Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Promenada na Dobrač

nedelja, 12. januar 2020, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1101

Silvo Baznik: Kam na smuči, da ne bo predaleč, to je dobro vprašanje. 

Bi šel z nami, se je glasilo večerno vprašanje in moj hiter pritrdilni odgovor je imel za posledico pripravo ustrezne opreme za smučarsko turo.

V prvih jutranjih urah se pripeljeva v Vodice, kjer že čakajo ostali člani današnje odprave in s nekaterimi se prvič vidimo. Pozdrav, rokovanje in gremo na pot z dvema avtomobiloma, v enem trije smučarji, v drugem tri pohodnice. Peljemo do Korenskega sedla, pomahamo avstrijskim uradnikom in se spustimo globoko v dolino in Beljak, kjer odvijemo na alpsko cesto, ki nas zaradi pomanjkanja snega v dolini popelje vse do osmega parkirišča pri Aichingerhuette, kjer parkiramo in se pripravimo za turo. Trojica pohodnic gre na pot, ko mi šele stopimo čez cesto in na smuči ter prvi korake naredimo na ratraktirani lepo zasneženi poti. Prva pobočja nad in pod njo so bolj skromno založena s snegom in sem ter tja iz snega kuka trda skala. Nič ne bomo iskali novih poti.

Stopamo po poti med kuclji in dolinicami, se počasi dvigujemo v lepem sončnem dnevu in občudujemo okolico z gorami nad Ziljsko dolino in zelo oddaljenimi snežnimi vrhovi na severu. Dohitimo pohodnice in se veselimo lepega vremena in ugodnih snežnih razmer. Na poti srečujemo številne pohodnike, sankače in smučarje in počutimo se kot na promenadi, toliko nas je.

Razgiban teren nam omogoča hitro spreminjajoče poglede in predvsem se z veseljem oziramo na Karavanke s Tromejo in višje smo vse do Kepe. Za njimi se dvigujejo domači Julijci, ki se nadaljujejo z verigo italijanskih vrhov. Na drugi strani dolgega grebena Dobrača pa so meni neznani avstrijski dva ali tritisočaki. Snežna meja je nekje okoli tisočsedemsto metrov, kar kaže na pomanjkanje snega v dolinah. Mirno stopamo dalje, se nekajkrat razidemo in zoper zberemo in tako naša skupinica šestih pohodnikov počasi napreduje proti višinskemu cilju, ki se pokaže šele, ko smo dovolj visoko in ga naslednji kuclji ne skrivajo več našim pogledom. Tik pod vrhom je velik televizijski oddajnik in v njegovi bližini obratuje gostišče, nad njima pa sameva cerkvica. Po poti gremo mimo oddajnika na vrh s križem, na katerega stopimo po ozkem grebenu. Lepo je na 2166 m visokem Dobraču, od koder so resnično lepi razgledi.

Večina Julijcev in vrhov Karavank je v senci, saj jim sonce v tem času pošilja svoje tople žarke le na južna pobočja, ki so našim pogledom skrita. Bolj jasni so zasneženi vrhovi proti zahodu in severu, a večina je nam neznanih. Na vrhu se vrstimo eden za drugim in prav tako oddidemo z njega.

Pohodnice so se povzpele še do cerkvice in se vrnile do gostišča, mi pa z vrha odsmučamo in se jim pridružimo ter naredimo daljši odmor. Obišče nas planinska kavka, ki hitro pokaže svoj karakter. S kruhom ni zadovoljna, bolj ji gre v slast sir in še kakšen priboljšek. Pri toliko obiskovalcih ji ni zameriti izbirčnosti.

Dobre volje ponovno stopimo na sneg, se nastavimo objektivu in nato vzamemo pot pod noge. Trojica gre po poti vzpona, naša smučarska trojica pa zavije s poti na razgibana pobočja pomrzjenega snega, ki hrešči ob pritisku smuči. Odsmučamo nekaj pobočij, se vrnemo na pot in v smuku osvojimo nekaj višine, snamemo smuči in odkorakamo na vrh pobočja, kjer posedemo na klopco in pričakamo pohodnice. Prav prijetno je, a čas beži in nič drugega nam ne preostane kot sestopiti in odsmučati in tako zopet gremo vsak po svoje.

Smučamo izven poti, se spustimo po senčnih severnih pobočjih, zavijemo na osončeno malce omehčano snežno podlago jugovzhodnih pobočij, kjer naredimo prave uživaške zavoje in kot bi mignil smo ponovno na ratraktirani poti in le še nekaj trenutkov mine na smučeh, ko ustavimo ob robu ceste pri našem izhodišču.

Snamemo smuči in v nekaj korakih smo pri avtomobilu. Pospravimo opremo, sezujemo smučarske čevlje in pričakamo pohodnice. Veseli, da smo uživali v lepi snežni promenadi, sedemo v avtomobile in se odpeljemo v domovino.

eXTReMe Tracker