Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vikend na Očaku

Črnuški AO, 14.01.2020
Vikend na Očaku

četrtek, 16. januar 2020, ob 05:27, Urednik G-L, ogledov: 1225

Črnuški AO - Tanja Kocjančič: Slišala sem od prijatelja, ki je slišal od nekoga, da so razmere v Slovenski smeri vrhunske.

Pa sva šli preverit.

Ob 7h štartava s parkirišča v Vratih (cesta z Mojstrane je uradno zaprta).
Plezati dejansko začneva že na dnu planinske poti čez Prag. Jeklenica je namreč pokrita z zamrznjenim snegom. Pred nama je nekaj navez. Proti značilnim t. i. markantnim macesnom, ki označujejo enega izmed vstopov v smer, že lepo pikava. Vmes naletiva na dva skalna balvanska problema. Po približno 20 metrih raza nad macesni naju skica in stopinje v snegu popeljejo v dolgo desno prečnico, ki gre rahlo navzdol.
Preden zavijeva, nad seboj, v podrtem, zaraščenem in popolnoma kopnem razu, opaziva navezo turnih smučarjev. Le kam gresta smučat?

Zavijeva desno po srednje mehkem snegu. Od tu naprej se pa razmere samo drastično izboljšujejo. Na koncu prečnice zagledava lepe Bele plati, po njihovi desni pa vodi skok, mix, v katerem nama kar smeje od vrhunskosti. Ko izplezava plati, opaziva, da levo od naju, še vedno na razu, dve navezi obračata.
Od tu naprej sva do Kredarice popolnoma sami.
Nadaljujeva proti Bučarjevi steni, kjer pričakujeva, da se bova morali navezati, po čemer pa ni potrebe. Spet dva čudovita skoka. Tako v teh, kot v prejšnjih skokih, je tu pa tam potrebno stopit v skalo in zanjo tudi poprijeti. Kar je vmes snega, je idealne trdote - beton.

Za Bučarjevo steno markantna Slovenska grapa, zalita in škripava do popolnosti.
Take uživancije še nisem doživela.

Pod vrhom imava izbiro: Prevčev izstop na levi ali desna varianta izstopa. Desna sicer izgleda lepo narejena, ampak se odločiva za Prevca, da naju tik pred vrhom ne doleti kakšno neprijetno presenečenje. In da vsa oprema še naprej ostane neuporabljena. Prevčev izstop mojemu, že tako pestremu naboru kletvic, doda še nekaj novih. Vleče se ...

Vrh doseževa malo po 15h. Še slaba ura in sva v koči na Kredarici, ki je polna ljudi, vremenarja pa delata na polno.

Sobe so mrzle, zbudi me Hanin glas: "... vzhod! ...". Odprem oko, ga zagledam, stegnem roko v mrzel zrak, naredim fotko in se zabubim nazaj. Zakaj bi šla ven na mraz v gnečo, gledat sonce, če sem lahko na toplem pod tremi dekami?

Pozajtrkujeva burek. Ko hodim po grebenski avtocesti proti vrhu, si iz neznanega razloga žvižgam Kekčevo pesem. Ko doseževa vrh, se mi uresniči dolgoletna želja, da prvič na Triglav stopim pozimi, po preplezani Slovenski smeri.
Lepo. Sploh, ko v daljavi misliš, da zagledaš fascinantni Matterhorn in si rečeš: pismo, še približno 1600 višinca, pa smo tam!

Sledijo obvezni selfiji, dva možakarja, ki opazita najine Čao flise, naju okarata, kot češ, zakaj nisva na vajah na Vršiču. Slovenija je res majhna. Sploh, ko stojiš na njenem vrhu in jo imaš na dlani.
Sledi še vlakec navzdol, s prehitevanjem neprimerno opremljenih planincev. Grrr.

Ker hodim v hribe tudi zato, da se izognem množicam, me je vrh Triglava videl prvič in zadnjič.

Čaka naju še sestop, zadnje sončenje ob Staničevem domu, dolgo spotikajoče gazenje po vseh možnih vrstah in podvrstah snega za Cmirom, fascinantna dolina s kvadrastimi balvani in pika na i, lomastenje po ruševju ter izgubljanje v čarobnem gozdu, po fantomski poti, kjer sneg zamenjajo tone listja.

Zaradi gozdnih radosti do parkirišča prideva malo kasneje, kot predvideno. Tam naju pa preseneti še, že dva dni, prižgana luč v avtu. Ups ...

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker