Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Baerenaunock

torek, 14. januar 2020, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1146

Silvo Baznik: Je to sploh kakšna zima, je vprašanje marsikaterega med nami. 

Že dogovorjeno postane preteklost, ko se vozimo po avtocesti in dva za in eden vzdržan spremenimo cilj poti ter peljemo skozi karavanški predor na avstrijsko stran v smeri Nockbergov. Z avtoceste gremo pri Gmuendnu in nadaljujemo do Innerkremsa, kjer pri gostišču Raufner parkiramo v ledeno mrzlem dopoldnevu.

Smuknemo v smučarske čevlje in naredimo nekaj korakov do snega, od koder gremo naprej na smučeh. Mraz reže v kosti, a se hitro ogrejemo, ko stopimo na zasneženo in ratrakirano gorsko cesto in stopamo za dvojico, ki sta nas pred tem prehitela. Cesta se lepo vzpenja in naredi nekaj ovinkov, kjer predhodnika skrajšata ovinke in izgineta izpred oči. Ker smo tokrat prvič tu, se držimo ceste in ogledujemo okolico za morebitno smučanje izven cestišča. Tako pridemo do zaprtega gostišča Nockalmhof, kjer že užijemo nekaj sončnih žarkov in nadaljujemo pot po kolovozu, ki na enem odseku kaže prve kamnčke, ki se jih bomo morali kasneje izogniti. Naprej gre dokaj hitro in pred planino Baerengrubenalm nam je že prijetno toplo, ko je temperatura porasla in je nekje okoli ledišča. Pred planino so smerokazi in dve poti vodita na Pernaunock ali tudi imenovan Baerenaunock. Odločimo se za desno pol ure daljšo varianto zaradi sončne lege. Stopimo previdno na planino med bodečimi ograjami in med bajtami stopamo navzgor, kjer se vije kar nekaj smučin, ki vodijo k istemu cilju, priti nad planino na odprta razgibana pobočja in vzpetine pred visokimi gorami. Pogledi na nam neznano okolico in predvsem številne vrhove Nockijev kot krajše rečejo Nockberg-om, verigi visokih dvatisočakov, priljubljenih vrhov turnih smučarjev, so prekrasni.

Visoko nad planino in pred vznožjem gore pred nami naredimo odmor in gledamo smučarje, ki se vzpenjajo in istočasno drugi smučajo proti planini. Na ta vrh gremo, odločimo in cilj ture je sedaj na dlani. Dobro podprti z dobrotami iz nahrbtnikov in s potešeno žejo smo pripravljeni na srečanje s pomrzjenim pobočjem gore. Naredimo še nekaj kratkih vzpončkov do vznožja gore in pričnemo vzpon. Hitro ugotovimo, da so potrebni srenači in tako nadaljujemo vzpon z njihovo pomočjo. Nič več se ne ustavljam, korak za korakom grem naprej in moja spremljevalca malce zaostaneta, a ostaneta vidna vse do zadnjega dela, ko je potrebno prestopiti na vzhodno pobočje in se nato povzpeti na sam vrh 2292 m visokega Barennaunock-a. Komaj dobro sestopim s smuči, že sta hči in prijatelj za mano. Na vrhu naredimo zamenjavo, mi gremo na odmor in fotografiranje, drugi pa stopijo na smuči in odsmučajo. Ostane nas le peščica, ki pa kmalu dobimo družbo novih prišlekov. Vrh je očitno zelo oblegan. Večina nas je Slovencev, ki so tako kot mi preživeli okoli dveh ur na vožnji v iskanju možnosti turnega smučanja.

Z vrha vidimo brezštevila nam neznanih vrhov, nekaj pa jih vendarle poznamo. Preko grebena Dobrača so Julijci z izrazitima vrhovoma Jalovca in Mangarta. Severne stene gora so v senci in tako gore niso tako izrazite kot bližnji vrhovi okoli nas.

Čas hitro mineva in počasi pripravimo vse potrebno za smučanje. Z vrha smučamo nekaj metrov proti vzhodu, zavijemo okoli pobočja na sever in po trdem in pomrzjenem snegu naredimo lepe zavoje, ki nas kar prehitro popeljejo v vznožje gore, na bolj položnejša razgibana pobočja nad planino. Smučanje je pravi užitek, Nekajkrat se ustavimo, zadihamo svež zrak, otresemo noge in smučamo po nekoliko mehkejšem snegu. Nad planino naredimo še en odmor na soncu, ki kmalu ne bo več grelo celotne planine. Še enkrat stopimo na smuči, naredimo nekaj zavojev in smo na planini, kjer ponovno previdno prečkamo pašne ograje in se odpeljemo po kolovozu v senco.

Z veliko mero previdnosti odsmučamo kolovoz izogibajoč se kamnitim minam, ker gozdnato pobočje ni smučljivo. Pridemo na zasneženo cesto in mimo gostišča smučamo proti dolini. Smuka je glede na debelino snega odlična in le nekaj zamahov s palicami je potrebnih na skoraj ravninskem delu, da nato mimo studenca in zasneženih klopc prismučamo v vas, kjer stopimo še nekaj korakov s smučmi v rokah do avta.

Čez nekaj minut smo že na vožnji proti domovini s mislijo, da se bomo vrnili in se povzpeli še na kakšen lepo smučljiv vrh Nockijev.

eXTReMe Tracker