AO Rašica - Benjamin Ocepek: Nič kaj dosti ne objavljam, zato pa toliko več plezam. Ampak tole si pa zasluži objavo.
V Chamonixu so bili pretekli tedni precej jesenski in tako so se naredile spodobne razmere za plezanje kombiniranih smeri na višini.
Za prejšnji vikend sem dobil še močnega partnerja, Jona iz Španije s komer sem že v preteklosti nekaj plezal. Moja ideja je bila Modica Noury v Mont Blanc du Taculu ki je baje lepo narejena. Ampak jo je Jon že plezal, kot tudi Supercouloir. Nato je predlagal smer Pinocchio, kar mi je precej smrdelo, saj še nikoli nisem plezal tako zahtevne smeri in tudi nobenih informacij o razmerah nisva imela. Na koncu pa je do naju prišla informacija da je razmera obiskala tudi legendarno smer z zelo kul imenom - Beyond Good and Evil.
In izgovorov ni bilo več, ta vikend greva onstran dobrega in zlega.
Kdor smeri ne pozna, tu je en video ki razloži zgodovino smeri:
Naslednje par dni gledam videje, berem vodničke, gledam skice in sem pod hudim stresom, slabo spim in se poslavljam od prijateljev. Fama okrog te smeri je res velika.
V soboto zjutraj se nama ne uspe zriniti na prvi lift, tako da vzameva drugega in tako pristaneva pri koncu vlakca ki je romal pod severno steno Pelerinsov. Dostop na smučeh mine hitro, strah počasi bledi, zamenja ga odločnost in fokus. Dve navezi preudarnih angležev se odcepi od vlakca v sosednjo smer Rebuffat Terray. Midva tega ne narediva, saj sem jo jaz že plezal nekaj let nazaj z Žigo. Tisto je šele bila avantura epskih razsežnosti. Pred nama so tako še tri naveze ledolomilcev, ena od njih že v detajlu, očitno sta spala na bivaku.
Vlakec hitro odpelje in ne dolgo zatem že vlečem 120 meterski raztežaj do pod detajla. Tu se zadeva ustavi, lokomotiva se še vedno vleče čez famozni kot. Ko se sliši še vaffanculo in aiuto veva da bo dan še dolg.
Jona sem že psihično pripravil da bom princeska in da me bo moral potegniti čez vse detajle ampak od blizu tale kot ne zgleda pretirano strm, ter ima lepo naliman sneg in led po platah. Poleg tega sem še videl taljana da je nekaj vpel nekje na polovici, ter ker vem da imam neskončno časa, sem se kar sam opogumil da splezam naprej kot pravi moški (čeprav je moja brada kratka in redka). No 10 minut kasneje sem bil že zataknjen med noge še eni italjanski navezi pred nama in eni francoski navezi na sredini ki so še vedno okupirali sidrišče. V detajlu sicer nisem nič kaj preveč mahal s cepini ampak neke drame pa tudi ni bilo, zatakneš cepin, stopiš, vtakneš še par frendov v poko in gre. Naslednje par raztežajev je podobno, relativno tekoče plezanje brez nekih akrobatskih ali fizično napornih gibov. Je pa kar konstantno strmo ter na mnogo mestih zelo redko varovanje. Nato se smer rahlo položi in mnogo kasneje združi z Rebuffat Terray. Ura je 4 popoldne, italjani in francozi končno obupajo in se po vrvi spustijo na pico. Angleži so v zadnjem raztežaju Rebuffata, ki zgleda kar siten, precej manj ledu kot prejšnjič ko sem to plezal. Original najine smeri se odcepi rahlo desno v skrajno neokusno in nelogično poko ki verjetno še nikoli ni videla ledu. Tudi višje zgleda vse suho in grdo. Vmes se do naju spusti en anglež in naju potolaži da večina navez zaključi po Rebuffaju in z veseljem ga poslušava.
Nekaj kasneje prvič ta dan začnem sopihati in švicati ko hakljam cepine po navpični poki v kateri naposled zmanjka snega in ledu. Še neugoden preskok okrog vogala ter vzgib čez previs in veselo predam zadnji raztežaj Jonu. Ta je en dva tri pod previsom, kjer zagleda sitno prečko ki je detajl smeri. Začne študirati kaj narediti na kar nase sproži ogromen kos napihanega snega ki ga z zadnjimi močmi zadrži in se mi dere naj ga zategnem. To storim, nakar ogromna klada rahlega snega velikosti avta zdrsi nekam v smer angležev, mene pa na srečo zgreši. Jon razumljivo napsihiran potehničari čez detajl čez en klin ki je meni ostal v spominu od prejšnjič kot totalno nesiguren. Anyway, jaz sem kot drugi tole na hitro splezal "na fraj", čeprav ne preveč elegantno. Sva na vrhu ene nore smeri, sonce dokončno potone za obzorje, Chamonix je že popolnoma osvetljen z lučmi, obda naju globok mir.
Abzajli po Rebuffaju gredo tekoče in en dva tri sva nazaj pri ruzakih. Nato nekaj časa iščeva smuči, v temi zgleda vse drugače. Sledi presenetljivo dobro nočno smučanje precej daleč v dolino, nato pa še rodeo po makadamu skoraj do Chamonixa. Ura je 9.45 in sva pri avtu.
Meni je bila smer osebno zelo všeč, fizično in tehnično v danih razmerah ne preveč naporna, slabega varovanja sem pa itak že navajen iz Slovenije. Predvsem sem pa počaščen da sem lahko plezal tako legendarno smer ki je tako redko narejena, mislim da je bila nazadnje v razmerah 5 let nazaj, ko sem jaz svojo plezalno pot šele začenjal.
Na internetu je ogromno različnih vtisov in ocen smeri, za najin primer bi rekel da velja ocena iz camp to campa: ED, IV, 5, M5, 550 m
Pravi da bo naredil tudi video enkrat, bom prilepil zraven ko bo.
Benjamin