Silvo Baznik: Nekaj domoljubja nas vzpodbudi, da za prvi dan
leta naredimo pohodno turo v domačih gorah.
Ne prezgodaj in ne prepozno, bi dejali za vožnjo na Pokljuko, kjer pred Rudnim poljem zavijemo na rahlo zasneženo in predvsem pomrzjeno in delno poledenelo gozdno cesto. Hitrost prilagodimo razmeram in počasi premagujemo rahli vzpon, pa ovinke in spuste vse do parkirišča Pri rupah, ki je naše izhodišče za vzpon na dvatisočake.
V dobri pohodni obutvi stopimo na široko pot, ki je žal poledenela in tako iščemo varne korake na in ob poti ter višje stopimo tudi na pomrzjeno zemljino gozda ter se izognemu ledenemu stopnišču pred višjeležečo zasneženo gozdno cesto, kjer nas ujamejo sončni žarki. Prečimo cesto in že naslednje korake vzpona naredimo po poti, kjer se izmenjujejo predeli pomrzjenih snežnih zaplat in trde drsajoče zemljine in kamnov in tako vse do poti s planine Zajavornik proti Lipanci. Pot je še bolj ledena in hodimo po obronkih vse do dolinice pod Lipanco, kjer prestopimo v gaz. Po zasneženi dolinici gremo do konca in nato na drsajočo pot, po kateri pridemo na planino Lipanca. Dopoldansko sonce sije na planino, kjer je že precej obiskovalcev. Mi stopimo na skoraj golo vzhodno vzpetino, kjer naredimo odmor za okrepčilo in počitek. Globoko pod planino je vidna zasnežena planina Zajavornik in za njo se v daljavi dvigajo hribi in vrhovi nad Soriško planino in za njimi Porezen.
Z vzpetine se spustimo in prečimo vzhodno pobočje in po rahlem vzponu v gozdu nataknemo dereze za lažje premagovanje pomrznjenega snega pri strmejši poti na rob Spodnjih Brd. Sonce prijetno greje, a vsak vetrič nas opomne, da je zima tu. Na vzponu nam pogled uide proti zahodu na pobočja Mrežc, ki se skrijejo našim pogleodm z vstopom na prostrane zasnežene vzpetine in dolinice. Po nekaj korakih zapustimo široko gaz in jo mahnemo kar počez po sledeh predhodnika in malce po svoje ter se šele višje priključimo sicer dobro uhojeni gazi. Pot gre zopet nekoliko bolj strmo navzgor z razgledi na Viševnik, Mrežce, Lipanski vrh in čez greben Brd zagledamo še očaka Julijcev. Pot skrajšamo z direktnim vzponom po trdi snežni podlagi ter dosežemo ravnico med pobočji Brd in Okrogleža, od koder je lep pogled od Karavank do južnobohinjskih gora.
No, veter ne da miru in topla oblačila so zopet aktualna, ko po južnem pobočju stopimo na vrh Okrogleža, ki se ponaša z višino Mrežc. Smo na 1965 metrih nadmorske višine s čudovitimi razgledi na verigo bližnjih vrhov od Viševnika preko Brd do Debele peči. Za njimi pa so kot na dlani najvišje gore Julijcev, a kaj bi našteval. Vse to je plačilo za trud na vzponu in še več nas še čaka.
Ne pustimo si čakati, po trdem snegu stopamo po pobočju navzdol, dosežemo ravnico nad globokimi vrtačami med Okrogležem in Debelo pečjo. Sprva prečimo zahodno vzpetino in nato gremo po njej proti vrhu grebena po narejeni gazi, tik pred vrhom stopimo na rob in po njem navzdol v vznožje Debele peči, od koder se vzpenjamo po številnih sledeh predhodnikov izogibajoč se globokemu snegu. Še najlažje gre z derezami po trdem snegu in po nekaj minutah vzpona dosežemo dobro obiskan najvišji vrh v skupini vrhov nad Lipanco na višini 2014 metrov. Na vrhu se kaže nekaj kopnine, a je še dovolj snega za smuko z vrha v vrtače pod njim. Razgledi pa, kaj bi govoril. Prekrasno, od vrhov Julijcev preko Karavank do Kamniško-Savinjskih Alp in številno hribovje in doline pod njimi.
Na vrh prihaja vedno več obiskovalcev in čas je, da jim prepustimo prostor. Po pobočju se spustimo v globoko vrtačo, kjer gremo na vzhodni greben s pogledom na Pokljuške gozdove, med katerimi izstopa Planina velika raven, nato prečimo severno stran vrtače in se vrnemo pod in na Okrogleža. Na vrhu pa zopet nekaj pohodnikov in štirinožnih prijateljev. Ker nam potepanja po zasneženih pobočjih še ni dovolj, gremo v vznožje Brd. Na vrh gremo direktno po grebenu, delno po že narejeni gazi in nekoliko še po svoje, saj nas sneg lepo drži na površini. Hitro smo na vrhu 2009 metrov visoke gore, kjer tudi tokrat nismo sami. Obiskovalca s svojim dolgodlakim štirinožnikom zapustita vrh, mi pa naredimo odmor in se predamo soncu. Minute hitro minevajo, še nekaj pogledov na Triglav in sosede pa je čas za odhod. Vršnja flanka nima veliko snega. Nekaj skal gleda iz snega, malce nižje ga je več in ko hodimo po južnem pobočju v dolino srečamo turna smučarja in še nižje tudi družinico, ki pridno hodi med vzpetinami Spodnjih Brd. Vrnemo se na prelom pobočja, se spustimo v gozd in se povzpnemo nazaj na Lipanco. Sonce počasi zahaja in koče na planini so v senci, medtem ko nas je na vzhodni še osončeni vzpetini lepo število pohodnikov, ki želimo pred spustom se ogreti v toplih sončnih žarkih.
Še nekajkrat se ozremo na vrhove nad planino in nato gremo s pobočja na poledenelo pot, kjer dereze opravijo dobro delo. Spustimo se v dolinico in nato še enkrat na pot in tako prispemo do razpotja poti, kjer malce nižje pospravimo dereze. Spust na izhodišče naredimo nekaj po poti in nižje po gozdu, kjer skoraj ni snega.
Pospravimo pohodno opremo in se po isti jutranji gozdni cesti previdno odpeljemo na Zatrnik na vroči kakav in čokolado. Kako prija ...