Vladimir Topolovec: Trdo so zadoneli koraki po zmrzli, s snegom pokriti cesti, ko smo izstopili in odhiteli skozi Mojstrano
... tja proti k nebu se dvigajočim orjakom.
Ura je bila deset in oblaki, ki so se nižali vedno globje, so nam prorokovali slabo vreme. Podvizali smo torej korake.
Nismo bili še daleč iz Mojstrane, ko smo si že morali sami iskati poti in gaziti sneg, ki je postajal vedno globlji. Vendar so se poznali še sledovi stopinj in sledeč jim, smo prišli v dveh urah do konca Klina. Tu so stopinje prenehale in treba je bilo pričeti z resnim delom in iskanjem prave poti.
Pričeli smo se dvigati. Sneg je bil prhek in udirali smo se do kolen. Nataknili smo si krplje in stopicali navzgor. V velikih vijugah smo se vili skozi gost gozd višje tja proti sedlu.
Pot je postajala napornejša, strmina huda. Tu in tam smo zašli na poledenele ploskve in odvezati smo morali krplje in si sekati stopinje.
Visoko gori v Kotu smo že bili, ko je zavel mrzel veter, potisnil nižje sive oblake in pričelo je snežiti. Hiteli smo, a vendar nismo nikamor prišli. Prav polagoma smo se dvigali.
Tiho in enakomerno je padal sneg in nas obsuval in odeval z lepim, nedolžnobelim plaščem. Mrak je nastajal in naznanjal bližnji prihod noči. A mi? Rinili smo naprej v sneg, pogrezajoč se s krplji do kolen in črez, naravnost proti temenu očaka Triglava. Zadnji med nami pa je nesel na ramah majhno, pa lepo smrečico, ki smo jo hoteli okinčati v topli koči.
Sveti večer! Vsak hrepeni biti tistega večera doma, v družbi svojcev, vsak si želi zveste mu duše, s katerimi lahko pokramlja o svojih tajnostih. Popotnik si želi tega večera domov v rodno hišo, in naj bo še tako borna in majhna. Kdor pa ne more k ljubim znancem, ta se jih živo spominja in hrepeni biti pri njih in se radovati. Kdor jih pa sploh nima, poklekne in moli k njihovim dušam, ki žive še boljše življenje onstran reke gorja in bede.
A mi! Baš narobe. Mi rijemo iz gorskih izb v mrzlo divjo naravo. Obhajati hočemo sveti večer visoko gori, najbližje nebu, najbližje Stvarniku. - In vsak trenutek si mislimo: Kaj se je zgodilo tega dne pred toliko tisoč leti. – Kje si Betlehem, kej si zvezda vodnica, ki nas pripelješ v pravo življenje?
In glej, kako v odgovor na te misli, so se razkrojili tam za Triglavom oblaki in prikazala se je mogočna, svetlikajoča se zvezda in nam kazala pot v višave, - v Betlehem.
Pet nas je bilo, pet modrih, a vendar smo bili izmučeni do skrajnosti, ko smo prispeli ob 11h ponoči v drago nam kočo na Kredarici, vsi premraženi in premočeni. Še eno uro časa samo imeli in tedaj naj prične slavni in veličastni dogodek.
Motno je zabrlela luč, a kmalu se je ojunačila in jasno razsvetljevala delo pridnih rok. Stane je postavil v »Aljažev kot« smreko in se trudil okoli nje. Tone mu je zadovoljno pomagal. Ladi je imel opravila z ognjiščem in kot dober kuhar je kmalu zakadil vso kuhinjo s sobo vred z gostim dimom. Rajko je še pravočasno odprl vrata, da se nismo vsi zadušili, Lojze pa je pospravljal stole vred.
Naenkrat polom v peči, ogenj bruhne, dim se zakadi iz peči, a takoj nato vse dobro. Dimnik je bil zamašen s snegom in zato se je tako kadilo. Ko pa se je sneg stajal, je padel navzdol in zdaj je gorelo lepo.
