Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Slivniška direktna

Tigi Piko: Spoznavajmo svet in Slivnico ... tokrat z novim pripravnikom za sredogorniškega tigra, mladim Buntom.

Mimo spomenika Naravi

 
Na armaturni plošči imam odličen pregled nad prometom in okolico. Poglej, Izi, Planinsko polje je delno poplavljeno! Tudi Cerkniško bi moralo biti. Gremo tja! »Cilja ne bomo spreminjali. Raje zamenjajmo pot. Namesto iz Cerknice bomo na Slivnico šli po direktni, jezero bomo lahko opazovali ves čas.« Te poti se je Izi do sedaj izogibal kot hudič križa. Saj ne gre za direktno v Špiku, ampak za južno in položno pobočje Slivnice. Izi, zakaj najraje avto puščaš pri cerkvi? »Na vasi je ob cerkvah lažje najti kak prostor.«
 
   
 
Potka je prijetnejša, kot se je zdelo na prvi korak. Zakaj ni povedal, da bo tu veliko borov, mojih najljubših dreves? No ja, saj gre prvič iz Martinjaka. Večina dreves je že razgrnila svoje zavese iz listja in jih spustila na tla, tako da se pogosto lahko ozremo na jezero. Voda ni človek, na polju stoji brez pričakovanja, kdaj bo poniknila in kje se bo ponovno pojavila.
 
   
 
Dohiteva nas urnejši domačin. Izi stoji ob poti korajžno, nič se ne boji njegovega psa Kuna. Le zakaj bi se ga, ko ima s seboj tigra! Višje prevladuje revnejši gozd, ki ni tako bogat z lesom, vendar ni prav nič revnejši z občutki. Nasproti prideta Danica in Nataša. S prvo se Izi pozna še s Snežnika, tudi sam sem jo enkrat srečal na Nanosu. Slivnica je njena domača gora. Gotovo se nismo zadnjikrat ustavili in zapletli v pogovor.
 
   
 
Občutki na tej poti niso primerljivi s klasično potjo iz Cerknice, čeprav izi ne ve povedati, v čem je tako drugačna. Ob njej je postavljeno celo nekaj kamnitega. »Piko, ne morem te slikati na vsaki skali.« Kako vsaki, če je edina! Saj je ne bom onečastil s svojo prisotnostjo. Vidiš, kako spreminja svojo obliko. »Tega skala ne more v tako kratkem času.« Spreminja se z našim premikanjem in lazenjem okoli nje, kaj ne ve tega. »Naj bo, nanjo te postavim za merilo.«
 
   
 
Izi je radoveden, ali je dom že odprt, vendar tega ne vpraša nikogar od sestopajočih. Če bi bil, bi to gotovo kdo omenil. Pogovor z Mirom je najdaljši, moški temi sta fotografija in jezero. Izija večkrat dregnem, naj si kaj dodatno obleče. Čutim, kako od mraza po malem že drgeta. Odprta strmina ne daje občutka, da je cilj tako blizu. Vrh moj nosač izpusti in gre raje počez, do zaprtega doma.
 
   
 
Gozdovi postanejo v mraku skrivnostnejši. Zadušena svetloba, pesem osamljenega ptiča, odboj svetlobe od oblakov, motni odsevi v jezeru, umirjen ritem srca, tak je naš počasen sestop v drobljenju kratkih korakov. Višje nas tabla k spomeniku partizanom usmerja v goščo in šavje, nižje pri skalah pa se ponovno ustavimo. Naj bodo naravni spomenik Naravi! Izi, vidiš v njih podobo glave? »Ne.« Gledaš navzgor in iščeš glavo človeške oblike? Poglej spodnji del – ima podobo mačke s prednjima tačkama.
 
   
 
Uro petintrideset minut je v Martinjaku pisalo na tabli, da potrebujemo do vrha. Optimisti. Za vzpon smo porabili dobri dve uri, sestopili pa smo že v poznem mraku. V Logatcu poleg Izijevega očeta obiščemo še Tadeja in Tajo. Tam se stvari nekoliko zapletejo … ali pa tudi ne. Majceni Bunto bi rad šel enkrat z nami na Slivnico. Ko nam Tadej zavrti Milijon glasov Armina van Buurena, da se na ekranu vse bliska in piska, sem malo v dvomih – s to novo živalco kaže, da ne bo enostavno! Izi skomigne: »Zakaj pa ne!« »Gremo že jutri, kajne?« se veseli mali. Opa, to bomo pa še videli!
 
Izi se že toliko časa druži z nami, da se je navzel nekaj mačjih lastnosti. Zna se dobrikati, človeka pa zna tudi ogrebsti ali pa se ga izogiba. Predvsem je bolj zvest teritoriju kot ljudem, ki živijo na njem. Samo čakam, kdaj bomo šli naslednjič na Snežnik. Da pa tako zlahka ne popusti, ko nekaj zagrabi, prej spominja na lastnost buldoga, nikakor na mačka. Zagrizel je v tole Slivnico in sedaj nas bo kar naprej vlačil tja gor. Bunto je le dober izgovor ali zgolj dodatni razlog za izlet nanjo naslednji dan.
 
   
 
Pri neznanih otrocih je Izi previden, ko gre za izbiro poti – koliko in kaj so sposobni. Pri neznanem pliškotu je drugače – enostavno ga stlači v žep. Popoldanskemu času primerno izberemo lažjo varianto, za izhodišče izberemo lovsko kočo slabe pol ure pod vrhom. Z Buntom je že pri prvih korakih nekoliko drugače. Vse tri nas posadi v zlatorumen šop trave in tudi pri cvetoči leski se ustavimo brez vidnega razloga.
 
   
 
S hriba se ves čas sliši vpitje. Tik pod vrhom vidimo, da gre za moža na stolpu, s katerega snema antene. Veter jih je skrivil, ko se je na njih naredil žled. »O, koča je le odprta,« se razveseli Bunto. »Dom je na drugi strani vrha, ta je od radioamaterjev,« povedo marljivi ljudje. Izi se trudi gospodom pomagati po svojih močeh, kajti v mrazu pride prav vsaka roka, ko je treba držati kovinske dele v zraku. Dobrodušna gospa nas povabi noter na čaj. Pogled na ogenj je prijeten, vendar se premraženosti ne znebimo tako hitro. Izi je predolgo odlašal z oblačenjem.
 
   
 
Na rob gremo čakat, kdaj bo nanj posijalo sonce. Od zahoda naj bi se zjasnilo, vendar Javorniki zadržujejo oblačno gmoto, tako da smo deležni le vlažnega vetra. Od tu je eden najlepših pogledov na jezero. Znamo opaziti tudi Unec, ko ga osvetli snop poševne svetlobe, v bližini Grahovega so očem zanimive zelene poljane. Ne, na Slivnici sonca danes ne bomo videli, posvetilo je le po jezeru. A tudi s tem smo zadovoljni. Prav radoveden sem, kako se bomo imeli na gori naslednjič …
 
Tigi Piko & Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 


Slivnica, 9. in 10. november 2019

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti