Silvo Baznik: Ura teče, nič ne reče in tega časa ni mogoče
zavrteti nazaj.
Skoraj deveta odbije, ko prispemo na Bohinjsko sedlo, izhodišče današnje ture. Na parkirišču je precej avtomobilov in avtobusa, ki sta pripeljala otroke na smučišče, ki ima delojočo le vlečnico za otroke, saj pobočje Lajnarja nima dovolj snega. Pripravimo se za pohod in stopimo mimo vlečnice na sneg, ki ga je veter spihal s pobočji v zamete. Tako že po prvih korakih namestimo gamaše in nadaljujemo pot po sončni desni strani ob smučišču.
Sredi dolžine vlečnice so žičničarji prekinili vleko smučarjev in tu preidemo na smučišče in v senci hodimo po skromni snežni odeji v zatreb doline med Lajnarjem in Slatnikom ter nato pričnemo vzpon po narejeni gazi skozi gozd do sedla med obema vrhovoma, kjer nas ponovno pozdravi sonce. Pot nadaljujemo desno po grebenu pobočja z lepimi razgledi na Hoč, Porezen, Baško grapo, Črno prst in za njo Matajurski vrh. Greben ima skromno snežno odejo, prav tako je na obeh pobočjih. Severno je prepredeno z nekaj zasneženimi stezicami, medtem ko po južnem poteka mulatera in je tam snega še manj. Počasi napredujemo proti vrhu z lepim pogledom na Soriško planino in ko stopimo na vrh, se odpre razgled na bližnje vrhove okoli planine in na Julijce, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, ki jih deloma zakriva bližnji Ratitovec.
Na vrhu je nekaj pohodnikov, ki pa ga kmalu zapustijo. Prav tako lahko vidimo planince tudi na ostalih vrhovih okoli nas. Naredimo odmor za okrepčilo in fotografiranje ter nato nekoliko sestopimo in se povzpnemo še na drugi višji vrh gore na višino 1609 m s prav tako lepim razgledom. Pod severnim pobočjem poteka dolina z več vrtačami in na nasprotni breg je speljana cesta do pastirskega stanu, nekdanji karavli, ki ima za seboj zavetrno pobočje. Na severu doline se dviguje vrh brez imena in v navdihu ga poimenujem Špelin vrh, kamor nas bodo v nadaljevanju ponesle naše noge.
Z vrha se spustimo v zatreb doline in na mulatero, ki preči pobočje do pastirskega stanu. Po hoji na zahod doline zapustimo pot in jo uberemo preko zameta navzgor na travnato in delno skalnato pobočje z malo snega in z nekaj truda stopimo na lep razgledni Špelin vrh, vrh dveh vrhov, kjer se odpre pogled na nižji Šavnik in planini pod njim in na Koblo in višje ležeči Kontni vrh s Črno prstjo v ozadju. S prvega dela stopimo na drugi del vrha s pogledom na še delno megleno bohinjsko jezero.
Sledi kratek spust na nekakšno sedelce nad karavlo, od koder se spustimo proti severu in po mulateri nadaljujemo v rahlem vzponu pot do enega od številnih bunkerjev, pod katerim pada gozdnato pobočje v dolino pod Šavnikom. Na razglede nimamo nikakšnih pripomb. Vsak vrh nudi nekaj svojega in malce drugačnega od prejšnega. Zamišljeno krožno pot podaljšamo z vzponom na Možic, katerega vrh krasi jekleni bunker z napisom 1602 m, okoli katerega je večje število obiskovalcev, ki pa hitro drug za drugim zapuste vrh in nas ostane le še peščica. Privoščimo si nekaj dobrot iz nahrbtnikov in hlad vetra blažimo z vročim napitkom. Na vzhodnem pobočju je več snega, a vidimo eno samo smučino poleg dobro uhojene gazi.
Radovednost ne da miru in z vrha stopimo do severnega grebena, kjer pa poleg snega kraljuje visoko ruševje in grmičevje in ne dovoli, da bi pokukali preko grebena. Poskus priti čez ne uspe in vrnemo se na vrh Možica, od koder gremo po uhojeni stezici navzdol proti vzhodu, se povzpnemo na še en od številnih grebenov in sedelc s pogledom na še en ostanek bunkerja. Sledi kratek spust in vzpon in na spihanem vrhu ponovno lep razgled. Piš vetra odloči, da zapustimo razgledno točko in nadaljujemo kroženje po naslednjem grebenu, pod katerim je pastirski stan. Še vedno ima večina vrhov okoli nas obiskovalce. Lahko dostopni vrhovi in lep dan, prava kombinacija za uživanje v naravi. Z grebena se spustimo na mulatero, ki preči pobočje Špelinega vrha in nas povede na sedelce pod Slatnikom, kjer korak za korakom gremo po poti, ki preči južno pobočje gore. Lepa, sončna in delno zasnežena pot preči zelo strmo pobočje, ki pada v Baško grapo in še bolj poudari spretnost prednikov, ki so vdelali mulatero v skalo, a žal se že kažejo sledovi časa. Po poti se vrnemo na sedelce med Slatnikom in Lajnarjem, kjer po kratkem posvetu nadaljujemo pot navzgor, na 1549 m visoki vrh smučišča in gore z lepo klopco, sredi katere je mizica in prav posrečenim deblom z napisi in luknjicami, skozi katere vidimo kraje in vrhove. Za nas nova pridobitev sta tabli s slikami in imeni vrhov, ki jih vidimo z Lajnarja.
Z vrha se spustimo po danes sprva najdebelejši snežni odeji na servisni progi, kjer pa malce nižje že hodimo po rahlo zasneženi travi in kamenju, pa zopet po napihanem snegu in vse do smučišča smo v popoldanski senci, kjer se naša pot po vrhovih nad planino tudi konča.
Pospravimo pohodno opremo in se odpeljemo proti domu, kjer bomo uredili fotografije in za konec zapisali nekaj besed...