Čaj je bil kuhan in serviran, drevesce okinčano, soba pospravljena in prezračena, ko je bila ura polnoči. Zdaj je pričela polnočnica, v dolinah sevé. Tu pa je pričela pojedina po dolgem stradanju in sladak počitek po trudapolni poti. – S slastjo smo použivali dobrote našega dela in Kredaričine peči. Po pojedini pa je zadonela po vsej hiši:
»Sveta noč, blažena noč,
vse že spi, je polnoč ....«
Dasi niso bili glasovi izbrani, se je vendar milo glasila pesem v tej nebotični višini in v nas je šinila neka iskrenost, neka ljubezen do bližnjega, nek tajínstven mir, ki ga nam dolina ne more nuditi.
Ugasnili smo luč in prižgali svečice na dreveščku. Posedli smo tik ob drevescu, peli, pripovedovali in se šalili.
Pojenjeval je plamen svečk, tihi smo postajali. Vsak se je zamislil v svoje želje, vsak je zasanjal v preteklo dobo, ko je skakal okoli dreveščka in se radoval med krasnimi jaslicami. In glej, tudi tu v kotu, pod smrekco stoje jaslice in nam predočujejo važni dogodek, ki se je zgodil v tej noči. In spomnili smo se znancev, sorodnikov, ki so pred leti skupno z nami praznovali ta praznik, in ki jih krije sedaj s snegom pokrita ruša. Misli so nam drvele k ljubljenim osebam in se bavile z njihovimi mislimi, z njihovimi dejanji.
Zadnja lučka je ugasnila, tihi smo obsedeli v kotu. Le mraz, ki je pričel zopet osvajati sobo, nas je predramil iz sanj. Skočili smo pokonci in si pripravili ležišča – ura je bila dve po polnoči.
Zunaj pa ni bilo sledu več o snegu in viharju, ki je razgrajal pred par urami. Jasno so svetile zvezde in obsevale mogočno teme Triglava, le v dalji, tam na jugu, so se podili oblaki in jadrali v daljino.
Legli smo k počitku. Hitro in lahno nas je zanesel angelj sna v drugi svet. Bili smo v dolini, pri znancih, se radovali nad radostjo drugih, dočim sami nismo bili srečni in zadovoljni. A zopet smo se čutili tu v višavah, prosti in srečni, zadovoljni in živeč v neki neizmerni, neizrečeni sreči.
Mraz nas je spravil z ležišč. Skočili smo pokoncu, pospravili, kar smo razmetali s pripravljanjem prenočišč, si skuhali čaj, kakao in se spravili nato na blagoslovljene kolače. To so nam dišali!
Tam pred nami pa se je dvigal v nebo mogočni Triglav in nas vabil. Zavili smo se v plašče, prijeli za cepine, in odšli iz zakurjene izbe v »novi dan«.
Mraz in hladan veter sta naju pričela božati in podvizali smo se, da čim preje dosežemo vrh. Toda, ko smo dospeli v stene, je bilo dosti truda. Dočim so nam preje pomagali krplji, so nam prišle na pomoč sedaj dereze, cepini in celo vrv je igrala precejšnjo vlogo. Polagoma smo se dvigovali preko poslednjih sten, zato pa je bil užitek na razgledu tem ogromnejši. Nebo je bilo jasno, in kamor si pogledal, se je vse lesketalo od bliščečega se snega. Okoli in okoli so dvigali svoje ogromne glave v zrak orjaki. Tam dalje so se vile mične doline, počivajoče pod snežno plastjo in daleko tam na jugovzhodu se je belila Ljubljana, od koder so baš sedaj opazovali Triglav in se divili mogočnemu stasu divjih orjakov.
Nazaj je šlo lažje in hitreje. Sledila je še dolga »pojedina« v topli izbi ljube Kredarice, nato pa smo ponosno odhiteli v mrzlo naravo in hiteli in hiteli, da smo dosegli večerni vlak, ki nas je srečne in zadovoljne pripeljal domov, v naročje dragih nam znancev.
Topolovec Vladimir