NeDelo - Mojca Finc: ... gorenjska in koroška trma, zmaga ljubezen

Za športna plezalca Janjo Garnbret in Domna Škofica noben cilj ni previsoka ovira, ampak izziv.

Prijetna, zgovorna in preprosta. Takšna sta Janja Garnbret in Domen Škofic, športna plezalca, ki ju je združila ljubezen do sten. Kemija je bila takojšnja, ujela sta se na prvi stavek in prvi pogled. Odkar sta par, sta skupaj zbrala 31 zmag v svetovnem pokalu. Ko opazuješ in poslušaš ta dva uspešna mlada vrhunska športnika, za katera noben začrtan cilj ni previsoka ovira, ampak izziv, ki se ga lotita, si zaželiš, da bi prav vsak človek na planetu tako užival v tem, kar počne, kot uživata onadva.

Njun drugi dom je stena. Lahko je umetna, še raje naravna. Eno vidita z balkona hiše njegovih staršev v bližini Radovljice, kjer prebivata. Pravzaprav ne ene, ampak tri, ki so še v nastajanju – za hitrost, težavnost in balvane. In to prav takšne, kot sta si jih zamislila v svojem plezalnem centru, v katerem bosta začela trenirati v začetku prihodnjega leta.

Pol leta sta doma, drugo polovico zdoma na treningih in tekmah. Zima je zanju obdobje, ki ju najbolj razbremeni, pa tudi priložnost za dopust. Pa ne takšen, kot si ga predstavlja navaden smrtnik. Teden dni oddiha, morda še kakšen dan ali dva, nič več kot to. Tedaj odmislita plezanje, letos pa sta ga preživela – v skali. S fotografom sva ju v njunem skupnem gnezdu v vasi Vrbnje obiskala, ravno ko sta se vrnila iz Španije.

»Rada grem v skalo, tam odklopim od treningov, prekinem rutino in se sprostim,« je Janja Garnbret, letošnja trikratna svetovna prvakinja in zmagovalka balvanskega seštevka v svetovnem pokalu, nepremagljiva na vseh tekmah v tej disciplini, pritrdila, da skala zanjo pomeni počitnice.
»Tudi zame plezanje v skali pomeni dopust, a pri tem imam tudi veliko izzivov, kot je bil tokrat preplezati 9A+, eno najtežjih smeri, ki sem jih kdaj premagal. Mesec dni bom doma, potem pa se bom že lotil nove,« je razgrnil načrte njen izbranec Domen Škofic in dodal, da plezalcem nikoli ne bo zmanjkalo izzivov, saj vsak dan po vsem svetu nastajajo nove smeri. »Če bi imel deset življenj, ne bi prišel skozi vse. Toliko je skal in možnosti. Če razmišljaš tako, ti v plezanju nikoli ni dolgčas.«

Skupaj doma, na treningu in tekmah

Leto je bilo zanju prelomno. Potem ko je Janja lani končala gimnazijo v Velenju, je bil čas za skupen korak, preselila se je k Domnu, začela sta tudi dnevno trenirati skupaj. Korošica je letos blestela vso tekmovalno sezono, podirala rekorde v panogi in se uvrstila na olimpijske igre, kjer se bo športno plezanje predstavilo prvič v zgodovini. Domnu ni šlo po načrtih. Ker ni izpolnil začrtanih ciljev, je sredi sezone sklenil predčasno končati tekmovalni ritem in si zastavil nove, tiste v skali.

»Lagal bi, če bi rekel, da je bila odločitev lahka. V preteklosti sem že osvojil seštevek težavnosti v svetovnem pokalu, bil sem tudi tretji, zato mi stopničke niso bile več dovolj velika motivacija. Moj letošnji cilj je bila kolajna na svetovnem prvenstvu, vozovnica za olimpijske igre pa bi bila pika na i. A ker mi ni uspelo, zelo pa sem si želel v skalo, sem po SP vedel, da je pravi čas, da se umaknem in uživam v plezanju, ki sem ga v zadnjih treh letih malce zapostavljal,« je pojasnil odločitev.

Medtem ko je Janja tekmovala po svetu in osvajala lovorike (»spravljene so doma pri starših, malo bom morala preurediti vitrino, da bo dovolj prostora za vse«), je bil Domen drugje. »Ko sem se vračala s tekme, je prišel domov tudi on. Trudila sva se, da ni bil doma samo eden in čakal drugega, ampak kadar sva bila lahko doma, sva bila oba,« se zavedata, da je prilagajanje recept za dobro zvezo.

Trmasta vsak v svojo smer

Koliko časa sta par, kakšen prvi vtis sta naredila drug na drugega? »Ko sva se spoznala, sem imel osemnajst let, Janja štirinajst. Šli smo v Švico z mladinsko reprezentanco, ona je bila prvo leto mladinka, jaz zadnje. Vedno sem na teh izletih videl samo plezanje. Bila je prvo dekle, ki je pritegnilo mojo pozornost. Povsem me je navdušila njena predanost plezanju. Druge punce so ob koncu dneva razmišljale, kako si bodo zvečer nalakirale nohte, ona je bila čisto drugačna. Videlo se je, da živi za ta šport. Takoj sva se ujela! Dve leti sva se samo pogovarjala in potem se je razvilo nekaj več,« je spomin na začetek njune ljubezenske zgodbe obudil Domen.

Kakšno je življenje v dvoje? »Fajn! Ne predstavljam si, da moj fant ne bi bil plezalec. Mislim, da ne bi šlo. Domen razume, da nisem doma, ko je treba na priprave, in da sem po štiri ure na dan na treningu,« je razkrila 20-letnica, ki za svojega izbranca pravi, da je prijazen in vesel človek. »Je pa tudi zelo trmast. Včasih malo preveč,« ga je izzvala. V istem hipu je sledil ugovor: »Ah, daj no! Vrhunski športnik mora biti trmast, če hoče kaj doseči. V tem sva si podobna. Janjo imam rad, ker me razume, tudi kadar sva trmasta vsak v svojo smer. Verjamem, da nobeno drugo dekle ne bi toleriralo, koliko časa vlagam v plezanje. To, da lahko tako lepo usklajujeva skupno pot, je zakon!« je Domen našel dobro plat koroške in gorenjske trme.

Sproti je treba razčiščevati

Trma pogosto zabeli tudi skupne treninge. »Včasih ni ravno zdravo, da vadiva skupaj,« je v smehu dejala Janja. Kdaj kaj leti po zraku? »Tudi!« je bila odkrita. »Na treningu moraš izklopiti, da sta s fantom, s katerim treniraš, par. Drugače ne moreš narediti dobrega treninga. Če je eden od naju siten, drugi ne sme popustiti, saj mora oddelati svoj trening, vadba ne sme trpeti. No, se pa celo kdaj zgodi, da prisluhneva nasvetu, ki ga nameniva drug drugemu. Včasih,« je povedala o zahtevnem preklapljanju med vlogami.

Opažata, da se je veliko plezalnih parov razšlo prav zato, ker niso znali ločiti med zasebnostjo in »službo«. »Kar se zgodi na treningu, se zgodi na treningu, poveš si, kar si imaš povedati, tudi če si jezen. Doma pa tega več ne načenjaš,« je še poudarila, Domen pa dodal, da težave rešujeta sproti. »Veliko se pogovarjava, korektna sva drug do drugega. Zelo je pomembno, da takoj razčistiš zagate, da se ne nabirajo. Predstavljam si, da je pri večini ravno to največji problem; sprenevedajo se, češ vse je v redu, imava se rada, čeprav je vseskozi neko trenje. In potem enkrat poči,« sta opisala, kako krmarita med pastmi odnosa, v katerem sta partnerja zasebno in poslovno.

Janjini nadzemeljski dosežki

Korošica je takoj po koncu sezone, v kateri se je še sama čudila svojim neverjetnim uspehom, naredila analizo, zaprla poglavje in se začela ozirati k novemu: olimpijskemu letu 2020. »Vem, česa je sposobna. A po pravici povedano, zmagati na čisto vsaki balvanski tekmi ... Ne znam se odločiti, kaj me je bolj navdušilo: to, da je bila na vseh balvanskih tekmah nepremagljiva, ali da je s svetovnega prvenstva odšla s tremi naslovi. Čeprav sem športnik, so mi njeni rezultati nepredstavljivi,« se je Domen priklonil svoji izbranki.

Od daleč sta skupaj spremljala tudi olimpijske kvalifikacije v Toulousu, na katerih sta se v dramatičnem boju za zadnjo slovensko vozovnico za Tokio 2020 borili Lučka Rakovec in Mia Krampl, njuni reprezentančni kolegici in prijateljici. Prvo si je avgusta na svetovnem prvenstvu zagotovila Janja. »Med gledanjem sem bila bolj živčna kot takrat, ko tekmujem. Privoščila bi jo obema. Lučka je bila boljša, ampak spet smo videli, da ne smeš sklepati o končnem rezultatu, dokler se tekma zares ne konča, saj se lahko vse spremeni v zadnjem koraku. Kar se je tudi zgodilo. Ne predstavljam pa si, da bi se meni na svetovnem prvenstvu zalomilo in bi morala še jaz v Toulouse, kjer bi se me tri borile za dve vozovnici,« si je oddahnila Garnbretova, ki letos v svetovnem merilu ni imela prave tekmice.

Oba z Domnom sta vesela, da se je športno plezanje prebilo v olimpijski program, moti pa ju, da se je zaradi tega koraka panoga močno spremenila. Kombinacija je namreč umetno ustvarjena disciplina iz hitrostnega, balvanskega in težavnostnega plezanja.

»Posamezne discipline so prilagodili olimpijskemu formatu, da razširijo konkurenco, da lahko izzive premaguje vsak. Smeri so začeli postavljati tako, da lahko specialist za hitrost sledi specialistom v težavnosti, čeprav je naša pripravljenost neprimerljivo boljša. Prvi del smeri pri težavnosti naredijo tako lahek, da jo lahko specialist za hitrost premaga, saj za občinstvo ne bi bilo zanimivo, če bi padel že kmalu po tem, ko se je podal v steno. Zato težavnostno plezanje ni več to, kar je bilo oziroma bi moralo biti. Jaz pa bi si želel, da šport ostane šport. Tudi stena je bila denimo na svetovnem prvenstvu krajša, kar je proti pravilom. Naj bo težavnost vzdržljivost v moči, ne pa da se naenkrat iz težavnosti naredi balvane,« Domnu niso všeč prilagajanja, v katerem se izgublja bistvo panoge.

Zapostavljal tisto, kar ima rad

Verjame, da se bodo po olimpijskih igrah vrnili k osnovam, saj na olimpijskih igrah v Parizu 2024 naj ne bi bilo več kombinacije, hitrost bo samostojna, ločili jo bodo od balvanov in težavnosti, ki bosta še združeni. »Zato je škoda, da se je šport zaradi olimpijskih iger zelo spremenil. Imel sem kup težav s tem. Športno plezanje se je uvrstilo v olimpijski program, kot vrhunski športnik si seveda želim biti na najprestižnejšem tekmovanju na svetu, ampak v takem formatu, kot je kombinacija, se je nanj težko uvrstiti. Takšni redki talenti, kot je Janja, so se sposobni prilagoditi, jaz pa sem do rezultatov vedno prišel izključno s trdim delom, meni se je tem velikim spremembam malo težje prilagoditi. V hitrosti sem bil vedno slab in ne morem pričakovati, da bom kar naenkrat naredil velik preskok,« si Domen ne zatiska oči ob močni konkurenci.

Letos, ko je bilo vse v znamenju uvrščanja na olimpijske igre, se je znašel na razpotju: nadaljevati in se boriti za Tokio 2020 ali delati naprej, kar mu je všeč? »Nikoli nisem gledal na svojo kariero, kot da sem se čemu odpovedoval, vedno sem zelo rad treniral. To obdobje, v katerem se je panoga toliko spremenila, pa se mi je zdelo kot žrtvovanje. Da bi si povečal možnosti za olimpijsko vozovnico, sem treniral hitrost. Namesto da bi vadil težavnost ali plezal v skali. V redu, olimpijske so vendarle olimpijske, moram poskusiti, sem si govoril. Hkrati pa sem zanemarjal tisto, v čemer sem dober in uživam,« je razkrival. Prav zato je po avgustovskem svetovnem prvenstvu, na katerem ni uresničil ciljev sezone, še bolj čutil, da mora narediti rez in se usmeriti drugam – v skalo.

Poleti uradno odprtje njunega centra

Med sezono sta se Janja in Domen ukvarjala tudi s postavljanjem plezalnega centra. »O tem sem sanjal že kot otrok, hotel sem namreč trenirati več, kot je bilo mogoče v klubu. Očetu sem težil, da narediva steno v kleti. In sva jo. Vedel sem, kaj hočem doseči. Potem pa smo idejo razvili še na parceli, ki sem jo podedoval blizu hiše mojih staršev. Zakaj ne bi imel centra, v katerem bi bilo vse, kar potrebujem za dober trening, hkrati pa omogočim drugim, da ga uporabljajo in tako pokrijemo stroške? Ko postaneš starejši, vidiš, da je cilj uresničljiv, in potem spoznaš še dekle, ki je plezalka in tudi njo to zanima ... Priznam, center ne bi bil tako velik, če ne bi bila oba v tej zgodbi,« je Domen opisal skupni projekt z Janjo, v katerem bo mogoče trenirati vse tri discipline športnega plezanja.

Zdaj je denimo edina stena za hitrost pri nas v Celju in Janja se mora za trening te discipline, ki se ji v slovenski reprezentanci, preden je postala olimpijska, nikoli niso zares zelo posvečali, voziti na Štajersko. Vendar tam ne more izpeljati tudi dobrega treninga v težavnosti, zato se mora voziti po Sloveniji, s čimer izgublja čas in energijo. »Zanjo bo najin center optimalna možnost za priprave na olimpijske igre, ne bo ji več treba na trening v Innsbruck. Januarja bova že lahko začela vaditi v njem, uradno odprtje pa bo, ko bova res zadovoljna z vsem, enkrat do poletja,« je nizal načrte in se za vso pomoč pri tem projektu zahvalil očetu Pavlu, sicer strojniku in nekdanjemu alpskemu smučarju (»bil je tisti, ki je pri Elanu izumil smuči s poudarjenim stranskim lokom«), saj igra pri gradnji centra ključno vlogo. »On nama je kazal stvari, midva z Janjo pa sva govorila, kaj je v redu in kaj bi še dodala.«

Od mladih nog ve, kaj hoče

Odgovor na pogosto vprašanje, s čim bi se Janja in Domen ukvarjala, če ne bi bila plezalca, je razkril, da bi se vsekakor zapisala športu. Ona bi bila telovadka ali plesalka, on bi se morda usmeril v avtošport. Oba imata rada hitrost, Janja je poskusila voziti tudi formulo. Je pa – zanimivo – v vsakdanjem življenju nerodna. Nepredstavljivo, kajne? »Lahko se spotaknem na ravnem,« se je zasmejala. Brez posledic? »Brez, ker sem tako mehka.« V steni je perfekcionistka, na tleh je zgodba drugačna. »Vsak dan kaj prevrne. Ali se zvrne sama ali pa prevrne kaj drugega,« se je z njo smejal še Domen. A plezalna šampionka je našla pojasnilo: »Vse je stvar zbranosti. In na treningu sem zbrana.« Domen ji je prikimal: »Perfekcionist si za eno stvar, za tisto, kar ti največ pomeni. Janja vso pozornost in energijo usmeri v plezanje. Ne porablja je za druge stvari, samo za trening in tekmo.«

Prav občudovanja vredno je, kako ima 20-letnica natančno izdelan načrt o svoji športni poti. Še pet let se vidi v tekmovalnem plezanju, nato namerava končati kariero in se usmeriti v skalo. »Resda imam začrtano pot, a morda se bo zgodilo, da si bom, ko bo treba reči, zdaj je konec, premislila in podaljšala za leto. Vsekakor bi kariero rada končala na vrhuncu, nikakor takrat, ko se morda ne bom uvrščala več v polfinale. Je pa težko določiti, kje je ta vrhunec,« razmišlja zvezdnica športnega plezanja, ki jo že od otroštva odlikuje odločnost: »Od mladih nog sem imela načrt, kaj hočem. Zdaj, ko sem starejša, pa pravzaprav zares razmišljam, kaj, kako in kdaj.«

Občutljive blazinice in pomivanje posode

Domen je tisti, ki kuha. Rad eksperimentira in redko se zgodi, da pripravi isto jed. Potemtakem verjetno Janja pomiva posodo? »Drži. Kadar sva doma, pa prosiva moja starša. Pri plezanju je namreč zelo pomembno, da imaš zaradi občutljivosti blazinic na prstih čim manj časa roke v vodi. Milo vse še po­slabša. Zanimivo je, da po vseh teh letih še nisva stuhtala, katera krema je najboljša. Kakšen mesec je koža povsem v redu in ni treba nič skrbeti za blazinice, potem pa pride mesec, ko se vse po­stavi na glavo. Koža je pri plezanju res pomembna. Zadnji teden pred tekmo si najbolj pozoren, kaj počneš: pri tem, ko čim bolj obremenjuješ mišice, si ne smeš poškodovati kože. Bolj pomembno je, da prideš na tekmo z optimalno kožo kot s spočitim telesom,« je Domen opisal, kako pomembno vlogo igrajo cele blazinice.

Kakšno glasbo rada poslušata? »Na treningu jo imamo vedno kot spremljavo, vsak si ponavadi nastavi tisto, ki mu najbolj paše, naš izbor je kar širok. Nisem ljubiteljica narodnozabavne glasbe, klasike in jazza, vse drugo mi ustreza,« je razkrila Janja. Pa živa glasba? Ta je zanju prej izjema kot pravilo, na koncerte ne hodita. Božične melodije jima v tem delu leta ne morejo uiti, bolj kot s prazničnim razpoloženjem (»Smrekica? Nimava je. Jo pa jaz postavim pri starših na Koroškem.«) pa se ukvarjata z novoletnimi »zaobljubami«, le da so te pri njiju na sporedu precej prej – ob koncu sezone, ko si začrtata cilje za novo. Športne cilje, kaj pa drugega. In ti so že skrbno postavljeni.