ogledov: 1139

AO Kranj - Tina Uranič: Ob vseh zapisih in pogovorih o res dobrih razmerah v hribih… sem si romantično predstavljala,

... da bodo smeri zalite in bo vse samo lahkotno pikanje oziroma, da se bomo ta vikend čez smeri sprehodili brez nekega nepotrebnega štrikanja.

No, ko sva v soboto zjutraj z Rokom prišla pod Uroševo grapo, mi je bilo takoj jasno, da stvar ne bo tako preprosta. Prvi skok je bil popolnoma kopen in se ga ni dali drugače lotiti kot po desni strani, kjer se je okoli dva metra visoko skrivala mešanica snega in ledu, kamor je bilo moč zapičiti cepine in izvesti neko mešanico plezanja, basanja in toolanja ter se tako prebiti do prvega štanta. Tam pa se je odprl pogled na popolnoma zalito grapo.
Juhuhu … to je to … super razmere, gasa gremo naprej, malo navezana, malo nenavezana, en štant na dva cepina, nekaj zabitih klinov (enega sva pustila notri, poklon smeri), malo vštric s simpatično navezo iz AO Matica, nekaj čakanja dveh navez pred nami, ki so sprožali kar konkretne snežne tuše … do drugega skoka, kjer so se tri naveze skupaj stiskale pod skalo v luknji in čakale na zeleno luč za prehod skozi dimnik.
Le-ta je bil fantastično narejen, kombinacija ledu, skale in snega ter možnost za uporabo vijaka. Uživam maksimalno, vse do zadnjega skoka, kjer pa je bil balvan kakih pet metrov nad snegom. Klini za štant v jami, so bili tako visoko, da sem morala kar konkretno poplezati do njih, en tak mini/nepričakovani detajl smeri za »ne tako visoke« ljudi. Sledil je obvoz balvana po desni in kar tečna prečnica nazaj v levo, do dokaj strme izstopne grape, na vrhu pa možnost varovanja na borovcu.
Čeprav premražena, sva vseeno noro navdušena in se veselo odpraviva v dolino … na pivo.

Za naslednji dan so Uroš, Matej in Seba določili bolj zgodnjo uro in smo se ob treh že odpeljali iz Kranja proti Logarski.
Nočni dostop je bil pravljičen, saj je luna tako močno osvetljevala gore v okolici, da smo imeli občutek, da smo v nekem črnobelem filmu visoke resolucije. V Vzhodno smer smo se zapodili najprej malo po skobah iz ferate, potem pa hitro desno, čez skalnato, popolnoma suho prečnico, ki zahteva kar nekaj truda in premišljenih gibov. Seba je suvereno opravil z detajlom, jaz pa za njim s cepini na pasu in iskanju dobrih oprimkov, do prvega snega, kjer je bilo vse veliko lažje. Ta dan sem bila jaz tista, ki sem dobila tiste malo lažje raztežaje, čeprav je v smeri iz dneva v dan manj snega in noben raztežaj ni ravno lahek. Največ dela se mi zdi, da smo imeli v kaminu, kjer sneg ni bil najboljši in je bilo potrebno nekaj zatikanja cepinov v skale. Pa tudi zadnjih pet metrov naslednjega raztežaja, pred vstopom v jamo, je tudi skoraj kopnih in krušljivih.
V smeri so nam prav prišli vijaki, tako za varovanje, kot tudi za izdelavo enega sidrišča, frendi ter tudi kak klin smo zabili. Zaradi inverzije nam je bilo na sestopu kar vroče, še posebej v gozdu, kjer smo se kot po jajcih prebijali po poledenelih koreninah in potki do slapu. Seveda brez derez, ker so bile le te že skrbno spravljene v nahrbtnikih.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker