Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gorenjski odlomki

Gorenjski glas, 06.01.2020 14.22
Gorenjski odlomki iz izbranih knjig


Jana Zarja, 07.01.2020
Ko se dotakneš neba
Ganljiva zgodba o pogumu in ljubezni


 

četrtek, 9. januar 2020, ob 05:28, Uredništvo G-L, ogledov: 328

Gorenjski glas: V tem berilu lahko preberete gorenjsko obarvane odlomke iz izbranih knjig. Iz del, katerih avtorji so bili v letu 2019 še posebej izpostavljeni.

Miha Naglič: Na prvem mestu je letošnji nobelovec Peter Handke, sledita Bronja Žakelj in Ivan Sivec …

Izbrali smo - zaradi tematike - le

Ivan Sivec

»To je zgodba o Cenetu in Ivici, Ivici in Cenetu, zgodba o dveh mladih ljudeh s podeželja. Vsak posebej sta hodila po svojih preprostih poteh, vsak posebej sta si želela iz življenja narediti nekaj več, vsak posebej sta si želela že v letih svoje čudovite mladosti dotakniti neba.

Čeprav je zgodba kratka, je bila pot do njune sreče dolga, skupna sreča pa izjemno kratka. Res sta se na srečo srečala prava dva, res sta se iskreno zaljubila drug v drugega, res sta v svojih najlepših letih sklenila tudi zakonsko zvezo. A poročena sta bila samo deset dni. Da, deset sončnih dni. Deset srečnih dni. Deset nepozabnih dni.

Potem je med njuno srečo posegla – smrt!

Smrt, ki so jo zahtevale gore.

V gorah je sreča doma, v gorah pa je doma tudi smrt.

Samo smrt je življenjska prelomnica, ki človeku prinese pravo resnico. Ki ga strezni. Ki ga postavi na trdna tla. Ki ne pozna slepomišenja. Ko poti nazaj ni več. Je samo sprijaznjenje z neusmiljeno usodo, z nedoumljivim božjim načrtom, z nerazumljivo nesrečo.

Zato v tej pripovedi ne gre za zlagano ameriško zgodbo, polno navidezne solzavosti. Pa tudi ne za načrtno prefinjeno zgodbo, namenjeno zakrknjenim posameznikom. Pa tudi ne za umetno zloženo zgodbico, polno smiselnih in nesmiselnih zapletov in razpletov, namenjeno dolgim zimskim večerom.

To je zgodba, vzeta iz neposrednega življenja. Iz tistega življenja, ki ga vsi živimo vsak dan. Zgodba, ki živi med nami na dlani vse dni. Pa tudi zgodba, ki jo je bilo treba povedati drugim. Že zaradi Ceneta, ki je bil izjemen človek, odličen alpinist, vzoren gorski reševalec. Cenetu bi sicer lahko dali drugo ime, a njegovi najbližji menijo, da bi bilo to nepotrebno. Tudi Ivici bi bilo lahko drugače ime, še posebno, ker jo še vedno srečujemo na vsakdanjih poteh, a je dovolj močna, da je svojo grenko življenjsko izkušnjo povedala vsem nam. Lahko bi spremenili imena tudi Cenetovemu bratu Stanetu, pa njegovi ženi Joži, pa številnim alpinistom ter drugim Cenetovim znancem in prijateljem, ki so z njim preplezali več ducatov domačih in tujih skalnatih sten. A so bili vsi tako močno povezani s Cenetom, da jim je še posebej prav, da v zgodbi ni nič izmišljenega, zlaganega, neresničnega.

Oba, Cene in Ivica, Ivica in Cene, sta torej resnična človeka, človeka iz krvi in mesa, fant in dekle, mož in žena, del nas. Na začetku svojega vstopa v odraslo življenje sta oba enako sanjala, oba enako hrepenela, oba iskala podobne višje cilje kot vsi mi. Razlika pa je ta, da Ceneta ni več med živimi in da se ga zato spominjamo samo še z besedami.

Cene se je rodil v Zgornjem Tuhinju 3. februarja 1950. Leta 1950 in tista leta po tem datumu je v Sloveniji vladal še komunizem oziroma socializem. Še posebej komunizem v svojem najbolj plemenitem, pa tudi v dokaj sprevrženem pogledu. To je bil čas, ko se je predsednik države vozil v generalski uniformi po državi naokrog v veliki črni limuzini, ljudje pa so bili srečni, če so imeli kolo. To je bil čas, ko so imeli še vsi ljudje službo, v službi pa je marsikje delala samo polovica, drugi pa so skušali živeti na njihov račun. To je bil čas, ko so si delovni ljudje kljub temu na veliko kar sami postavljali hiše, povsod pa je gromozansko primanjkovalo osnovnega gradbenega materiala. To je bil čas, ko so si ljudje borni zaslužek sproti spreminjali v nemške marke, v šoli pa so jih učili, da so bili Nemci naši največji sovražniki.

A hkrati je bil to čas, ko so si ljudje radi pomagali med seboj, se veselili svojih malih uspehov, se radi pogovarjali in se nasploh veliko družili. Pri tem so si na veliko pripovedovali šale o grabežljivih politikih, na veliko so si prepevali vesele in žalostne, narodne in partizanske, radi pa so tudi zaplesali ob zvokih vaškega godca.

Rečeno na kratko: kljub vsemu so bili srečni.

Veliko bolj srečni kot mnoga leta pozneje.

Preprosto srečni.

Srečni so bili celo Tuhinjci. Pa čeprav so živeli daleč stran od Kamnika. Pot iz mesteca pod hribi na savinjsko stran, na Štajersko, pa je tekla čez strmi prelaz Kozjak, kjer je bilo treba konjiče močno priganjati z bičem in še pripregati dodatne konje, da so sploh lahko potegnili vozove na drugo stran. Tuhinjci so sicer spadali pod kamniško občino, z njo pa niso želeli imeti veliko opravka, saj so od tam prihajali samo davki in druge terjatve. Na obeh bregovih tuhinjske doline je bilo posejanih le malo velikih kmetij. Večina prebivalcev Tuhinjske doline je živela v svojih bajtah skromno, preživljala pa se je z malimi njivicami in radodarnostjo gozdov.

K temu je treba takoj dodati, da se je po zbadanju dolincev, še posebno kamniških meščanov, purgarjev, vsak Tuhinjec rodil z nahrbtnikom na rami. Z nahrbtnikom oziroma rukzakom. Z rukzakom je hodil v šolo, z rukzakom je hodil na njivo in v gozd, z rukzakom je hodil po fasengo v Kamnik, z rukzakom se je vozil v službo.«

Vir: Ivan Sivec, Ko se dotakneš neba, Ganljiva zgodba o pogumu in ljubezni, ICO, Mengeš, 2019, str. 7–10.

Oznake: ALP, BIB
eXTReMe Tracker