Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Če bi ljudje le brali,

Delo, 11.01.2020 08.00
Če bi ljudje le brali, jaz ne bi preživel!


 

Delo - Zdenko Matoz, 10.12.2020
Tadej Golob: Po Sloveniji pustoši serijski kriminalkar poškropljen s krvjo / Nedavno je pri založbi Goga izšla tretja kriminalka s Tarasom Birso Dolina rož.


OnaPlus
.delo.si, 04.02.2019

Tadej Golob in Mojca Manfreda
Sva preprosta človeka, ne potrebujeva veliko

 

sreda, 15. januar 2020, ob 05:27, Urednik G-L, ogledov: 784

NeDelo - Grega Kališnik: ... jaz ne bi preživel! - Pisatelj Tadej Golob ... 

... osvajalec Everesta in kresnika, zažiga s trilogijo kriminalk Jezero, Leninov park in Dolina rož.

Če Štajerec Ljubljančanu za kraj pogovornega obračuna predlaga gostilno Pri Žabarju, se rojeni Žabar upravičeno povpraša, kaj je zadaj, ali ne gre za past. A ker časa za preiskavo ni, se pač sprijazni, da je bolje imet Tadeja Goloba za mizo kot ogenj v strehi redakcije, če pogovor ne bi bil speljan. Dobila sva se točno nekaj minut po poldnevu, štiri ure po tistem, ko se je popularni pisec lotil četrte knjige z junakom Tarasom Birso. Ki si ga zlahka predstavljate, če spremljate teve nadaljevanko Jezero na nacionalki.

Ta čas se vse dogaja okoli romana Jezero, ki je bil v resnici izdan ...
Jeseni leta 2016.

Vmes sta izšla še dva vaša romana, kriminalki, Leninov park in Dolina rož, četrti pa, se že piše?
Danes sem začel.

Torej sem vas zmotil?
Ne, saj zato sem rekel, ali se dobiva po dvanajsti.

Pa je nevarno, da se vse drugo utopi v Jezeru, vas to skrbi?
Ne, nasprotno, Jezero je pomagalo, da so ljudje še bolj brali in kupovali naslednji dve knjigi. Jezero, knjiga in seveda teve nadaljevanka, je fantastična reklama za moje knjige, ne samo kriminalke, tudi druge so začeli spet brati.

Koliko se bo bralo, prodalo, za kaj gre? Naj se knjiga primarno bere ali prodaja?
Če bi samo brali, potem jaz od tega ne bi mogel živeti. Moj pisateljski šiht v povprečju krepko presega osemurni delovnik. Vsaj dve leti pisanje pri meni ni več popoldanska dejavnost.

Prodaja, dobiček, nobenih moralnih zadržkov ob teh besedah?
Prav nobenih. Smešno je, kako se še vedno razmišlja, ko gre za pisanje in nasploh za kreativno delo. Bili so časi, ko so mnogi skoraj pričakovali, da jim bom knjige podarjal, kot da mi s tem, ko jim jih poklonim, delajo uslugo. Še zdaj me marsikam vabijo s polstranskimi mejli, pa nikjer ni omenjen honorar. Saj ko jaz kličem vodovodarja, ga tudi ne vprašam, ampak se potem, ko pride, ne čudim, ko izstavi račun.

Zakaj, ker pisanje ni delo?
Tistemu, ki misli, da pisanje ni delo, predlagam, naj eno mojo knjigo pretipka.

Vsaj pretipka.
Ja, da bo videl, koliko časa bo porabil. Ampak saj se zadeve počasi spreminjajo. Najpomembnejše pa je, da od pisanja lahko živim. Od novinarstva, tega prekarnega, glede na to, kako padajo honorarji, ne bi več mogel.

Ampak pišete, zdaj, tudi v svoje veselje?
Seveda, brez tega ne bi šlo. Ko sem se lotil tretje kriminalke, Doline rož, sem čutil zasičenost, sploh ker sem po Leninovem parku nameraval narediti premor s kriminalkami. A ker sta se prvi dve lepo prodajali in je nežno pritiskala tudi založba, ki si je želela kriminalk, sem moral spet priklicati veselje nad raziskovanjem, izmišljanjem zgodb, potem je pa šlo.

Torej je nekje zadaj misel, da se kriminalka tudi pri nas bolje prodaja kot kaj drugega.
Moje se. Ampak saj se tudi nekatere druge. Ja, a čeprav je v ozadju tako kot pri vsakem drugem delu, da moraš z denarjem, ki ga zaslužiš, preživeti, to ni bil primarni vzgib za pisanje. Niti za pisanje kriminalk.

Ste videli vse dele nadaljevanke Jezero?
Ne, vnaprej le prva dva, tretji je bil zame nov, tako kot bodo drugi trije.

Se teve podobe ujemajo s predstavami, ki ste jh imeli ob pisanju romana?
Vizualno sem nad nadaljevanko navdušen. Najbolj sem se bal zimskih posnetkov, ker če bi bila zima kot letos, ne vem, kaj bi lahko v Bohinju počeli. Gledali, kako regrat cveti. Snemali so, če se ne motim, lani februarja in imeli srečo, sneg, celo jezero je zamrznilo.

Sam za promocijo nisem naredil nič. Niti facebooka nimam.

Ste si vnaprej predstavljali, kje bo najdeno truplo?
Seveda ne povsem natančno, pa domačini so menda rekli, da se tam, kjer naj bi bilo najdeno, do vode sploh ne da priti. Pri pisanju sem se tudi kaj naučil, mislil sem, da že iz jezera takoj priteče Sava Bohinjka, pa ni tako, je najprej Jezernica. Ampak to so malenkosti. Če smem parafrazirati Johna Forda: če se tam ne bi dalo priti do vode, ne bi imeli filma.

V prizoru prve epizode, kjer Taras Birsa hčeri opisuje kamniške vrhove, omeni Storžič. Ki pa ga v kadru ni.
Tega sicer nisem jaz napisal, se pa Storžič vidi z Ljubljanskega gradu, kjer stojita. Ja, to vprašanje je prišlo tudi do mene. Ali se z Gradu vidi Storžič? Se, tako kot Triglav, pa Škrlatica, pa Rokavi, Oltarji, Kukova Špica, Stol, Vrtača, Begunjščica, komplet Grintovci ... Vse živo. 

Vizualizacija pri pisani kriminalki je nujna?
Pri vsaki knjigi. Ko pišem, imam zelo filmske predstave. Zdaj, ko je moj roman na televiziji, sem začel razmišljati tudi o tem, da morajo biti kraji dogajanja lepi, estetski. Prej se tega nisem zavedal, tako da sem imel precejšnjo srečo, ko sem izbral Bohinj.

Nekoč sta bila v vašem življenju alpinizem in novinarstvo, kako je šlo to vzporedno in kdaj se je zadeva prevesila na eno stran?
Z alpinizmom sem se začel ukvarjati po prihodu v Ljubljano kot študent novinarstva. Lahko bi dobil službo v športnem programu TVS, če bi diplomiral, a skoraj nalašč nisem hotel. Da sem lahko v miru plezal. Pa pri enem časopisu bi lahko dobil zaposlitev, pod pogojem, da ne bi več hodil na odprave, in sem odklonil. Ni pa novinarstvo premagalo alpinizma, s katerim se še vedno ukvarjam. A manj intenzivno.

Bili ste na Everestu. Ki je lahko metafora, realna osvojitev vredna še toliko več. Vam vrh sveta ni zadoščal? Čustveno, mentalno? Ne bi mogli živeti od alpinizma?
Everest ni bil nikoli eden mojih ožjih ciljev, zgodil se je po naključju, bil sem v odpravi Dava Karničarja, prvega smučanja z Everesta. Vrha sem bil vesel, ni bilo pa to nič posebnega v alpinističnem smislu, to ni neko plezanje, odprava je bila organizirana, pa z dodatnim kisikom. Željo sem imel sicer po vzponu brez dodatnega kisika, a ker je Davu uspelo v prvem poskusu, sem vedel, da če mi bo prvič spodletelo, ne bom dobil druge priložnosti. In ker je ostala ena, verjetno edina v življenju, sem se podal na vrh tako kot vsi drugi.

Profesionalni alpinizem?
Bilo je obdobje, ko sem o tem razmišljal, ampak na srečo nikdar ni prišlo tako daleč. Moje sposobnosti iskanja sponzorjev so nične ...

V življenju nisem dovolj najebal, da bi bilo vredno pisanja.

Pa še gora zahteva celega človeka. Včasih ga tudi vzame.
Seveda. Po Everestu sem bil pripravljen za stene in vrhove, ki bi nekaj pomenili v svetovnem alpinizmu. Z Grego Lačnom sva šla leto po Everestu v vzhodno steno Džanuja, in če bi jo preplezala, bi dobila zlati cepin. Še danes je nepreplezana. Ampak jaz sem tedaj dobil hčerko, pet mesecev je imela, ko sem šel pod Džanu, in nisem bil več pripravljen tvegati. Ko sem zagledal steno, polno serakov in s katere je nenehno plazilo, sem rekel: Grega, jaz ne morem, fino smo denar zagonili ... Potem sem se sicer še udeležil nekaj uspešnih odprav, na katerih smo preplezali zanimive stene in se povzpeli na deviške vrhove. Tudi zdaj imam še cilje, sanjam, ampak ne vem, ali bo kaj iz tega.

Zaradi lastnih omejitev, zaradi družine?
Doslej predvsem zaradi družine. Zdaj sta otroka sicer že skoraj odrasla in je malo lažje, so pa tu obveznosti. Če bi hotel letos v Himalajo, bi moral imeti vse napisano do konca avgusta. Zadnjih nekaj let mi to ni uspevalo.

Alpinizem je strast. Pisanje tudi?
Da. Rad plezam in rad pišem, in ko to rečem, moram dodati, da pri plezanju tisto pravo veselje pride šele, ko opraviš turo. Pred tem največkrat ni užitka, ker ne veš, ali boš zmogel, nevarno je ... Pri pisanju je precej podobno. Uživaš šele, ko pride knjiga iz tiskarne.

Kot novinar ste imeli veliko intervjujev, potem ste šli v biografije. Morate v portretiranca verjeti? Pri knjigi o Alenki Bratušek sem bil malo skeptičen.
To, da so jo imeli mnogi v zobeh, je bil tudi eden od razlogov, zakaj sem sprejel pisanje knjige o njej. Kot pisec biografij pripoveduješ resnico portretiranca, ne smeš pričakovati, da bodo ljudje narejeni povsem po tvoji meri.

Pa tudi povsem pošteni, bolje, iskreni ne.
Saj tudi mi nismo, vsakdo ima svojo resnico o svetu in sebi. In če je človek, o katerem pišeš, dovolj civiliziran, jaz pravim, če jé z nožem, vilicami in žlico, ne vidim ovir za pisanje knjige o njem.

So pa ljudje, ki jih ne bi biografirali niti za ekstremen denar?
Seveda. Imel sem že tudi takšne ponudbe. Ne bi delal s kakšnimi Trumpi. Slovenskimi Trumpi.

Z ameriškim?
Tega moj želodec ne bi prenesel. Alenka Bratušek seveda niti zdaleč ne spada v to množico. Ljudje jo po krivici podcenjujejo, ima smolo, da je ambiciozna ženska.

Ženske ne smejo biti ambiciozne?
Ženskam že a priori dopuščamo manj ambicioznosti. Moški, pa tudi ženske same.

Pa odvetnik Peter Čeferin?
Živi precej drugače kot jaz, a je zelo zanimiv človek, naredil se je s svojim delom. Prav nič ne da na to, kar drugi mislijo o njem.

Razlika med novinarstvom in pisateljstvom?
Prav velike razlike ne vidim. Pisanja sem se naučil kot novinar, najbrž tudi tega, da je tisto, kar napišem, berljivo. Pri novinarstvu si ne smeš zmišljevati, kar je pri literaturi zaželeno, a tudi ko v romanu gradim karakterje, zaplete, imam v ozadju realnost. In drži, da je stvarnost lahko veliko bolj neverjetna od fikcije. Oziroma kakor je rekel neki literarni junak Marka Twaina: Resnica je bolj čudna od fikcije, saj je fikcija zavezana k mogočemu, resnica pa ne.

Kriminalk ste v življenju veliko prebrali?
Ne toliko, kot bi si marsikdo mislil. Imel sem obdobje, ko sem ogromno bral, in med prebranimi knjigami so bile tudi kriminalke. Prebral sem vse, kar sem vzel v roke. Zdaj več knjig odložim, kot jih preberem do konca. Hitro me kaj zmoti. Če mi kaj ni všeč, ne morem naprej. Nenehno imam vklopljen program za iskanje napak, s katerim sicer preverjam svoje pisanje.

Ima kriminalka obče ogrodje, na katero lepite, ali jo vedno znova ustvarjate z ničle?
Eno in drugo. Počasi ozaveščam to osnovno strukturo, ki se mi je pri prvi ali pa pri prvih dveh kriminalkah kar nekako zgodila. Dogajanje moraš odmerjati in dogajanje v kriminalki so umori, trupla, moraš jih lepo razporediti. Na ta osnovni okvir potem vsakič znova dodajaš nove reči. Prav danes sem se ukvarjal s sinopsisom četrtega romana, prišel sem do 11. poglavja od predvidenih 40. Ampak še preden se lotim, imam v glavi vsaj osnovni zaplet. Tokrat imam zelo dobrega, lahko rečem.

Se pri pisanju naslanjate na realne dogodke, morda podzavestno na katero od prebranih knjig?
Dobro, da ste to vprašali. Realnost je, kar se je dejansko zgodilo, pa tudi, kar smo prebrali, videli v filmih. Z vidika pisca je vse to enakovredno. Ljudje mislijo, da moraš biti originalen. Moraš biti, v celovitem pogledu, glede posameznosti pa, se mi zdi, je bilo že vse napisano. Mislim, da je Marcel Štefančič v nekem svojem članku zapisal, da je prizor v nekem filmu, ki ne spominja na nekega drugega, slab.

Vam je kriminal bliže kot tisto, kar ste popisovali v romanih Svinjske nogice in Ali boma ye!?
To sta luštna romana in predvsem drugi je precej filmski. Prav rad bi napisal še tretji del, ker oba romana govorita o težavah umetnika, najprej pri 30, nato pri 40 letih ... Sem se že skoraj lotil tretjega, ampak ker je bil tak uspeh s tremi kriminalkami, sem se lotil še četrte. Oba romana sta bila, kar se stanja duha glavnih junakov tiče, precej bolj avtobiografska kot kriminalke, ki sem jih napisal. In če pišeš o sebi, čeravno z izmišljenim imenom, moraš imeti res izjemno pestro življenje, da bi koga zanimalo.

Bronja Žakelj ima absolutno zadosten razlog, da je napisala knjigo o svojem življenju.
Seveda, ona ga ima. Ampak, naj pojasnim, kako je z menoj. Sem iz Lenarta, nekoč in dolga leta najmanj razvite občine v Sloveniji. Sin učiteljice na domači osnovni šoli in prva tujka, ki sem jo spoznal, je bila protekcija. Očitali so mi jo sošolci. Seveda je nisem potreboval, bil sem odličnjak, a že to, da je bila moja mama učiteljica, je takrat v Lenartu nekaj pomenilo. Sam tudi dolgo nisem razumel, zakaj je Lenart najmanj razvita občina, ko pa smo dobili kabelsko televizijo pred Mariborom, resda s samoprispevki in udarniškim delom, imeli smo pločnike, ulično razsvetljavo, kulturni dom ... Potem pa mi je oče, ki je bil električar, kot srednješolcu priskrbel odčitavanje električnih števcev in spoznal sem, zakaj je tako.

Veliko hiš, med njimi tudi od kakšnega mojega sošolca, ni imelo števca, ker niso imeli elektrike. Takrat se mi je zazdelo, da res nisem upravičen do stokanja. Med počitnicami sem veliko delal po tovarnah v Lenartu in Mariboru in komaj čakal, da se bom zadnjič štempljal in izginil na morje. V teh tovarnah so bili delavci, ki so pomakali železo v kislino vse svoje življenje. Kako naj potem tožim o svojih travmah? To se me je držalo tudi, ko bi mogoče kdaj lahko. Kot alpinist sem izgubil preveč soplezalcev, med njimi najboljšega prijatelja. Hudo je bilo, ampak tako pač je. In ko berem knjigo kakega jamravca, ki ne more preboleti, ker mu je mama umrla pri 97 letih, ne morem sočustvovati z njim. Skratka, v življenju nisem dovolj najebal, da bi bilo vredno pisanja.

Zvrstno je kriminalka razumljena kot nekoliko popularnejša, manj zahtevna zvrst, za pisca pa ...?
Zame najtežja, kar sem doslej počel. Ogromno oseb nastopa, vse se mora ujemati, ljudje prežijo na vsako napako. Dramaturško mora stati, moderna kriminalka mora biti po volumnu obsežnejša. Glede zahtevnosti pa … Najbrž ima kdo srečo in mu uspe tudi s slabše napisanimi. Ampak saj je podobno tudi z drugimi žanri.

Gora in Mohamed, promocija in vi. Ste promocijo vi iskali ali vas je našla ona? Ker ob Jezeru, ne bom rekel, da je grozljiva, čeprav gre za grozljivko, je pa ekstremna.
Sam za promocijo nisem naredil nič. Niti facebooka nimam.

Razen napisali knjigo. Lahko bi se ekscesno obnašali.
Pa se nisem. Ne da se mi.

Pri Jezeru pa gre za ...?
Vsebino. Ker mi nič drugega nismo naredili. Izdali smo jo na knjižnem sejmu brez kakršnekoli reklame, prodaja je bila sprva povprečna, nato pa je šlo od ust do ust.

Glede na stopnjo promocije se zdi, kot bi šlo za bruto in neto kakovost knjige. Je Jezero boljše od Leninovega parka?
Sam težko sodim. Drago Kos, ki je bil dolga leta kriminalist in s katerim sva skupaj nastopila na pisateljskem odru na knjižnem sejmu, je dal Jezeru oceno 4, Leninovemu parku 3, Dolini rož pa 5. Kot pisatelj ne morem ugovarjati temu, kar pravijo bralci. Ne more pa vsaka knjiga biti za 5.

Se s tetralogijo zgodba Tarasa Birse končuje?
Ne, ne, o trilogiji sem govoril, ker sem mislil, da bodo potrebne tri knjige, da bi jih kdo sploh opazil. Po Dolini rož sem načrtoval pavzo, ampak na knjižnem sejmu je bilo navdušenje nad mojimi kriminalkami takšno, da sem si z njim napolnil baterije. In sem si rekel, da sem dvajset let čakal na ta trenutek. Zdaj, ko je prišel, naj bi pa nehal?

Ampak ena definicija je, da z izpolnitvijo želje nastopi praznina ...
Ne, zdaj je najlepše.

Izliv, klimaks, je vrednejši od pričakovanja?
Najbrž, ja. No, odločil sem se, da bo tudi naslednja kriminalka izšla okrog knjižnega sejma.

Alpinistični Everest, književni, kaj bi rekel, Triglav. Kaj je višje? Proti koncu, nekoč, kaj boste rekli: bil sem na Everestu ali na Triglavu?
Mislim, da oboje, čeprav gre za različni, pa vendarle nekako povezani zadevi.

Je treba biti med pisanjem popolnoma trezen ali pomaga kakšen opoj?
Jaz pišem popolnoma trezen. Lahko imam ob sebi kozarec vina in srkam iz njega po kapljicah. Ampak ker pišem večinoma dopoldne, zdaj ko se ne mudi ... To ne gre skupaj. Dopoldne imam mir, ker so moji zdoma. Če se zalomi, kar ponavadi se, pa delam, dokler je treba. Dolino rož sem zadnje tri mesece delal cele dneve. Vikende, praznike, zjutraj, popoldne, zvečer. Lahko bi pisal tule, v lokalu, moti me, če se otroka prepirata ali če me Mojca pošilja v trgovino, medtem ko pišem. Lahko pa med delom počoham psa, pes da mir.

Kako je s športom?
Še zmeraj se ukvarjam s športom, z vedno večjim veseljem, tudi s plezanjem. In sicer s športnim plezanjem in alpinizmom, sem pa bolj izbirčen pri ciljih. Zanimajo me prvenstvene smeri, kar je pozimi teže, ker niso vedno ugodne razmere.

Fizično ste še okej?
Ja, glede na leta pač. Treniram pa še zmeraj zelo veliko.

Premori škodijo pisanju?
Največkrat škodijo. Ko po nekem obdobju, lahko le dveh, treh dneh, sedeš pred računalnik, ne veš, kako nadaljevati stavek, s katerim si prej končal. In vsakič znova moraš pasti v pravo razpoloženje.

Prebliski, ki v naslednjem hipu izginejo?
Bolj gre za občutek, ki ga je treba povrniti, kar zahteva čas in energijo. Večina prebliskov tako ali tako ne pelje nikamor.

Ste te čase, ko izdajate knjigo za knjigo, svobodni ali ujetnik svobode?
Nihče ni absolutno svoboden. Tisti, ki mislijo, da je vse, kar pade od njih, čista umetnost, neodvisna od prodaje, so pa odvisni od drugih stvari, razpisov, kjer so bitke bolj krvave in pritlehne, kot je bitka za bralce.

Ste zdaj, čaščen spodbujevalec bralnih navad na sončni strani, drugačen človek?
Mislim, da sem samozavestnejši, kar pa ne pomeni nadut. Skromno in ponižno se čudim svoji sreči. Še naprej bom pisal, poskušal prodreti na tuji trg. Rad bi poiskal tujo založbo, ki bi zadevo resno vzela. In želim si, da bi filmsko serijo nadaljevali.

Je prodor v tujino mogoč?
Ni nemogoč, je pa težak. Pa ne zato, ker bi bilo knjige težko prevesti, ampak ker Slovenija nima imena. Slovenija ni označevalec. Nič ne pomeni.

Slovenski avtorji so prevedeni v tuje jezike. So to te male zmage?
Saj sem tudi jaz. Nikogar ne bi v nič dajal, a kakor jaz zadeve vidim, je tako. Male zmage.

Kako živi uspešen slovenski pisatelj?
Živim od prodaje knjig, potem je tu knjižnična izposoja, pa denar za avtorske pravice za odkup serije Jezero, bil sem soscenarist, pa gostovanja po šolah in knjižnicah.

Lani ste bili polfinalist nagrade kresnik, ste finaliste prebrali?
Nekatere, vseh ne.

Knjige, ki so vas premaknile.
Imam seznamček, morda štirih. Camusov Tujec, Mojster in Margareta Bulgakova, Dickeyjeva Odrešitev, Queneaujeva Cica v metroju. Ampak dobrih knjig je ogromno.

Če ne bi bili tako uspešni, kot ste, bi vztrajali?
Ne vem, kaj bi. Sem trmast, a bila so obdobja panike, spraševanje, kaj bo, če ne bo uspeha. Kakih 17 let smo finančno živeli od zelo slabo do slabo. Zato nočem niti misliti, kaj bi bilo ...

Identifikacija z junakom Birso?
Zanimivo, kako se je Birsa v Sloveniji prijel in kakšni so odzivi nanj.

Na književnega Birso ali Sebastiana Cavazzo, ki ga igra?
To je zdaj težko ločiti. Ljudje ga, ju dojemajo kot neko mitološko bitje, ogromno ljudi v njem vidi nerealnega, izmišljenega junaka, ker ne sprejema kompromisov, kot jih v realnem življenju večina. Taras Birsa v slovenski družbi zelo ven štrli, pa bi bilo dobro, ko ne bi.

Ker ne bi bilo tako zelo težko postati tak, kot je on?
Očitno se to marsikomu zdi nemogoče. Gre za načelnega moškega, ki ima svoj prav.

Pa že. Ampak ženo bo prevaral.
Ni edini.

Ampak to ni prav.
Saj ne pravim, da je prav. In ja, Taras Birsa nisem jaz. Odkar ga igra Sebastian, mi je lažje, ker imam, ko pišem pred sabo konkreten obraz. Prej, moram priznati, ga nisem imel.

Kaj pa vaša družina pravi? Naš oči in to ...
Zadovoljni so. Otroka to kažeta po kapljicah, ker sta najstnika, ampak se ju je prijelo, ko Jezero berejo njuni sošolci. Ena večjih zmag je, da se je moje bralstvo razširilo. Jezero so najprej brale starejše gospe, zdaj se populacija širi na moške in mlajše bralce.

Kot pisatelj ste nastopili v reklami za Mercator?
V Leninovem parku je omenjen Birsa, ki je imel v rokah Mercatorjevo vrečko, v njej pa pištolo. To sem napisal kar tako, a so me poklicali ...

V četrti knjigi bi bilo pametno, če bi Birsa na kraju zločina našel superge Nike. Košarkarske velikosti.
Ja, bom skušal kaj takega vključiti v zgodbo. In če omenim še Dončića, bom mogoče dobil ameriškega založnika.

Oznake: ALP, BIB
eXTReMe Tracker