Ljudje-gore/Jutro: Kako velja ravnati, da se ji ognemo in ostanemo živi
Jutro, 24. december 1939
Bela opojnost je zopet pred nami in neštevilni prijatelji smučanja, ki so težko čakali, bodo izkoristili priložnost, da odidejo s svojimi dilcami v gore. Toda zabava, ki jo bodo pri tem imeli, bo tem bolj neskaljena, s čim večjim čutom odgovornosti se ji bo vsak vdajal. Vsaka nepazljivost in lahkomiselnost se lahko maščuje in ne samo nad tistim, ki so zagreti, temveč pogostoma tudi nad drugimi. Nujno potrebno je, da se vsakdo, ki odide pozimi v gore, primerno opremi in to za vsako vreme in vremensko spremembo, kakršne se v gorah dogajajo vsak dan. Napestnice, snežna kapa, vetrni jopič, šotorna vreča, ki so že toliko ljudi v gorski nevarnosti obvarovali, da niso zmrznili, so prav tako važni kakor rdeča vrvica za primer snežnih plazov, ki jo moramo nositi seveda na sebi, ne pa v zaprtem nahrbtniku.
Ko gremo preko pobočij, kjer se lahko sprožijo plazovi, moramo paziti, da je med vsakim smučarjem najmanj 60 do 70 m razdalje. Nevarne so posebno snežne opasti, snežni ščiti in snežni zameti ob grebenih, ki se lahko utrgajo in povzročijo uničujoče plazove. Tudi najbolj izkušeni zimski športnik vprašuje pred odhodom v gore domačine, ki mu bodo iz svoje mnogoletne izkušnje radi dali pojasnila o vremenskih in snežnih prilikah, saj mora biti vsakomur do tega, da pomaga preprečiti morebitne nesreče. Napačno je misliti, da gre samo za koristno radovednost, če velja v planinskih kočah za pravilo, da se vpiši v knjigo. Baš navedbe točnega smotra z datumom, doma kakor tudi v kočah, v gostilnah in drugje je mogla v prenekaterem primeru ponesrečencu v zadnjem trenutku rešiti življenje.
Svarilna piščalka je neobhodno potrebna spremljevalka na gorskih poteh in planinske znake na pomoč mora poznati pa vsakdo: Šest znakov v minuti za tistega, ki šče pomoč, tri znake v minuti za tistega, ki hoče človeku v nevarnosti sporočiti, da na pomoč prihaja. Ti znaki so lahko akustični, s piščalko, žvižgom ali klicem ali optični, z žepno svetilko. Čim boljši kompas in dobro karto mora vsak turist na daljših poteh imeti stalno s seboj. Važno pa je za vsakogar vedeti tudi to, da sporočiš morebitno nesrečo v gorah, ki si ji bil priča ali o kateri meniš, da se je utegnila zgoditi, vsaki planinski koči in gostilni, vsaki podružnici planinskih društev, ki njihovi krajevni reševalni postojanki, kakor tudi vsaki orožniški postaji v bližini morebitne nesreče. Tam bodo že poskrbeli, da dobe ponesrečenci strokovno pomoč in da se dobe osebe, ki so odšle v gore in jih pogrešamo.