Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Slivniška drevesa

 

 

 

 

 

 

 

 


Slivnica, 17. in 23. november 2019

sreda, 12. februar 2020, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 608

Tigrič Piko: Za tistega, ki ne pozna slivniških borov in bukev, težko rečem, da dobro pozna Slivnico. Veliko lahko doživimo tudi z malo napora. Otroci to znajo.

Odkrivanje biserov v obliki dreves

 
Na tihem mislimo ponovno pohoditi Gradiško turo, a nam je med vožnjo mimo Planinskega polja jasno, da v Vipavski dolini že dežuje, le nad Slivnico je še nekaj svetlobe. »Ne potrebujem hladnega dežja, ko imamo doma topel tuš.« Lahko da je to samo šoferjev izgovor za nov potep nad Cerkniškim poljem. Izija nemudoma usmerim na izvoz Unec.
 
Ko srečam človeka enkrat, težko rečem, da ga poznam, lahko pa mi je takoj všeč. Enako je z vsakim koščkom naše lepe narave.
 
   
 
Če je Izi mislil, da bomo srečali kaj več ljudi kot kje drugje, se je zmotil. Hrib deluje zapuščeno. Naša današnja varianta je nekoliko pašniška, klasično pot zapustimo na prvem travniku. O ja, sedaj smo pa tam! Izijevo pozornost pritegnejo osameli bori. Zakaj ne stopi k njim, kot mu je v navadi? Zelo verjetno bomo naslednje vikende ponavljali vajo v opazovanju dreves.
 
Narava nam vse nudi zastonj, med revnimi in bogatimi ne dela razlik. Vsakič znova se lahko nekaj naučimo o njeni lepoti in o njeni ljubezni.
 
   
 
Pri zapuščenem domu padejo prve kaplje. Tole bo še zanimivo! Morda Izi misli, da gre za njegovo idejo, ko mu prišepnem: pojdimo pogledat, kakšno je vreme na drugi strani Slivnice. Tam močno vleče iz smeri Loške doline, proti nam se premika vodna zavesa. Dež bo pri nas prej kot v četrt ure. Namesto da bi Izi hitro spokal od tod, se igra z nami. Vsekakor je Bunto v vetru premalo izkušen za posnetek na drogu, Bimbu še malo ni mar zanj, zato skupinski posnetek naredimo v zavetju doma.
 
Barve narave in prave zaznave ne poznajo slabe svetlobe, zato človeka ne opredeli barva obleke, ampak njega čutenje.
 
   
 
»Le komu je zanimiv hrib brez posebnega razgleda? Kam gremo naslednjič?« vpraša Bunto med prijetno počasnim sestopom. Izi se dela, kot da ni slišal, le nemo opazuje drevje. Haha, sem bomo prihajali še nekaj naslednjih vikendov. Pri njem se nič ne zgodi slučajno.
 
Nekatere stvari so določljivo lepe, ko gre za videz, nekatere pa nedoločljivo, ko gre za energijo. Zato je lepih veliko ljudi, ne samo po videzu.
 
   
 
Nova deževna sobota, vnovič Slivnica. Danes se peljemo na Gradišče. Kaj ti šoferji ničesar ne opazijo? Stoj! Izi samodejno zavre in pogleduje po gozdu. Ali ga moram res opozoriti na drevesce ob cesti in nanj zlesti? Dežek me na prvih korakih prežene v nahrbtnik. »O, kako čudovito!« Čutim, da se je Izi ustavil. Rad bi pokukal ven! Prošnjo usliši ali pa ima z menoj druge načrte. Tako hitro, kot se je zastor razgrnil, se ponovno zagrne. Je prenehalo deževati zaradi nas? »Ne skrbi, danes bomo še hodili v dežju.« Morda je čas izbral intuitivno. Izi, ste se tega učili v šoli? »Kje pa. Tam te učijo odgovarjati in ne spraševati, poslušati druge, nikakor pa ne svojega instinkta.«
 
Vsaka rastlina si zgradi svojo obliko, razvije svoj življenjski slog. Ne hiti dohiteti drugih rastlin ali jim skuša biti podoben – ne po obliki ne po vsebini.
 
   
 
Hrib je od zadnjič spremenjen, celo trave imajo drugačne odtenke. V upanju, da bomo koga srečali, Izi izbere kolovoz. Ponovno nas zagrne oblak in po odpadlem listju zaškrebljajo dežne kaplje. Do doma na Slivnici vreme zdrži, potem pa se krepko ulije. Pod napuščem vedri trojica. Premočena motorista bosta počakala, da bo nehalo deževati, le fant s psičko ne čaka, da bi ga še bolj zeblo. Jadrno jo ucvre v dolino. Naj zavidamo temu psu, da ga ploha prav nič ne moti?
 
Narava je živa – pomeni, da smo lahko z njo tudi v odnosu. Njeno lepoto tudi doživimo, ne samo vidimo. Ni vseeno, kaj do nje čutimo, kajti ona sprejme vsakogar.
 
   
 
Zaradi spolzkih tal sestopamo počasneje. Le tako lahko tik pod domom začutimo, kako so bukve, zrasle v gručo, nekaj posebnega. V dežju oddajajo nekaj drugega. Kakšne skrivnosti hranijo v sebi? O njih bi se dalo veliko napisati, če bi kdo res kaj vedel. Izi se ne vrača po poti, ampak gre raje mimo osamelih in veličastnih borov, meni najljubših dreves. Kdor jih ni spoznal, ne pozna Slivnice.
 
Drevesa imajo svojo govorico. Ni treba, da jo razumemo. Dovolj je, da jo čutimo. Tako kot pri človeku: čutenje je nad umom in razumom.
 
   
 
Meglice se tihotapijo po travah navzgor, ko Bunto izdavi »U!« Izi vprašujoče pogleda. »Nič, samo v dolini zvoni povečerje, mi pa smo še visoko v hribu.« Čas menjave dneva z nočjo je vedno nekaj posebnega. Videz pokrajine se spreminja iz minute v minuto. Znak, ki pohodnike usmerja v levo, za nas pomeni, da moramo v desno. Takoj za ovinkom bom lahko na armaturni plošči ponovno usmerjal Izija, kod bo ovinkaril proti domu.
 
Slivnica je vsak dan edinstvena. Vsak dan je edinstven. Tudi jutri zjutraj se bo rodil tak. Kakršno koli bo že jutrišnje vreme, vsak nov dan vedno prinese nov žarek upanja.
 
Tigrič Piko & Iztok Snoj
eXTReMe Tracker