Silvo Baznik: Na jutranje vprašanje kam in po raznih idejah
končno pride odločitev. Greva na sončno Gorenjsko.
V mestu je še nekaj megle, na Gorenjskem pa že sije sonce in z avtoceste zavijeva proti Tržiču. Na nebu je nekaj oblakov, a belo pobočje Košute se koplje v soncu. Vožnjo po Šentanski dolini zaključiva na desnem parkirišču pred predorom Ljubelj. Nekdanje smučišče in pobočja Begunjščice so v senci in nad Zelenico se podijo oblaki. Ker želiva biti kar se da dolgo na soncu, izbereva drugi cilj.
S pohodnimi palicami v rokah in nahrbtnikoma na ramenih stopiva po stopnicah na staro ljubeljsko cesto polno sprehajalcev. Sprva hodiva do prvega ovinka po suhi cesti, nato po rahlo zasneženi in poledeneli podlagi, ki se ji kolikor je mogoče izogibava in nato po nekaj več snega. Klopca ob cesti, kjer je studenec, je prav mikavna in zakaj ne bi sedel vsaj za trenutek. Sedem in se nastavim fotoaparatu. Tako za spomin bo in že greva dalje še vedno srečajoč številne pohodnike. Na nekaterih predelih se ustaviva in pogledujeva na Begunjščico, Dobrčo, Zajmanove peči in Veliki vrh, pa na Košutico in na zadnjem ovinku pred prelazom stopiva s ceste, kjer je resnično lep pogled na Rjavo peč, Košutico in Veliki vrh. Vrneva se na zasneženo cesto in narediva še nekaj korakov do koče na višini 1369 metrov, kjer večina pohodnikov zaključi vzpon. Na prelazu na avstrijski strani močno piha, tako da hitro prestopiva nazaj na slovensko ozemlje v zavetrje koče in gozda nad njo.
Najin višinski cilj je Povna peč kot piše na smerni tabli, do katere vodi zasnežena pot skozi gozd. Za čudo je tu več snega kot sva ga pričakovala in zato pridejo prav gamaše. Ozka gaz naju popelje na valoviti greben, kjer se odpro občasno lepi razgledi. Piha in hitro oblečeva dodatna oblačila, v zavetrju narediva krajši odmor, srečava nekaj planincev, ki se vračajo in nadaljujeva pot po grebenu. Zagledava pred seboj vrh Povne peči. Sledi kratek spust in nato v rahlem vzponu prečiva severno pobočje grebena in se z zahodne strani povzpneva na 1503 metrov visoko razgledno točko v grebenu Ljubeljščice. Na vrhu sta skrinjici in klopca in kar je najlepše, nič ne piha in lahko se predava čudovitim razgledom.
Na zahodu občudujeva Begunjščico, greben Na Možeh, Palec in za njim vrh Vrtače, na severu so vidni vrhovi z Grlovcem na avstrijski strani, na vzhodu je prehojeni greben do prelaza, za njim Rjava peč, Košutica z Velikim vrhom in na jugu za Zajmanovimi pečmi vidivaTolsti vrh z grebenom Kriške gore, del Dobrče pred katero kraljuje Begunjščica in krog je sklenjen.
Sonce naju greje, ko uživava dobrine iz nahrbtnikov. Kmalu se nama na vrhu pridružita planinca in po nekaj minutah se odpraviva z vrha. Proti Zelenici bova grebensko pot naredila kdaj drugič, danes pa se vrneva po poti vzpona hitro vrneva do koče na prelazu Ljubelj. Kratek odmor popestri pogovor z lastniki dveh belih psov, ki mirno obsedita na dan ukaz in ne motita obiskovalcev, potem pa greva zopet na pot po še vedno drseči cesti srečujoč številne pohodnike.
Sonce se skrije za goro na zadnjem delu poti in do avtomobila tako hodiva v senci. Parkirišče je še vedno polno, ko odpeljeva proti domu zadovoljna, da sva lep, prijeten in lahek nekajurni sprehod preživela večinoma v soncu.