Silvo Baznik: Ničkolikokrat videna, toda še vedno vabljiva
planota je cilj današnjega dne.
Sredi dopoldneva se vrtijo kolesa avtomobila in nas popeljejo pri Kranjskem Raku na gorsko makadamsko cesto in po njej brez problema prispemo na parkirišče na Rakovih ravneh, kjer opazimo prve zaplate snega. Hitro so nahrbtniki na ramenih in že stopamo sprva po cesti, ki jo že po nekaj sto metrih zapustimo in se vzpenjamo po pobočju Sončnega griča.
Snega je za vzorec in še tega počasi pobirajo sončni žarki. Gremo mimo bajt s pogledom na Rogatec in Lepenatko v gozd, kjer se izmenjujejo snežne zaplate in blatna pot. Iz gozda pridemo pri zbiralniku vode in nadaljujemo vzpon po kolovozu, kjer je že nekaj več snega. Pridemo na Gojško planino, kjer obujemo gamaše, saj je tu več snega, ki ga je veter nanesel v zamete.
Do prvih bajt na planini stopimo po celem snegu in utiramo novo sled za nami. Naredimo korak ali dva po rahlo zasneženi travi, ki kuka iz snega in že pri naslednjem koraku se dodobra ugreznemo, ko napihani sneg popusti pod našimi nogami in se krepko ugreznemo. Med idiličnimi bajtami gre lažje po poti, a ko gremo mimo, zagazimo v nedotaknjeno belino in počasi napredujemo po pobočju Bukovca proti vrhu. Vršnje pobočje je skoraj golo, saj je veter odnesel sneg in gradil zamete. Na vrhu se odprejo razgledi na Gojško planino pod nami, nad njo je viden rob Male planine in za griči sledi Veliki stan z najvišjo točke planote Gradiščem. Da je vrh pravi razglednik, kažejo vrhovi in grebeni gora, katerih pobočja se svetijo v sončni svetlobi in medlijo v sencah, ki jih meče koprena počasi prihajajočih oblakov. Izmenjava sonca in sence dajejo pogledom še lepši pečat.
Rahel vetrič nas ne priganja in tako naredimo prvi premor za nekaj okrepčila iz nahrbtnikov, potem pa pot pod noge in gremo z vrha in za nami ostaja gaz. Nižje se priključimo poti z Ušivca, ki gre sprva še malce navzdol, nato pa se počasi vzpenjamo in nas popelje med bajte Velikega stanu.
Pri kapelici je nekaj ljudi in tudi več pohodnikov stopa po spluženi planinski cesti. Še vedno vztrajamo pri gaženju, pri eni od bajt povprašamo za klop zaljubljencev in po napotku dosežemo klopco med manjšim skalovjem, s katere je lep razgled na Veliki stan. Ustavimo se za nekaj minut, da s pogledom objamemo okolico in nato nadaljujemo pot. Višje dosežemo cesto, kjer srečamo turnega smučarja, ki hodi na smučeh in smuke ima bore malo. Cesta naredi lok in ugledamo še nekaj vrhov na zahodu, ko stopamo mimo gostišča in se vzpenjamo na severno razgledišče Gradišča, kjer imamo drugi odmor.
Nebo je preplavila koprena oblakov in sonce za njimi poskrbi za pisano paleto barvnih odtenkov. Ko stopimo preko ravnice in se spuščamo z južnega razgledišča, se odprejo prekrasni pogledi na grebena hribovja, doline in naselja globoko pod nami. Veter močneje zapiha in in hitro stopimo nižje v zavetrje in proti bajtam Velikega stanu. Dosežemo pot pod pobočji grebena, kjer je kar nekaj zametov in po njej gremo proti Mali planini. Pod Poljanskem robu obrnemo in se povzpnemo do Domžalskega doma, kjer srečamo znanca in njegovo skupinico, ki so prenočili v bajti na Zelenem robu in bodo ostali na planini še naslednji dan kot še številni drugi. S klopi pri domu so vidni Krvavec, Zvoh, Košutna, Kompotela in Kalški greben in ko stopamo proti Jarškemu domu so visoki vrhovi že skriti za vzpetinami planote. Pot si skrajšamo z direktnim spustom na rob Male planine, od koder sledi naslednji spust na Gojško planino, katere spodnja pobočja so že v senci, ki nas spremlja tudi pri hoji po kolovozu na Marjanine njive.
Ponovno smo na senčni cesti in kot bi mignil smo pri avtomobilu in na soncu. Pospravimo pohodno opremo, smuknemo na sedeže in se odpeljemo proti domu.